Plesni učitelj in koreograf Sebastian se je za svoj zadnji podvig, ki sicer ni bil plesno obarvan, odločil za drzen korak. Prepustil se je strokovnjakom, ki so ga popolnoma spremenili, in se postavil pred fotografski objektiv za prav poseben editorial. Na Lovrenških jezerih pa ni bil sam, družbo mu je delala gola lepotica!
Sebastian, pred kratkim ste se slikali za moški editorial. Čeprav ste bili že velikokrat pred objektivom, je bilo tokrat vseeno drugače. Za kaj je šlo?
Idejo o fotografiranju mi je fotograf Tibor Golob prvič omenil pred tedni, ko sva delala nove promocijske fotografije za mojo plesno šolo in zumbo. Omenil je, da gre za fotografiranje za revijo David, in kot je v njegovi navadi, je o ideji tako navdušeno in vneto govoril, da me je seveda okužil. In sem privolil - ne da bi vedel, kaj vse bo to potegnilo za sabo. Na koncu to ni bilo le še eno fotografiranje, ampak ogromen projekt z obsežno ekipo in vesel ter ponosen sem, da sem bil del njega. Tokrat sem se res najbolj izrazito predstavil v bolj modnih, in ne toliko estradnih vodah in bila je izjemno zanimiva izkušnja, tako da šele zdaj bolje razumem, zakaj je manekenski kruh res trdo prislužen.
Tokrat ste presenetili s precej nenavadno podobo. Za potrebe slikanja ste se celo pobarvali in spremenili videz. Če se ne motim, ste si pobarvali celo obrvi?
Ja, res je, tale blond barva je bila kar precejšen zalogaj. Lasje še niti niso tako velika težava, bolj obrvi. Šele zdaj sem videl, kako pomembne so te za videz celotnega obraza. Čisto iskreno sem se počutil zelo - milo rečeno - nedomače, da ne rečem ravno slabo. Že začetek preobrazbe je bil izjemno boleč: imam namreč goste in debele lase z veliko rdečega pigmenta, in da smo dobili pravo barvo za fotografiranje, so jih v Frizerskem studiu Mojca morali najprej razbeliti, in to dvakrat.
Moj poklon vsem puncam, ki to počno redno, ker te pekoče bolečine po mojem ne prenese vsak. (smeh) Obrvi so prišle na vrsto šele tik pred fotografiranjem - in hvala bogu, da je bilo tako. Fotograf in stilist sta bila sicer navdušena, kako je to visoka moda itd., ker pa imam sam zelo slovenski okus, mi zadeva ni bila tako zelo všeč - v živo. A ko smo začeli fotografirati in so nastali prvi posnetki, sem videl, da zadeva na kameri izjemno funkcionira. Vizija, ki mi je bila predstavljena, je tako zaživela še toliko bolje, kot smo vsi upali ali pričakovali.
Slikanje je bilo precej naporno. Nam zaupate, kam ste šli?
Slikali smo na Lovrenških jezerih. Vsak, ki jih pozna, ve, da se do tja ne da priti z avtomobilom, zato se nas je ekipa devetih ljudi natovorila s stajlingi, tehnično opremo, torbami in vsem potrebnim gradivom ter se odpravila na uro in 15 minut dolgo pot z Rogle. Hvala bogu je bila krasna sončna nedelja in ni bilo pretiranih težav. Ekipa pa tako pozitivna, da je ta mini pohod minil, kot bi mignil.
Torej ste z vso opremo precej časa tudi hodili. Kako dolgo in kakšna je bila pot?
No, pot je bila zaradi dežja nekaj dni poprej precej razmočena, a se je dalo gaziti po gozdnih poteh. Sicer je to krasen način preživljanja prostega časa. Zares čudovita narava ti, šele ko si tam, pokaže, kaj zamujamo v betonskih mestnih središčih. Glede na obseg dela smo bili precej pozni, začeli smo šele okoli poldneva, a je bilo slikanje tako dobro organizirano, da smo bili izjemno produktivni.
Kljub temu nas je želja po dobrih posnetkih zanesla tako daleč, da smo se čez drn in strn pohorskih gozdov vračali v temi. Ko smo že mislili, da smo končali, se je namreč vedno našel še tisti eden: "Samo to še ..." Nekaj idej za to lokacijo smo kljub temu še prihranili za naslednjič, ko se vrnemo.
Kako je bilo, ko ste prišli tja?
Najprej smo se pošteno nasmejali Tiborju, ki je takoj ob prihodu, še natovorjen, obstal in rekel: "In kje so zdaj ta jezera?" Zaradi močnega rastja se namreč takoj ne vidijo. To nam je pognalo kri po žilah, nasmejalo ekipo in polni entuziazma ter zagona smo kar takoj začeli: Luka Luka z make-upom, Barbara s frizuro, Tibor s pregledovanjem lokacije, asistenti z obveščanjem pohodnikov o fotografiranju. Slednji so imeli precej dela, ker je bilo zaradi lepega vremena precej ljudi, vedeli pa smo, da bo Barbara, ki je posebej za fotografiranje prišla iz Milana, na fotografijah gola, tako da je obiskovalce bilo treba o tem obvestiti.
Bili so zelo razumevajoči, eden je ob omenjanju golega ženskega telesa menda celo prijazno in seveda v hecu ponudil svojo pomoč. Garderobo so nam naredili kar v bližnjem razglednem stolpu, od koder smo proti koncu dneva tudi spremljali zahajanje sonca in merili, koliko časa nam je zaradi pojenjanja svetlobe še ostalo do zaključka fotkanja.
Kako pa ste se potem rešili radovednih pohodnikov?
