Sopranistka je 14. februarja nastopila v Unionski dvorani kot posebna gostja mehiškega opernega zvezdnika Ramóna Vargasa.
Več kot deset let živite v Nemčiji, kjer ste diplomirali in magistrirali. Zakaj ste po končanem študiju ostali v Nemčiji?
Že med študijem in po njem so se mi ponudile izvrstne priložnosti, ki jih mlad umetnik nikakor ne sme izpustiti. Treba se je bilo sicer odpovedati nekaterim stvarem, recimo temu, da nimam privilegija delati v domačem okolju, kjer so moja družina in prijatelji, vendar je zaradi notranje umetnikove rasti pomembno, da premostiš domotožje in druge ovire, saj zaradi tega bolje opravljaš svoje delo in lahko veliko več daješ občinstvu.
Ste se hitro navadili na življenje v tujini?
Zelo sem prilagodljiva, zato ni dolgo trajalo, da sem se navadila na razlike.
Pogosto obiščete Slovenijo?
V Slovenijo pridem, kadar zmorem. Zaradi svojega poklica sem pripravljena potovati po vsem svetu, a le če vem, da se bom vedno znova vračala domov. To je zame tudi psihično pomembno. V Sloveniji se spočijem, čeprav sem velikokrat le dva dni v Ljubljani. Zame je to neka vrsta polnjenja baterij, kar zelo potrebujem. Poleg tega doma uživam v maminih domačih dobrotah.
Od kod izvira vaša želja po opernem petju?
Pravzaprav gre za strast, ki se je razvila pozneje, ko sem spoznala to zvrst glasbe. Ljubezen do glasbe in petja sem čutila od nekdaj. Toda v otroštvu resne glasbe in predvsem opernega petja nisem poslušala. Glasbeno šolo sem začela obiskovati v četrtem letniku gimnazije, takrat sem šele začela brati note. Potem pa je vse šlo razmeroma hitro. Ko sem končala študij komunikologije na FDV, je bilo popolnoma jasno, da se začne novo življenje, ki vključuje sledenje sanjam, zaupanje instinktom in predvsem zaupanje svojemu talentu, marljivosti in osebnosti. Vse to pa še vedno spremlja globoka strast do tega poklica in te zvrsti glasbe.
Zakaj vas je opera očarala?
Čar opere je mešanica glasbe in gledališča. Vsako glasbeno delo, ki ima tekst, je sicer treba interpretirati tako, da se vživiš v dano situacijo, lik ali atmosfero. Ko pevec interpretira operno vlogo, ki vključuje tudi gibanje na odru, lahko z igro še bolj intenzivno prikaže dramatiko, duhovitost, tragedijo, frustracijo in vsa druga čustva določenega lika, kar ima zame dodaten čar. Na odru je mogoče ogromno narediti. Nekoč je bila v gledališču med občinstvom takšna tišina, da se je slišalo odpiranje paketa robčkov, ker gospe in gospodje tragične zgodbe niso čustveno prenesli. Takšni trenutki me fascinirajo in jih želim vedno znova doživeti.
Kaj najraje počnete, ko niste v vlogi sopranistke?
Rada kuham, se sprehajam, berem zgodovinske romane in navdušena sem, če po knjižni predlogi posnamejo nadaljevanko ali film. Zelo rada igram badminton in sem pri tem športu neustavljivo ambiciozna. Uživam tudi, ko crkljam nečaka, kadar ju vidim. In kljub vsem poslovnim potovanjem rada obiščem lepe kraje.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografija: Irena Herak