Edita Cetinski Malnar je že v otroštvu verjela vase

Edita Cetinski Malnar je že v otroštvu verjela vase (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
25. 1. 2018

Voditeljica in urednica oddaje Prava ideja že od leta 2008 predstavlja navdihujoče zgodbe ljudi, ki z inovativnimi idejami pišejo zgodbe o uspehu. Podobno kot njeni gostje tudi ona izžareva ljubezen do svojega dela in željo po spodbujanju ljudi, da uresničijo svoje sanje.

Pogovor z njo me je presunil, saj je iskreno spregovorila o tem, kako je v najtežjih trenutkih ohranila vero v življenje in našla uteho v umetnosti. Je izjemna ženska, ki dokazuje, da notranja moč izvira iz sprejemanja lastne ranljivosti.

Oddaja Prava ideja je na sporedu že skoraj deset let. Ste pričakovali, da bo na sporedu toliko časa?

Nisem se ukvarjala s tem, temveč sem močno verjela, da je takšna oddaja potrebna v medijskem prostoru. Pred tem sem bila urednica notranjepolitične gospodarske redakcije, štiri leta sem vodila Dnevnik, vmes sem bila urednica Odmevov. Želja, da bi uravnotežila novinarsko poročanje, se je pojavila že, ko sem vodila Dnevnik, ker prispevki s pozitivno vsebino večinoma niso bili predstavljeni, saj so bile politične teme in afere pomembnejše. To se mi ni zdelo prav, ker si gledalci zaslužijo uravnotežen prikaz življenja, dela in razmišljanja v Sloveniji. Želela sem narediti oddajo, ki je še ni bilo v medijskem prostoru.

Po izobrazbi ste ekonomistka. Vam znanje iz ekonomije pomaga pri vodenju oddaje?

To sem opazila šele, ko sem začela pripravljati oddajo. Pred tem sem kot novinarka pokrivala gospodarstvo, vendar nisem opazila, da mi znanje iz ekonomije koristi. Pri Pravi ideji mi to znanje koristi, saj se brez težav pogovarjam s podjetniki o gospodarskih temah.

Se med pripravami na oddajo posvetujete tudi z možem, ki je podjetnik?

Pogosto se pogovarjava o oddaji. Podobno razmišljava in oba bi rada naredila nekaj dobrega za Slovenijo, predvsem za mlade. S svojim delom želiva opozarjati na vse tisto, kar je mogoče doseči, ne samo na tisto, česar ni.

Kako izberete podjetnike, ki jih gostite v oddaji?

Večinoma jih najdemo sami, nekateri pa nam pišejo, ampak jih potem preverimo. Vsa podjetja v naši oddaji so dobro preverjena, pridobimo podatke o njihovi bonitetni oceni, prihodkih, dobičku, dodani vrednosti na zaposlenega, ker to kaže, kako je podjetje razvojno naravnano, prav tako preverimo, kdo so lastniki, ker vedno povabim lastnika podjetja, ne menedžerja. Lastnik namreč vloži svoj čas in denar v podjetje, kar zelo cenim. Cenim tveganje, pogum in zaupanje v to, kar delaš. Če verjameš v svoje delo, bodo verjeli tudi drugi.

Menite, da so podjetja, ki skrbijo za zadovoljstvo zaposlenih, bolj uspešna?

V desetih letih se je razmišljanje bliskovito spremenilo, saj se podjetniki obračajo k sebi, kajti če ima človek rad sebe, bo imel rad tudi druge. Socialna nota in poudarek na tem, da je pomemben posameznik, sta ključ do uspeha. Vse rešitve težav so v ljudeh in odnosih. Če znaš z ljudmi vzpostaviti zaupanje, se bodo rešile težave. Ključ do rešitve je v ljudeh in pravih odnosih.

Pravite, da je ljubezen do sebe povezana z ljubeznijo do drugih. Ste bili že v otroštvu samozavestni in ljubeznivi do sebe?

Že v otroštvu sem verjela vase, problem je, da živimo v okolju, kjer nas opozarjajo na to, česa vsega ne zmoremo. Leta 2008, ko sem začela voditi oddajo Prava ideja, se je začela gospodarska kriza in veliko ljudi mi je reklo, da bo kriza zajela tudi Slovenijo, zato bom imela oddajo le do novega leta. Toda ljudje zaradi krize iščejo nove priložnosti, so inovativni in iščejo rešitve. Najprej je treba verjeti vase in ne preveč poslušati drugih.

Več let ste igrali klavir, zato ste se menda nameravali vpisati na Akademijo za glasbo. Zakaj niste študirali glasbe?

