Ne vem, kako je pri drugih, pri meni se najljubši letni čas z leti nekoliko spreminja. Spominjam se, da je, ko sem bil otrok, to zmagovalno mesto zasedala zima.
Prednovoletni čarobni praznični čas, s takrat sicer le dvema dobrotnikoma, pa smučarija in druge zimske radosti. S staršema, sestro in bratom smo večkrat preživljali dolge večere ob kaminu in kakšni družabni igri. Občutek sem imel, da imam ves čas na tem svetu. Najbrž me je v zimah privlačilo še kaj, česar se zdaj ne spomnim, vem pa, da sem bil vsake zime neizmerno vesel.
V rosnih najstniških letih je titulo najljubšega letnega časa prevzelo poletje. V podvečer dolgi teniški treningi, čez vikende turnirji, pa druženje z najstniškimi prijatelji iz vasi do poznih ur. Družinska odhajanja na otok Silbo in verjamem, da tudi počitniška brezskrbnost, so bile stvari, v katerih sem zares užival. Dolga vroča poletja so bila res zakon! In še danes so.
V srednjih štiridesetih, ko sem kot mlad fant ustvaril družino, pa sem se, poleg v mojo princeso, zaljubil v pomlad. Kar naenkrat sem vzljubil stvari, ki sem jih neznansko sovražil, ko so me v njih pregovarjali starši. Staranje pač ni kak pameten proces, čeprav bi ga vsi radi tako videli. Spomladanska čiščenja, pospravljanja, barvanja, obnavljanja in pa izdelava kakšnih novih hišnih rešitev v lastnih delavnicah so me začeli še bolj navduševati. Celodnevna druženja z ženo, otrokoma in psom na vrtu ter dela okrog hiše so mi postala ultimativno sproščanje. Prvič sem v podrobnost razumel, kako se počuti telefon, ko ga po dveh dneh priključiš na polnilnik. Pa ne le to!
Pomlad ni le letni čas, ko se vse prebuja, vse cveti, ko se ženijo ptički in ko si superman že, če ne hodiš z robcem in solznimi očmi na naokrog. Pomlad je čas, ko v naši prelepi državi lahko brez težav en dan še smučaš, drug dan pa loviš ribe v morju, ki ima že solidnih 16 stopinj.
Pomlad je čas, ko se vzdržujejo plovila, ko se pobriše prah z rekvizitov za vodne športe. Pomlad je čas, ko se spet zgodi ponos vseh slovenskih morjeljubcev – Internautica. Če zanemarim komercialno plat zgodbe, je to dogodek poln prijateljskih druženj, izmenjave informacij, idej in zgodb. Nepopisno doživetje, vsaj zame. Da o nostalgičnih spominih, ko so bila naša jetra še zares močna, obrazne gube pa še vsaj približno v starostnem dometu hostes, sploh ne govorim.
Pomlad je tudi čas, ko se za nekaj mesecev znebimo zimskih kulinaričnih ljubezni, klobas, salam, biftekov, zelja, repe, ješprenja in še česa. V svoji polni popolnosti zadiši spet mediteranska hrana. Težko bi lepše opisal vesolje kot z znano modrostjo, da so edina sprejemljiva stalnica spremembe.
Pomlad je čas, ko samičke naše vrste odvržejo več kot 80 odstotkov garderobe in že pogledi na naše avtohtone naravne lepote mi poženejo kri po žilah. Kot če bi rdeče vino mešal z Red Bullom. Najbrž sicer pridejo časi, ko se bom na to temo samo še tresel, ampak tudi takrat se bom tresel z vso možno strastjo, ki jo lahko moški premore.
Upam torej, da vas je veliko takih, ki pomlad doživljate s podobno stopnjo vzhičenosti in življenjskega entuziazma. Takih, ki ste se v življenju naučili reči, klinc vse skupaj, pomlad je tu. Vse se šteje znova.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del