Zdelo se jim je fascinantno. Prav blizu sicer niso mogli, ker so bile lokacije zavarovane (ne nazadnje je bila Barbara gola), so pa od daleč kukali in fotografirali oz. snemali. Celo na mojem profilu na Facebooku SEBASTIANpublic nas je pod eno od fotografij ob prihodu domov pričakala debata o tem, "a vi ste bili tisti, ki ste naredili tak kaos na Lovrenških" - seveda vse v hecu.
Srečal sem tudi nekdanjo plesalko z njenim možem in zdelo se je, kot da se je moralo zgoditi, da smo prav tisto nedeljo bili na Lovrenških jezerih. Sicer pa je bilo slikanje zares naporno, čeprav se na fotografijah to ne vidi. Poza, ki je videti sproščena, je v živo seveda vse prej kot to, a mislim, da je vsak član ekipe svoje delo opravil z odliko in da se to v izdelku tudi zrcali.
Kaj vam na splošno pomeni narava?
Uh, kje začeti? Narava je bila vedno moje zatočišče. Sem precej introvertirana oseba, ki zasebno prav veliko ne govori in svoje težave raje rešuje sama kot s svetom. Zato so moji 'pogovori', ko sem potreboval malo samote, vedno potekali na primer v mestnem parku ali na Piramidi, majhnem hribu na severni strani Maribora, od koder se razteza krasen razgled na moje celotno mesto. Ko imam, recimo, ves dan ali celo dva časa, obožujem tudi pobege na morje, k vodi.
Prav zaradi te navdušenosti nad naravo obožujem tudi pohod v gozd v jesenskem času, ko lahko nabiram kostanj; tega večina mojih prijateljev nikakor ne razume. Sicer pa smo vsa družina z naravo zelo povezani: moja mama je celo predsednica zeliščarskega društva Maribor in izdeluje lastne čaje, mazila, tinkture, zvarke - prava mala teta Pehta, se velikokrat hecamo. A v zadnjih letih je prav mučno opazovati, kaj človek dela naravi s samovoljnimi posegi v njene procese.
Z vami pa je bil tudi dojenček - vaš nečak. Kako se znajdete z dojenčki?
Ta moj nečak bo pravi korenjak. Že zdaj je pri svojih štirih mesecih in pol videl toliko Slovenije, kot je marsikdo vse življenje ni, in upam, da mu bo tudi v prihodnje dano čim več potovati. Zagotovo ga kam mahneva tudi skupaj, ne samo zdaj na Lovrenška jezera ali pred tedni na Okrešelj. Sam se nekako učim biti stric in se še spoznavava; ravno pred nekaj tedni sem mu podaril njegovo prvo knjigico Malih junakov 'Aleksander reši mavrico', pa tudi na splošno potujem zdaj po svetu z željo, da neki spominek prinesem tudi zanj. V trgovinah naenkrat vidim kup otroških stvari, ki jih prej nisem niti zaznal, nekoliko težav mi predstavlja le pestovanje oz. bolje rečeno umirjanje otroka, ko joče. To lekcijo še moram osvojiti. Sicer pa je to krasna izkušnja in prav lepo ga je opazovati, kako s svojimi velikimi očmi gleda v svet in vpija vse, kar se okoli njega dogaja.
Zdaj ste se že nekajkrat preizkusili v vlogi modela. Se mogoče dolgoročno vidite v modnem svetu?
Ojej, hvala za kompliment, da bi očitno tudi to lahko bil moj kruh, vendar mislim, da ne. Moja strast ostaja pri glasbi in plesu, ki sem se mu v zadnjih letih v celoti zapisal, vsi izleti tudi v druge vode pa so zanimiva izkušnja in le kakšen val na sicer mirni gladini mojega morja. Kot taki so zanimivi, bi pa del svojega čara zagotovo izgubili, če bi bili nuja ali poklic. Veliko bolj mi je, recimo, zanimivo opazovati mlado ekipo okoli sebe, kako polna zagona kuje, snuje in ustvarja. In za to jih spoštujem in občudujem. Prav zato je tole fotografiranje bilo eden od največjih užitkov.
Kaj pa se vam dogaja na plesnem področju?
Moja plesna šola je en tak pobeg od mojega vsakdanjika in čisti užitek. Sezono smo letos začeli teden dni pozneje, ker sem bil v prvi polovici septembra povabljen v trenerski tim v Avstriji, ki je v 14 dneh razgibal več kot tisoč učencev in dijakov; sam sem bil zadolžen seveda za ples. Smo pa kljub kasnejšemu začetku v Sloveniji vse nadoknadili, zato letos nastope začenjamo že prej; nekaj smo jih že imeli, v decembru pa pripravljamo otroško miklavževanje in božičkovanje v sodelovanju s Planetom Tuš. Februarja imamo polletno produkcijo, aprila se odpravljamo na izlet v Sarajevo, maja imamo končni izlet v Mirabilandio, v začetku junija letno produkcijo, vmes pa še kup drugih projektov.
V začetku januarja se bo naši veliki družini plesalcev in zumbik pridružila tudi naša maskota Basti, ki nas bo od zdaj spremljala na vseh nastopih, in se že zelo veselim, da ga predstavim plesalcem - prepričan sem, da se bodo Bastija zelo razveselili tako najmanjši kot tudi tisti malo večji in odrasli plesalci. Na vse to prihaja decembra v ponudbo tudi naša prva linija čisto ekskluzivnih pisanih zapestnic plesne šole Sebastian, na naši polletni produkciji 1. februarja v hotelu Habakuk, kamor vas že zdaj vabimo, pa bo predstavljena tudi naša unikatna serija večnamenskih torb za prosti čas. V mojem svetu torej ni nikoli dolgčas.
Napisala: MIMA
