Edi Pucer in Darja Zgonc: “Včasih sva kot zakonski par”

Darja: Res je, spomnim se. (smeh)

Edi: Jaz pa sem bil tam samo na praksi, s tem nisem imel nobenega opravka. (smeh)

Darja: Poznava pa se še iz časov pred tem, videvala sva se na gimnaziji, na ulicah Kopra, oba sva iz istih koncev.

Story: Res se lepo ujameta. Pa mislita, da vama skupna preteklost pri tem pomaga?

Darja: V določeni meri zagotovo. Oba sva odraščala ob morju, v okolju, ki je bilo malce bolj temperamentno, bolj prevetreno, malce bolj odprto. No, vsaj tako je bilo včasih, danes so se stvari spremenile. Oba sva od malih nog spremljala slovenske in tudi italijanske medije, hodila v kino ali gledališče na tej ali oni strani meje ... zdi se mi, da imava oba malce bolj mediteranski pristop do življenja, oba sva tudi pogosto glasna, rada gestikulirava ... (smeh)

Edi: Brez dvoma pomaga, ni pa bistveno. Pomagalo je na začetku, dolgoročno pa je odvisno od tega, ali se z nekom razumeš ali ne. Podobno sprejemava svoje delo.

Darja: Pri delu oba staviva na maksimalno profesionalnost.

Edi: Znava se pa tudi 'pohecati' in tudi malce 'skregati'.

Darja: Klasika. Včasih sva kot zakonski par, ki ima določeno kilometrino. (smeh) Priznam pa, da bi težko delala z nekom, ki bi bil pust in neduhovit. Tudi tu se ujameva: rada se šaliva in smejiva. A naju druži tudi želja po znanju, odkrivanju sveta - oba sva veliko prebrala, marsikaj videla, zanima naju veliko stvari.

Story: Pa se spomnita trenutka, ko so vama povedali, da bosta skupaj vodila osrednjo informativno oddajo?

Edi: Darja je bila takrat že naša glavna voditeljica in v resnici tudi glavni obraz Pop TV-ja ter je imela v novinarstvu temu primeren status. Jaz pa sem tu začel kot novinar, ki je pozneje postal voditelj.

Darja: Že na samem začetku, ko smo šele postavljali prvo ekipo oddaje, sem močno navijala, da pride k nam kot novinar. In ga tudi prepričevala.

Edi: Ravno sem hotel povedati. Prav Darja je rekla dobro besedo zame takrat, ko je beseda nanesla na to, da bi postal voditelj.

Story: Koliko let pa zdaj že 'gulita' voditeljske stolčke?

Darja: Kdaj sva začela? Leta 2002? Dve leti pozneje sem za štiri leta prevzela uredniško mesto in se zadnje leto vrnila še k vodenju. Torej sva zdaj skupaj okoli 12 let, kar je dobro. Z leti namreč gradiš zaupanje in kredibilnost, delo - vodenje - postaja lažje, ker se vedno bolj poznaš in si zaupaš. Danes že po Edijevem načinu vdiha predvidevam, kako se bo na kaj odzval. Ni več zmede, ni moteče negotovosti. V dneh, ko je veliko improvizacije, ko se dogaja - in zadnje čase je tega veliko - sva usklajena, prepričana drug o drugem. Tudi če improvizirava, to počneva na za gledalce nemoteč način.

Edi: Zanimivo je, da v oddajah, ki naj bi bile najbolj stresne, v katerih se največ dogaja in je največ improvizacije, dejansko najbolj uživava. Da ni nobenega stresa. Predvsem pa to, da nama je to, kar počneva, še vedno zelo zanimivo.

Darja: Vsak dan je nov izziv, ki se ga z veseljem lotevaš. Stres pa je predvsem tisti pozitiven - ustvarjalen.

Edi: Edini minus tega, da se toliko poznava, je to, da takrat, ko se v studiu pogovarjava z voditeljico Pop ina ali kaj podobnega, velikokrat oba rečeva isto stvar hkrati. (smeh)

Darja: Res je. Včasih je videti, kot da sva se skupaj učila, (smeh) ko hkrati in z enakimi besedami kaj pokomentirava. Če si veliko skupaj, ti pač včasih v glavo padejo podobne misli.

Story: V teh letih se je med vama brez dvoma razvilo iskreno prijateljstvo ...

Darja: Brez dvoma. Prijateljstvo, ki temelji na medsebojnem spoštovanju.

Story: Glede na to, da sta oba z Obale, se na delo vozita skupaj?

Darja: V resnici ne, ker sva zdaj oba, ko delava, v Ljubljani.

Edi: Pa tudi sicer. Ne tičiva stalno skupaj, ko sva prosta. Najini službeni in zasebni življenji sta precej ločeni.

Darja: Po oddaji spijeva kakšno pijačo, ali pa v Kopru, ko se srečava. Sicer pa ima vsak svoje življenje, svoje partnerje, svojo družino.

Story: Koliko ljudi pa se ustavi pri vama, kaj pokomentira?

Darja: Če sva skupaj, zelo veliko. Če sva vsak sam, morda kakšen manj, se pa kar precej ustavijo Manj v Kopru, več v Ljubljani, največ pa na Štajerskem. V glavnem so to zelo dobre izkušnje, včasih kdo kaj pokomentira, predlaga, včasih pa se na naju obrnejo tudi ljudje s težavami, ki jih ne zmorejo ali ne znajo rešiti sami. Če se le da, jim seveda poskušava pomagati.

Edi: To je včasih tudi moteče. Ko si nepripravljen, ko živiš svoje normalno življenje in te ljudje vlečejo za rokav ter nagovarjajo. Vidijo te pa vedno kot voditelja oddaje. Kot tistega na televiziji.

Story: Ljudje imamo neko predstavo o tem, kakšna sta kot osebi. So ljudje, ko vaju spoznajo, presenečeni nad tem, kakšna sta, ko nista v službi?

Darja: Tisti, ki me ne poznajo, so navadno presenečeni, ko ugotovijo, da v živo nisem tako zelo resna in stroga, saj sem dokaj vesele narave in se rada veliko smejim, včasih tudi zelo naglas. Tisti, ki me zelo dobro poznajo, pa so včasih presenečeni nad tem, kako se mi uspe ves čas in v vsaki situaciji tako zelo resno držati pred kamero.

Story: Kaj pa rada počneta tisti teden, ko nista pred kamerami?

Darja: Povsem običajne stvari. Vsakdanji opravki so obveza, sicer pa različna druženja, kratka potovanja, izleti, knjige, kino, predvsem pa veliko gibanja. Poleti, če se le da, vsak dan plavanje, ki ga res obožujem. Edi pa na primer zelo rad kuha, in to tudi zelo dobro počne.

Edi: Zadnja leta se mi ves svet vrti okrog družine in v tem neizmerno uživam.

Story: In če tako uživate v kuhi, ali kdaj kaj dobrega prinesete tudi s sabo v studio?

Edi: Ponavadi prej zmanjka. (smeh)

Darja: Je pa že prinesel, na primer domače piškote pa pecivo, zdaj je na vrsti orehova potica, vsaj tako je obljubil.

Story: Potem ste tudi zdaj doma kralj žara?

Edi: Ko smo se preselili v Ljubljano, smo dobili tudi pogoje za piknike in žar pri nas kar pogosto dela. (smeh)

Story: Prej sta omenila, da tudi po vseh teh letih zelo uživata v svojem delu. Pa sta o tem, kot mlada novinarja, tudi sanjala?

Darja: Morda delno. Na začetku sem si predstavljala, da bom potovala po svetu, na različna vojna žarišča, snemala reportaže in intervjuje za različne svetovne televizije. Verjetno ima veliko bodočih novinarjev takšne velikopotezne sanje ... Sicer pa me je od nekdaj zanimalo, kaj se dogaja okoli mene, zakaj je tako, kaj je v ozadju, kako se da kaj premakniti, spremeniti na bolje, in to z močjo besede in argumentov, ne z nasiljem. Novinarstvo je poklic, ki to omogoča. Ko kaj premaknemo, smo tudi najbolj zadovoljni. Ko se zaradi našega poročanja, zaradi 'vrtanja' in opozarjanja nekatere stvari spremenijo na bolje, takrat vse skupaj dobi smisel.

Edi: Že od malega sem imel v glavi sliko novinarstva kot poklica, v katerem si ves čas v središču dogajanja. V toku dogodkov zelo dinamičnega poklica, kjer 'grdim' gledaš pod prste in popravljaš krivice ... To me ni razočaralo. To je poklic, v katerem ti ni nikoli dolgčas ...

Darja: ... in ki ti zleze pod kožo.

Edi: Dinamičen je, vedno se nekaj dogaja in spoznaš veliko ljudi. Velikokrat jih spoznaš v težkih situacijah ter pri hudih preizkušnjah in takrat vedno znova vidiš, kako so ljudje lepi, močni in kako so 'fajn'. In koliko stvari delajo. Včasih imam kar malo težav, ko vidim, kaj vse ljudje počnejo. Ljudje, ki naj bi bili 'navadni', so velikokrat izjemni, mi pa se lahko samo skrijemo in ponižno poslušamo, gledamo in o tem poročamo.

Darja: Teh izjemnih ljudi, ki počnejo izjemne stvari, je med nami ogromno, le videti jih je treba.

