Edvin Fliser se je rodil v Šibeniku - mama je bila Dalmatinka, oče Slovenec. Pri njegovih sedmih letih so se preselili v hišo v Mariboru, kjer je živel dedek in kjer je Edvin obiskoval osnovno šolo. Oče, ki je igral violino v mornarskem orkestru, pa ga je že v mladih letih navdušil nad glasbo.
Pri osmih letih je Edvin začel doma igrati harmoniko. Melos, ki ga je poslušal, ko so še živeli v Dalmaciji, mu je ostal v ušesih in ga je pozneje tudi spretno vključeval v svoja dela.
V Mariboru je začel obiskovati nižjo glasbeno šola za harmoniko in jo pozneje tudi končal. Z očetom sta občasno skupaj vadila, kar se je poznalo tudi pri Edvinovem glasbenem napredku. Ko je začel obiskovati srednjo tehnično šolo, je učenje harmonike opustil in na plan je prišla želja po pevskem udejstvovanju.
Po končani srednji tehnični šoli se je tako vpisal na glasbeni oddelek Pedagoške akademije v Mariboru. Obiskoval je tudi ure klavirja, ki se ga je prej že sam učil, saj je bilo pridobljeno znanje na urah učenja harmonike dobra osnova za samostojno učenje klavirja. "Takrat je bilo treba predelati veliko stvari." Pozneje, na začetku šestdesetih, so v mariborski dvorani C začeli potekati plesi, kjer so igrale različne skupine. Dvorana je sprejela 700 ljudi, kar je bilo za potrebe t. i. mladinskih plesov kar lepo število. V to dvorano je s svojo družbo takrat zahajal tudi Edvin in tako spoznal različne bende iz takratne celotne Jugoslavije.
"Poslušali smo skupino The Beatles in hodili v Gradec nakupovat male plošče. Še bolj zanimivo je bilo slišati pesmi skupine The Beatles v živo. In to smo lahko slišali na teh mladinskih plesih, ko so bendi v svojih repertoarjih imeli tudi pesmi od Beatlov, Stonesov ..." Ko je hodil v četrti letnik srednje šole, so prišli v mladinski dom na Radvanjski cesti igrat vojaki iz sosednje vojašnice. Njihov vojaški bend Boemi je imel tri pevce in vsak je prepeval določeno zvrst - eden šansone, drugi pesmi Cliffa Richarda, Shadowse ... in tretji narodne.
Takrat so k sodelovanju povabili mladince, ki so hodili na te plese. Edvin Fliser je bil navdušen in ob spremljavi je zaigral Kriva je le bossa nova. Takrat je prvič nastopil v živo. Ko so na neki vaji člani benda Boemi vadili Rock and roll music skupine The Beatles in jim je pesem delala preglavice, se je ponudil Edvin Fliser in jo odlično zapel. Zvečer so že stali skupaj na odru in zabavali zbrane v dvorani. Tako se je začela uspešna kariera Edvina Fliserja kot pevca. Pozneje se jim je pridružila takrat 15-letna Neca Falk, ki je prepevala pesmi Rite Pavone, z Edvinom pa sta prepevala pesem skupine The Beatles All my loving. Ko so slišali, da je glasba dobra, so začeli na plese prihajati tudi ljudje od drugod. Prišel pa je dan, ko je vojska odšla domov in vojaki so se poslovili na poslovilnem večeru v domu JNA v Mariboru. "Takrat sem težko razumel, da se tako veselijo zaključnega dneva. Čez nekaj let, ko sem sam služil vojsko in komaj čakal, da odidem domov, sem jih razumel!"
Že v času, ko je prepeval pri Boemih, so bendi hodili k Edvinu in Neci Falk ter spraševali, kakšne načrte imata po prenehanja petja pri Boemih. Tako so do Edvina pristopili tudi člani skupine Rdeči dečki in pozneje so združili moči ter dolgo in uspešno sodelovali. Večinoma so preigravali 'mehki' rok. Ko je prišel na svetovne lestvice Tom Jones z znamenito Green green grass of home, so pesem zvadili in odšli z njo leta 1967 na Kitarijado v Zagreb. Na tem tekmovanju, na katerem je nastopilo več kot 300 jugoslovanskih bendov, so po ocenjevanju strokovne žirije dosegli tretje mesto. Tisto leto so zmagali Kameleoni, Rdečim dečkom pa so se z visoko uvrstitvijo in posledičnim medijskim poročanjem odprla nešteta vrata. Naslednje leto, 1968, so nastopili na Kitarijadi, ki je bila v Sloveniji, in znova zasedli tretje mesto. Edvin Fliser je bil tega leta razglašen za najboljšega vokalnega solista in tam je spoznal Jureta Robežnika, ki je bil takrat predsednik žirije. "Prišel je k meni, mi čestital in dejal, da bom pel na Slovenski popevki." Leta 1968 je res debitiral na omenjenem festivalu, in sicer s pesmima Tam, kjer sem doma in Zgodovina moje žalosti. Za prvo pesem je znova prejel tretjo nagrado, tokrat od občinstva. Vmes je v slovenščini posnel dve pesmi Toma Jonesa: Delilah in I'm coming home. Pozneje se je Rdečim dečkom pridružila še Neca Falk, ki je takrat prepevala pesmi Stevieja Wonderja, Janis Joplin ... Takrat se je Edvin srečal tudi z zvezdniškim življenjem, ki pa je bilo prijetno. "Prihajala so pisma za fotografije.
Na prireditvah so k meni pristopila dekleta in prosila, da se jim podpišem. Ni bilo neprijetnih izkušenj. Bilo je ljubko. Takrat sem ravno začel zvezo z ženo, ki na dogajanje ni gledala ljubosumno." Začel je tudi peti v sodelovanju z različnimi orkestri, sodeloval je z ostalimi bendi, vseskozi pa deloval tudi z Rdečimi dečki. Dostikrat so ga vabili tudi zaradi odlične izvedbe pesmi Toma Jonesa. Jeseni leta 1968 so ga povabili na opatijski festival, kjer je odpel Robežnikovo pesem Otoki. Leta 1970 je odpel pesem Solza, ki je ne prodam in zanjo prejel prvo nagrado strokovne žirije.
Leta 1972 je zazvenela pesem Otroci morja, ki je postala hit. Istega leta je odšel tudi dvakrat na turnejo po Rusiji, leto pozneje pa je ugledala luč sveta pesem Leti, leti lastovka, s katero je prejel prvo nagrado občinstva. "Takrat sem moral oditi v vojsko, ki je vse skupaj prekinila." Vojsko je služil v Karlovcu, kjer se je pridružil vojaškemu bendu, s katerim so takrat igrali predvsem po Liki. "Ker sem imel diplomo, sem služil skrajšan vojaški rok in sem bil v vojski 12 mesecev namesto 15." Po tem sta sledila nastop na Slovenski popevki s pesmijo Kjer se nasmeh konča in nagrada žirije. Sodeloval je tudi s skupino Pepel in kri, in sicer s pesmimi Pesem za dinar, Tu je Dalmacija, Samo tvoje ime znam ... Vseskozi je deloval tudi kot solist in zapel pesmi, kot so S tvojim imenom jutro me budi, Vino, ljubezen in pesem, Njej, ki sem jo ljubil ... Z osipom Slovenske popevke in posledičnim prenehanjem pisanja velikih imen, kot so Robežnik, Privšek, Sepe, Adamič ..., je pokazal prednost z znanjem komponiranja lastnih skladb.
Edvin Fliser je prav tako pustil pečat v narodno-zabavni glasbi, kjer je po letu 1980 sedem let sodeloval s Slovenskimi muzikanti. Po tem je sledilo dvoletno obdobje z Alpskim kvintetom, zatem z ansamblom Mak in nekaj časa tudi z ansamblom Ekart. Napisal je kar nekaj nagrajenih pesmi iz te zvrsti glasbe.
Ob vsem skupaj je sodeloval na narečni popevki s skladbami, kot je Moja Pepka.
V glasbeni karieri je napisal veliko zase in tudi za druge glasbenike oziroma izvajalce. Občasno še nastopa in priznava, da ima v predalu nekaj novih pesmi. Trenutno se veseli nove balade z naslovom Vse s teboj se zgodi.
Edvin Fliser je zasebno srečen že od leta 1968, ko je spoznal svojo ženo in se z njo leta 1972 tudi poročil. Z njo je preživel pestro obdobje svojega ustvarjanja in ob tem je njun zakon leta 1982 s svojim rojstvom okronala še hči Jadranka. Zdaj uživa in proste dneve preživlja tam, kjer je doma.
Besedilo: Aleš Rod // Foto: Goran Antley, Primož Predalič, osebni arhiv
