Simpatična mlada glasbenica Ana Ferme se je širši javnosti prvič predstavila v muzikalu Cvetje v jeseni. Kot spremljevalni vokal Nine Pušlar osvaja slovenske odre in občinstva, pred kratkim je sprejela odločitev, da se poda na samostojno glasbeno pot. Z nami je spregovorila o kariernih izzivih, skritih željah in še čem …
Kaj počnete, kadar ne pojete?
Priznam, da imam precej hobijev. Ampak na prvem mestu so moji kosmatinci. Z njimi 'pobegnem' nekam, kjer se sprostimo, igramo in skratka uživamo. Samo da smo v naravi – to je bistveno. No, svoje misli pa umirim tudi tako, da se usedem na motor in nekam odpeljem. Tam enostavno moram biti z glavo pri stvari in lažje odmislim težke stvari, ki se mi pletejo v mislih, ter se osredotočim na boljše.
Zasledila sem, da ste po poklicu fizioterapevtka. Kako vam uspe usklajevati vse službene obveznosti?
Priznam, da je včasih težko. Ampak imam ogromno srečo z delovnim mestom, še bolj pa z ljudmi, ki me obkrožajo. Seveda se velikokrat zgodi, da z danes na jutri spim zelo malo (rekord je bil nazadnje približno tri ure), ampak glede na to, kako rada se odpravim v službo, mi ni pretežko. Vsekakor mi je cilj, da moje obveznosti ne vplivajo na delo v Lambrechtovem domu, kjer sem tudi zaposlena.
Je bila želja po profesionalni glasbeni karieri vedno prisotna ali je bil to spontani odziv na potek dogodkov?
Ja, ta želja se je začela izražati že zelo zgodaj. Moji prvi nastopi so bili na moji postelji, ki je predstavljala oder (smeh). Pograbila sem kakšen kuli in se pretvarjala, da je to moj mikrofon, včasih sem si iz kartonskih škatel naredila tudi kakšen boben in si predstavljala, da imam svojo skupino. Da o koreografiji ne govorimo! No, ko sem hodila v 4. razred, pa sem tudi mami ponosno naznanila, da se bom prijavila na šolsko tekmovanje Korajža velja. Seveda jo je skrbelo, da bom morda razočarana, ampak na koncu sem zmagala in tako se je začelo ...
Je bilo tako tudi z odločitvijo, da se podate na samostojno glasbeno pot?
Ja, bilo je. Skozi osnovno in srednjo šolo sem redno obiskovala solo petje (v studiu H, pozneje tudi pri Marti Zore). Skratka, želja je bila vedno prisotna. Če je ne bi bilo, potem me starši zagotovo ne bi vozili več s štajerskega konca na Gorenjsko (govorimo o vajah, ki so trajale največ uro in pol). Za vedno sem jima hvaležna! Podpirala sta me na vsakem koraku. In ker je v sam potek učenja vloženega precej truda, sem imela željo tudi nastopati. Skozi leta se glas spreminja, spreminja se osebnost, rasteš, si postavljaš izzive in zoriš. Velik plus so bila tekmovanja, ki sem se jih udeleževala, kajti tam zares vidiš, kaj pomeni imeti konkurenco, kako se obnašati pred kamerami, kako se spopadati s pritiski ipd. Pa čeprav gre le za šolsko ali srednješolsko tekmovanje ...
Kaj vam v življenju predstavlja največji izziv?
To, da bi s svojim bandom redno nastopala in si bila blizu z ljudmi ter melodijami. Ni kar samoumevno, da imaš skladbe, ki so večini populacije takoj blizu in jih lepo sprejmejo. Še večji izziv pa mi je, da v življenju najdeš ravnovesje v sebi in slediš le svojim potrebam in željam. In živiš na polno!
Imate kakšno skrito željo, ki bi nam jo zaupali?
Uh, kar nekaj jih imam! Ampak ena od večjih pa je, da bi mi z motorjem uspelo prepotovati vsaj en del Afrike, Amerike, Azije ter Evrope. Nekaj od tega mi je že uspelo, vendar gre tukaj za daljša potovanja in mora biti primeren čas. Žal se zaradi svojih obveznosti ne morem kar odločiti in iti, lahko pa načrtujem.
Petje je gotovo vaš izstopajoči talent. Skrivate še kakšnega? Poprimete kdaj morda tudi za kak instrument?
Hvala! Morda je tak skriti talent tudi igra. Sicer pa menim, da bi moral vsak pevec vsaj malo potipati gledališko področje, kajti naš cilj je, da skozi petje predstavimo zgodbo, jo morda tudi odigramo itd.
Kakšno glasbo najraje poslušate?
Sem zelo žanrsko odprta! Največ morda poslušam res pop melodije, včasih pa paše tudi kakšen rap (imam brata, ki je poklicni košarkar in vsekakor sem rasla z rapanjem), grem pa v naslednjih dneh na koncert skupine Red Hot Chilli Peppers, ki nakazujejo tudi na to, da sem ljubitelj rocka.
Imate morda glasbenega vzornika?
Od tujih pevcev obožujem Ariano Grande, Beyonce, Bruna Marsa, Jessie J, nikakor ne gre izpustiti legendarne Whitney Houston, po novem pa se rada zazibam tudi v latino ritmih Camile Cabello. Kot vzornico pa štejem tudi našo Nino Pušlar. Član njene ekipe sem nekaj več kot 6 let. V teh letih me je naučila veliko in še več. Zaupala in opozorila me je na vse skrite zagate glasbene industrije ter mi glasbo predstavila z vidika profesionalnega pevca, me spodbudila k ustvarjanju svoje glasbe in k razmišljanju s svojo glavo.
Kaj je vaša definicija uspeha?
Ta, da ti uspe v življenju početi prav to, kar te izpopolnjuje in te napolni s pozitivno energijo, ne pa da ti jo jemlje.
Toplejše temperature nas že razveseljujejo. Kakšni so vaši poletni načrti?
Predvsem koncertiranje, tako sama kot z Nino in ekipo. Seveda pa brez kakšnega oddiha ob koncu tedna na morju ali motorju skoraj ne gre, tako da upam, da mi uspe kam na kratko pobegniti.
Lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo še kako novo glasbeno poslastico?
Definitivno, se že trudim za to. Načrtov je veliko, upam, da mi uspe izpeljati vse tako, kot sem si zadala. Vedno znova si postavljam cilje in stremim k njim. Lepo je, ko se nekaj izide.
Napisala: Kaja Čelan // Fotografije: Arhiv Ane Ferme