Edi: Pa še to. To je poklic, v katerem si lahko radoveden, kar je 'fajn', super. In imaš to iskrico v očeh ... Tudi vi jo imate. Ko te zanima, ko sprašuješ. A ni to 'fajn'?

Story: Najboljše. Vedno pravim, da je moja služba najboljše darilo za mojo klepetavost.

Darja: Tudi sama sem od nekdaj klepetava in radovedna, brez iskrene radovednosti pa skorajda ne moreš biti dober novinar.

Story: Kako pa je s stresom v vajinem poklicu? Navsezadnje se novinarjev zgodbe tudi dotaknejo. Ali se kdo po objavi počuti tudi razočarano, jezno?

Darja: Naše delo je nenehno pod drobnogledom javnosti in nenehno stopamo ljudem na žulje, še posebej na tiste, ki jih imajo nekateri zato, ker hodijo po poti, ki morda ni njihova, ki morda ni zakonita, ki ne gre v pravo smer. Naše delo je, da na nepravilnosti in anomalije opozarjamo. Če to nekomu ni všeč, mu pač ni všeč. Ima pa televizija to prednost, da je vse posneto - v sliki in besedi. Kar poveš, poveš, in to je objavljeno. Seveda pa moramo novinarji paziti, da so stvari preverjene, da ne manipuliramo, da ne prihaja do zlorab, da ne poročamo o nečem, kar ni res. Vsi namreč vemo, da je narejeno škodo težko popraviti, pa če objaviš še toliko popravkov.

Edi: Se popolnoma strinjam z Darjo. Naš poklic je tak, da si vedno malo pod stresom. Pod stresom si že, ko moraš narediti zgodbo, pod stresom si, ko moraš narediti prispevek pravočasno, in pod stresom si, ko je zgodba objavljena, ker dobivaš odzive. Ti pa niso vedno pozitivni. Ko ste prej spraševali, kako na naju gledajo ljudje ... večina odzivov je res pozitivnih, ampak nekaterim nisi všeč. Tako je. Če delaš pošteno, tudi marsikaj od tega, kar objaviš, ni všeč tistim, o katerih poročaš.

Darja: To je pričakovano in moraš vzeti v zakup.

Story: Pa bi lahko rekla, da sta si čez leta utrdila kožo? Da sta naredila distanco do tega, čigavo mnenje bosta upoštevala in čigavo preslišala?

Darja: Na začetku me je veliko stvari prizadelo, danes imam veliko debelejšo kožo. Različnih anonimnih spletnih komentatorjev, med katerimi so nekateri prej pljuvalci kot komentatorji, niti ne berem. Upoštevam mnenje ljudi, ki jih cenim. To so ljudje, ki jih poslušam in so velikokrat tudi kritični.

Edi: Tudi jaz tako mislim. Je pa res, da te kdaj vseeno kaj prizadene. Res je, da imamo debelejšo kožo, vseeno pa smo krvavi pod kožo in še vedno delamo za pozitiven odziv. Negativen odziv te ne naredi srečnega, razen če veš, da si nekoga upravičeno razjezil, ker si razkril neko zadevo, in da je tisti, ki je naredil nekaj narobe, zdaj odgovarja.

Story: Kako pa vajin poklic sprejemata vajini družini?

Darja: V resnici zanje to ni čisto nič posebnega. To počneva že toliko let, da je nekaj povsem normalnega. Je pa res tudi, da bi me bližnji imeli enako radi, tudi če bi počela karkoli drugega, denimo prodajala sadje.

Edi: Moji starši, če začnemo z njimi, so zelo ponosni.

Darja: Moji so bili tudi, to pa res.

Edi: So bili pa ponosni tudi pred to službo. Ne gre torej samo zato, ker vodimo 24ur. Enako je z mojo družino. Moji otroci televizije praktično ne gledajo, se jim zdi pa 'fajn', če pridejo kdaj sem ali pa če me kdaj vidijo po televiziji. Je pa to zelo zelo redko. Ko se s partnerico pogovarjava o mojem poklicu, se v glavnem pogovarjava o vsebinskih stvareh. Velikokrat stvari predebatiram z njo.

Story: Na televiziji je videti, kot da se res zabavata ...

Darja: V bistvu trdo delava. (smeh)

Edi: Velikokrat je ta zabava posledica dejstva, da sva težji del posla že končala. (smeh) Ko se usedeva pred kamere, je na vrsti samo še zadnje dejanje. Samo še izpeljeva to, kar smo kot ekipa že naredili.

Story: Pa je resnično to, kar vidimo v filmih, ko se snemalci in drugi tehniki hecajo zato, da bi spravili voditelja v smeh? Se tudi vi kdaj tako hecate?

Darja: Pogosto komentiramo. Snemalci, mi, po slušalkah, z režijo, uredniki ... Vsi pozorno spremljamo dogajanje in se nanj tudi odzivamo. Včasih, ko veliko komentirava, se počutim, kot da sva v Muppet šovu. Včasih obrneva vse na šalo, včasih se še sama komaj zadrživa, da se ne bi začela smejati.

Edi: Tudi smejanje pred kamero je velikokrat posledica interakcije med ljudmi v studiu. Ko začnemo komentirati, pade kakšna šala, začnemo se hecati in včasih se zgodi, da ni več poti nazaj. Pred leti, ko je bil studio v redakciji, je bilo tega več, zgolj zato, ker je bilo okoli nas več ljudi. Zdaj smo v studiu in smo ločeni ter je v tem smislu manj sprožilcev smeha. Nismo pa sami.

Darja: Pa tudi dva sva. Ko si sam, se še zadržiš, ko pa sta dva ... Tudi če se tebi še uspe zadržati, slišiš poleg sebe tisto težko dihanje sovoditelja - pa zdrži, če zmoreš. (smeh)

Story: Pa se spomnite kakšne prigode, ki vam bo v tem smislu za vedno ostala v spominu?

Darja: Morda iz časov, ko se je šele začelo govoriti o vinjetah. Takrat je Zmago Jelinčič v parlamentu govoril nekaj v smislu, da ga prav zanima odziv hrvaških voznikov, ko si bodo morali na vetrobransko steklo lepiti vinjete z napisom Love Slovenija. Poslanci so se seveda režali, mi v studiu pa tudi. Ko se tako smeješ - z razlogom, ki ga vidijo tudi gledalci - je smiselno. Hudič je, ko se včasih smejiš zaradi internega štosa, za katerega gledalci ne vedo. To ni ravno priporočljivo.

Story: Kakšni gostje so res pogosto pri vas v studiu. Pa ste katerega gostili že tako velikokrat, da se je med vami že spletlo kakšno prijateljstvo? S kakšnimi politiki, gospodarstveniki?

Darja: Seveda je odnos malce drugačen, če se že leta srečuješ v studiu ali na terenu, toda pred kamero moraš biti neizprosen in profesionalen. To velja za obe strani. Četudi se s kom pred oddajo hecamo in sproščeno pogovarjamo, v studiu ni ne heca ne popuščanja. Tam vsak opravlja svoje delo. Sama sem celo nekoč politika, s katerim sem bila na 'ti', ko je prevzel visoko funkcijo, začela vikati - zato, da sem še bolj poudarila profesionalno distanco.

Story: Meni se zdi to, kar sta vidva dosegla, najvišja stopnička. Pa še o čem sanjata? So kakšne želje na profesionalnem področju še ostale neuresničene?

Darja: Zase bi rekla, da sem izrazit 'informativec'. To me res zanima. Morda si želim več pogovornih oddaj. Oba uživava, ko so volitve ali pa izredni dogodki, ko improviziramo, se pogovarjamo, analiziramo. Ko lahko uporabiva znanje, ki se je nakopičilo v teh letih. Tega si želim več.

Edi: Meni tudi. To, kar delam, mi je všeč. Morda pogrešam terene, potovanja, ampak tudi za to še pridejo priložnosti. Ni nečesa, po čem bi hrepenel.

Story: In še zadnje vprašanje ... Smo na začetku poletja. Kako pa vidva najraje preživljata poletne počitnice?

Edi: Rad imam aktivne počitnice. Pozimi grem vsako leto smučat, poleti pa na jadrnico. Ravno čez dva tedna se z družino odpravljamo na počitnice in tega se že vsi veselimo. Je pa izziv z dvema majhnima otrokoma, ki ne znata plavati, iti na jadrnico. A je tudi užitek. Predvsem zato, ker prideš v stik z naravo in s tem prideš spet v stik s sabo. Zame so to idealne počitnice, in to poskušam vsako leto uresničiti. Že zdaj se bojim za naslednje leto, da bodo volitve spet poleti ...

Darja: Sama rada kombiniram lenarjenje in aktiven oddih. Seveda grem poleti na morje, s sabo imamo kanuje in srfe, vedno pa vzamem tudi najmanj deset knjig in visečo mrežo. Všeč mi je kombiniran slog počitnic: da je barka, da se spi v šotoru, da si nekje na samem, da se veliko plava, da se berejo knjige, zvečer igra tarok, spije kakšno bevanda.

Edi: Moram priznati, da sem tudi sam kar nekaj let nosil knjige s sabo, zdaj pa morda nesem eno ali dve. Čisto za vsak primer. Ker enostavno nimaš časa brati. (smeh)

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič