Preden zapišem naslednje vrstice, se mi zdi smiselno, da te opomnim, da bova nadaljevala tam, kjer sva nazadnje naredila piko. Saj čas teče in čas je mozaik trenutkov, iz katerih je sestavljeno tvoje doživetje vsega kar je, je bilo seveda in še bo
Zakaj potem govorimo o prihodnosti, če sobivamo lahko samo v tem trenutku?
Prihodnost, torej ni nič drugega kot kreacija sedanjega trenutka. Ker pa je človek bitje, ki je nekoč, nekdaj že živelo in po dušni zakonitosti postavljeno v ta trenutek, da bo nekoč, nekdaj lahko odpotovalo naprej, je za Dušo v svojem najvišjem bistvu kreacije ljubezni vredno, da človek iz trenutka v trenutek sledi sebi.
Slednje je vsekakor lahko za mnoge znanstvena fantastika oziroma zelo težko razumljivo. Mnogi v fazi odraščanja pozabijo na prvih 11 let sobivanja s starši. Teh 11 let je v energijskem pogledu, precej precizno razdeljenih na četrtine. Najpomembnejši del sobivanja z osnovno celico, se pravi družino, sta prvi dve leti. Takrat se namreč prevzemajo in pričenjajo razumeti vsi vzorci, prevzeti od stvariteljev, ki se nam globoko zasidrajo že v sami maternici.
Nekateri temu površinsko pravijo dedni material. Ampak, dedni material je zgolj tisto, kar ti je dano ob združitvi matere in očeta. Vzorčenje tvoje osebnosti pa ima pri vsem tem najvišjo in zelo pomembno vlogo. Namreč, vse kar se tvojega življenja tiče, se zasidra na točki nič in ta se tekom tvojega življenja, tekom tvojih dejanj in delovanja, znova združi v točko nič.
Vidiš? Vse je torej en sam trenutek. Iz vidika vzorcev sta tako najbolj pomembni prvi dve leti starosti, ki se jih pričnemo zares zavedati in ju uresničevati, kar pomeni delati na sebi šele okrog 21. leta, eni prej drugi kasneje. Čeprav se v tistih vprašanjih, 'čemu se prav meni to dogaja?', zaradi celotnega navala čustev ne zmoremo 'spomniti', da je težava prav pri usidranih vzorcih.
Nikakor ni brez pomena rek, ki pravi: 'Da učenec vedno prekosi pravega in najboljšega učitelja.'.
Čemu prav zdaj govorim o vzorcih in kaj ima to opraviti s položajem obče zavesti?
Prav kot obča zavest, se v tem obdobju namreč nahajamo v izzvenelem velikem poku. Vse to, kar se nam je dogajalo poprej, je bila volja veljakov, ki so s svojim Egom precej ranili dušno zavest občega ljudstva. Zelo mi je pri srcu izrek Sv. Jeremije, ki mi ga je zaupal kak teden nazaj in pravi: 'Ne sprašuj se, kdaj bo premagana sla teme, vendar jo navdahni s čisto ljubeznijo Najvišjega.'.
To mi je sprva dalo misliti, priznam. A, ko sem se nekoliko poglobil v energije, ki jih ta izrek prinaša, sem zaznal, da se obče človeštvo, zdaj, prav v tem trenutku, nahaja tukaj, na točki otroka, starega približno dve leti, čeprav se ima že za odraslega. In prav zdaj se torej nahajamo v trenutku, ko se je vredno, kot posameznik, odločiti o tem, ali boš gojil temo ali boš s svojim delovanjem na sebi in z ljubeznijo Najvišjega, enostavno zasenčil sence teme.
Zdaj ni več vprašanje, kdaj in na kakšen način, zdaj je vprašanje ali bo dovolj posameznikov uspelo slediti sebi, se uresničiti in preprosto sobivati z vsem in ločiti zrno od plevela.
Ja, čaka nas ogromno dela. Kar pa še lahko dodam kot prijetno popotnico je, da energije sla in nadvlade, ki so nam narekovale življenja ter se želele usidrati v naše zgodbe kot največji strah, zdaj nimajo več moči. Mi kot obče ljudstvo, pa imamo tukaj, v tem trenutku, eno največjih nalog za obstoj človeštva. To je brezpogojno zaupanje v naše skupno najvišje dobro in brezpogojno poklanjanje sebe v najvišji ravni zavedanja.
Že od začetka cikla svojega pisanja tebi, sem verjel, da zlo ne more zmagati. Pravzaprav ne zmore dovolj moči, da bi se izluščilo iz okov veljakov in postalo dobro. Zato vem, da je v tebi, meni in v vseh nas moč, da naša želja po svobodi svetlobe, postane realnost.
Naj bo ta začetek poletja tebi pisan na kožo.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