Odšla sem celo na sprejemne izpite na Akademijo za glasbo. Profesor Miloš Humek, ki je veliko vložil vame in me je spodbujal, mi je povedal, da moram obvladati vse lestvice in akorde, zato sva jih zadnje leto pred študijem vadila. Toda želela sem uživati v igranju klavirja brez pritiska, zato sem se čez noč odločila, da se bom raje vpisala na ekonomsko fakulteto in nekega dne odprla svojo glasbeno šolo, kjer bom organizirala glasbene večere in spodbujala mlade, ker se mi zdi koristno, če mlad človek nameni svoj čas glasbi.

Kdo vas je navdušil za igranje klavirja?

Mama in oče sta mi kupila klavir pri petih letih in še vedno igram nanj.

Skladbe katerega skladatelja najraje igrate?

Najraje igram Bachove preludije, ki me vedno znova prevzamejo. Glasba mi veliko pomeni in mi v grenkih trenutkih najbolj pomaga. Pred dobrim letom je umrl moj sin Vid, kar je bila grozna izkušnja, na katero se ne moreš nikoli v življenju pripraviti. Še zdaj ne vem, kako sem preživela, takrat sem se obrnila k sebi in iskala načine, kako zapolniti praznino. Glasba mi je zelo pomagala. Mozartovega Rekviema nisem nikoli tako močno čutila kot po izgubi sina. Zdelo se mi je, kot da je napisan zame, prestavil me je v drug svet. Zanimivo je, kako se ti življenje spremeni v takšnem trenutku, do temeljev te pretrese. Začela sem se ukvarjati s slikanjem, z možem in hčerko obiskujemo tečaj slikanja in odkrili smo, da smo nadarjeni. Uživamo ob slikanju. Nikoli si nisem mislila, da me bo to prevzelo. Prav tako sem spet začela pisati pesmi. Kot najstnica sem napisala nekaj pesmi, vendar potem nisem več pisala, zdaj pa sem spet začela.

Vam pomaga zlivanje bolečine skozi poezijo?

Da, to je zdravilno. Kadar sem začutila grozno bolečino, sem pisala in nisem razmišljala o rimah, vendar je šlo vse iz mene ven v rimah. Ko sem napisala pesem, sem se počutila nekoliko lažje v hudih trenutkih, ki se še vedno pojavijo večkrat na dan.

Najbrž je bilo zelo težko voditi oddajo v najbolj bolečih trenutkih.

Da, vendar sem zelo hvaležna vodstvu RTV za to oddajo. Veliko nagrad sem prejela zanjo. Toda zame je največja nagrada, da lahko gostim ljudi, ki navdihujejo druge s svojo iskrenostjo, odpiranjem delovnih mest, inovativnostjo in dobronamernostjo. Med pripravami na oddajo se moja koža še vedno naježi od navdiha. V težkih trenutkih sem našla notranjo moč in vodila oddajo, saj sem se zavedala, da imam odgovornost do gledalcev. Pred vrati studia sem pustila svoje težave. Na poti domov pa so me oblivale solze, ker je bilo težko ločiti zasebno življenje in delo. Prve tedne po sinovi smrti je bilo najtežje.

Čemu pripisujete uspeh oddaje?

Izjemno sem hvaležna svojim gledalcem, ki mi pišejo, koliko jim pomeni oddaja. Nekateri so mi napisali, da so zaradi naše oddaje začeli razmišljati o uresničevanju svoje poslovne ideje. To mi veliko pomeni. Preseneča me, da je oddaja dobro gledana med mladimi, ki jo gledajo na spletu. Prava ideja je tudi v učnih programih nekaterih srednjih in visokih poslovnih šol. Violeta Bulc mi je dvakrat podelila nagrado v sodelovanju z univerzo Stanford za inovacijsko novinarstvo v slovenskih medijih. Ta nagrada je bila spodbuda za nadaljnje delo. Veliko mi pomeni, da sem lahko šla v Silicijevo dolino in v New York, saj si mora novinar širiti obzorja.

Širite svoja obzorja tudi z branjem?

Izjemno rada berem, že pri petih letih sem se naučila brati. Ljubezen do branja sem prenesla tudi na svojo hčer. Trenutno najraje berem knjige z duhovno vsebino. Rada berem knjige, ki mi dajo tisto, kar v določenem trenutku potrebujem. Zelo rada kupujem knjige, ker imam odnos s knjigo, ki jo preberem, in nekatere preberem večkrat. S hčerko hkrati bereva določeno knjigo in se pogovarjava o njej. Tudi z možem se pogovarjava o vsebini knjig. Skupaj sva že 30 let in najin odnos raste, ker se veliko pogovarjava.

Kakšen je recept za dolgoletno zvezo?

Pogovor, zaupanje in vzajemno spoštovanje. Verjamem, da se težave in konflikti rešujejo s pogovorom.

Si ogledate Pravo idejo skupaj z možem?

Mož redno gleda oddajo z mano. Moja najbolj zvesta gledalka pa je bila moja mama, ki je umrla predlani, štiri mesece pred mojim sinom. To je bilo zame zelo težko leto. Mama je bila moja najboljša prijateljica in največja oboževalka. Ona me je prijavila na avdicijo za delo na televiziji. Mene to takrat ni zanimalo, ker sem že imela službo v Mercatorju. Nisem razmišljala o tem, da bom postala novinarka, zato sem brez pričakovanj odšla na avdicijo, kjer nas je bilo 350, sprejeli pa so nas 12. Lado Ambrožič nam je takrat rekel, da smo zdaj novinarji. Povedala sem mu, da ne želim postati novinarka, vendar mi je rekel, da sem nadarjena in da mi bo novinarstvo zlezlo pod kožo. In točno to se je zgodilo.

Pomagal mi je Mozartov Rekviem

Vam je novinarstvo hitro zlezlo pod kožo?

Da. Novembra 1991 so me sprejeli, 8. februarja 1992 pa sem v Kočevju že pripravila dvominutni prispevek, ki je bil objavljen teden pozneje, in bila sem očarana. Novinarstvo me je takoj pritegnilo, čeprav sem v Mercatorju v Kočevju že opravljala prakso. Nekaj časa sem delala oboje. Ko sem začela voditi poročila in oddajo za begunce, pa sem delala le na televiziji, kjer so me kmalu redno zaposlili.

Zaradi vaše nadarjenosti in ljubezni do umetnosti bi bili odlična voditeljica oddaje o kulturi. Vas je tudi to zanimalo?

Že na začetku sem Ladu Ambrožiču povedala, da me to zanima, vendar mi je rekel, da mi prehoda iz informativnega v kulturni program ne priporoča. Mito Trefalt me je povabil, da bi vodila Nedeljskih 60 skupaj z Mariem Galuničem, vendar mi je Lado Ambrožič pojasnil, da ni poti nazaj, če grem v razvedrilni program. Zaupala sem mu, ker je bil čudovit mentor in urednik. In danes vem, da sem se pravilno odločila.

Ste v več kot 20 letih dela na televiziji spletli veliko prijateljstev?

Ločujem delo in zasebno življenje, ker potrebujem prostor, kjer si naberem novo energijo. Da ni smiselno preveč mešati dela in zasebnega življenja, pravijo tudi podjetniki, ki jih gostim v oddaji. Zavedajo se, da je pomembno ohraniti svoje zasebno življenje. Naša duša ima namreč druge namene in cilje. Duša je večna. Vse, kar je tukaj, pa je minljivo.

Tudi uspehi.

Res je. Nikdar se nisem ukvarjala s tem, ker nisem imela velike želje po uspehu, ampak mi je bilo pomembno, da bom zadovoljna. Uspeh je zadovoljstvo. Če si srečen, je to uspeh. In če se odločimo za srečo, se odločimo tudi za uspeh. Pomembno je vedeti, kaj je namen našega delovanja. Če je namen izpostavljati sebe, je to minljivo. Če si iskren do sebe, pa se to dolgoročno obrestuje.

Menite, da je poslovni svet naklonjen ženskam in da je v Sloveniji veliko podjetnic?

Lahko bi jih bilo več. Namen oddaje je spodbujati podjetnice, veliko truda vložimo v to, da jih najdemo, in zdi se mi, da jih je vse več. Ni več delitve med moškimi in ženskami, mlade ženske se čutijo enakopravne moškim. Ne obremenjujejo se s spolom, ampak želijo uresničiti svoje cilje. Všeč mi je, da so zelo ženstvene, hkrati pa zaupajo vase in v svoje delo. To me zelo navdihuje. Pomembno je, da ženske zaupamo vase in se zavedamo, da smo sposobne doseči uspehe prav tako kot moški.

Kako pa je z ohranjanjem ženstvenosti v poslovnem svetu?

Umetnost je uspeti v krutem konkurenčnem svetu, obenem pa ohraniti svojo ženstvenost in ostati iskrena do sebe. Največji uspeh je ostati iskren do sebe. Moški ima druge prednosti, ki izhajajo iz tradicije, saj ga vsi spodbujajo k uspehu. Tudi ženske smo sposobne, mogoče celo bolj kot moški, ker se zanašamo na svojo intuicijo, kar se v podjetništvu pogosto pokaže kot prava pot. Zanimivo je, da se vse več moških zanaša na intuicijo. Verjamem, da je vsak od nas lahko uspešen, ker ima vsak svoje sposobnosti, samo izražati jih moramo znati, uresničiti in zaupati sebi. Prepričana sem, da je vsak sposoben, zato ne zmanjka idej in jih tudi kriza ne more uničiti. Ljudje smo kreativni po duši. Če se ne izražamo, smo nesrečni. Kadar delujemo, živimo. Če smo v coni udobja, pa le preživimo. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik