Elvira Hasanagić je doma iz Idrije in je ena najboljših slovenskih sopranistk, ki se uveljavlja na uglednih mednarodnih odrih.
Študirat je odšla v Nemčijo in tam ostala, čeprav pravi, da je njen resnični dom Ljubljana, kjer bo februarja tudi nastopila v okviru Zimskega festivala.
Kako se je rodila vaša ljubezen do klasične glasbe? Kaj vam ta pomeni?
Glasbo sem od nekdaj nosila v sebi, že kot majhen otrok sem prepevala, vendar sem klasično glasbo odkrila šele precej pozneje ter začutila, da je zame nekaj posebnega. Kot najstnica sem na radiu slišala peti znano Mario Callas, in sicer arijo iz Verdijeve opere La Traviata. To melodijo sem stalno ponavljala in na svoje začudenje sem tudi vse te tone odpela. To je bil povod, da sem se odzvala povabilu Glasbene šole Idrija in takrat nove učiteljice solopetja v Idriji, da se učim solopetje.
Zakaj ste se odločili za šolanje v tujini?
Zaradi izbora določene profesorice petja. Je pa tudi res, da ravno münchenska akademija za glasbo študentom ponuja možnosti, ki jih le redke druge akademije na svetu lahko dajo. Poleg profesorjev, ki imajo vsi brez izjeme izkušnje s svetovnih odrov ter poglobljeno znanje svojega predmeta, ima München tudi izjemne povezave z opernimi hišami kot tudi z orkestri svetovnega kova. Študentom omogočajo sodelovanje z njimi, vendar tudi tega ne dobi vsak kar tako, temveč je treba opraviti avdicijo in biti izbran.
Kako ste doživeli Nemčijo, novo deželo, kamor ste se odpravili na študij in ostali?
Nemčija me je od samega začetka sprejela z odprtimi rokami. Vedno sem se počutila zelo prijetno. Do mene je bila vedno prijazna, korektna in zanesljiva. Poleg tega je Nemčija tako internacionalna dežela, da je popolnoma vseeno, kdo si in kaj si, pomembno je, kako delaš, kakšen je tvoj izdelek in kakšen je napredek. To mi je bilo vedno zelo všeč. Vsak ima možnost iz sebe narediti svojo najboljšo verzijo. Je pa to seveda tudi zelo naporno. Vedno sem bila delavna, vendar sem se v Nemčiji naučila še večje marljivosti, natančnosti in discipline – vse odlike, ki jih mora operni pevec dolgoročno imeti.
Že med študijem ste postali priznana sopranistka, delali ste z najboljšimi orkestri in dirigenti po svetu. Je to prednost študija v tujini, v Nemčiji?
Vsekakor, vsaj v Münchnu je tako. Vendar tudi delo z najboljšimi orkestri in dirigenti ne pride samo po sebi. Že na akademiji sami je velika konkurenca in tudi med študijem moraš pokazati posebne sposobnosti, da se ti te prednosti ponudijo.
Bili ste tudi v Berlinu, v Münchnu. Kje vam je bilo bolj všeč, kje so boljši pogoji za vašo umetnost?
Obe mesti sta navdušujoči, vse operne hiše v obeh mestih so na zelo visoki ravni in v vsaki so bili projekti nekaj posebnega. Ne bi mogla reči, da mi je eno ali drugo mesto bolj všeč, ker to, kar najbolj ostane v spominu, niti ni operna hiša kot institucija, temveč so to vtisi vsakega projekta posamezno. To je vloga, je režija, je delovanje te določene glasbe na človeka, so ljudje, ki nas obdajajo. Operna hiša nam ponuja krasno okolje, v velikih hišah tudi večinoma odlično akustiko in seveda so to tisti pogoji, ki nam omogočajo, da se lahko umetniško tako izražamo, kakor nam je lastno. To pa imata tako München kot tudi Berlin.
Katero mesto vam je pisano na kožo?
Dresden je krasen, doma sem v Münchnu, veliko delam v Berlinu. Ljubljana mi je pisana na kožo in na dušo. (smeh)
Boste v Nemčiji ostali ali se boste vrnili v Slovenijo?
Rada imam Slovenijo, to je moj srčni dom. Vendar se od Nemčije in drugega dela sveta verjetno nikoli ne bom mogla posloviti. In se niti ne bom hotela. Delo umetnika je vezano na kovčke.
Kaj najbolj cenite v Sloveniji?
Mir, srčnost ljudi, domačnost, duševno udobje. Tu je moja družina, so moji prijatelji. Poleg tega pa še ugodna geografska lega – morje, gore, reke in ne nazadnje sosednje države – vse izredno blizu. Rekli bi lahko, prav luksuzno.
Pa v Nemčiji – so kulturno bolj ozaveščeni glede klasične glasbe kot pri nas?
V Nemčiji je dolga tradicija klasične glasbe, v tej deželi je delovala in ustvarjala množica skladateljev in drugih glasbenikov, ki so vplivali na generacije rodov glasbenikov in ljubiteljev glasbe. Seveda je ta tradicija tudi trdno zakoreninjena v vsakodnevnem življenju. Klasični koncerti so vedno dobro obiskani, predstave razprodane. To je po eni strani prednost trga – velika ponudba dogodkov zagotavlja obiskovalcem cenovno dostopne vstopnice, po drugi strani je pa to res zanimanje in navdušenje za resno glasbo, ki je v Nemčiji, v veliki večini, nekaj vsakdanjega.
Imate kdaj domotožje?
Z veseljem se vrnem v Idrijo, kadar le morem. Odkar pa so se, poleg moje sestre tudi moji starši preselili v Ljubljano, je Ljubljana moj domači kraj in v Ljubljano tečem takoj, ko imam kako 'minuto' prosto. V Ljubljani sem študirala svoj prvi študij, in sicer komunikologijo na FDV. Takrat sem se zaljubila vanjo in zame ni lepše prestolnice na svetu.
Kje ste trenutno najbolj zaposleni?
Glede nato, da je Nemčija edina država na svetu, ki ima prek 10 opernih hiš oziroma glasbenih teatrov in 80 stalnih ansamblov, je kar jasno, da še vedno največ delam v Nemčiji.
V Ljubljani boste nastopili z Ramonom Vargasom, kaj bomo lahko slišali?
Skupaj bova pela Mozartove in Donizettijeve duete.
Se veselite vrnitve na domači, slovenski oder?
Vsakič, ko sem na slovenskem odru, se veselim. Rada pojem doma.
Ste tudi mlada umetnica preteklega leta, poleg tega ste dobili že veliko priznanj – kaj vam ta pomenijo?
Dobiti naslov mlade umetnice leta je eden prestižnejših naslovov in velika potrditev trdega dela ter edinstvenega umetniškega izražanja. To je zelo pomembno v letih, ko človek gradi oziroma nadgrajuje umetniško identiteto. To mi da tudi pogum biti drzna in slediti svojemu instinktu. Do zdaj se očitno ni motil.
Besedilo: Eva Jandl // Foto: Primož Predalič, Grega Gulin, promocijsko gradivo
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču