Eugenija Carl: Ohranila sem notranji kompas

Vsakomur, ki jo prosi za pomoč, poskuša pomagati, kar niti ni presenetljivo, saj so ji sočutje privzgojili njeni starši, in to poskuša prenesti tudi na svoja otroka. Ne glede na diskreditacije in grožnje, ki jih je v zadnjem času deležna, ostaja zvesta svojemu moralnemu kompasu, kar je občudovanja vredno.

Zakaj ste se odločili za novinarstvo?

To je bilo čisto naključje. Morda ne bi nikdar pristala v novinarstvu, če ne bi nekega dopoldneva, ko sem pospravljala stanovanje, na televiziji videla, da iščejo nove sodelavce na koprski televiziji. Odšla sem na avdicijo in bila izbrana, nato sem začela honorarno delati, najprej v poročilih, kjer sem se kalila s prvimi zapisi o vremenu in lokalnih dogodkih. Prav je, da se novinar začne učiti od začetka. Danes žal ni tako, zato je tako, kot je.

Menda skoraj vsak dan dobite kakšno zgodbo. Kako se odločite, katero boste raziskali?

Ogromno informacij dobim tudi prek zasebnega Facebooka in vedno odgovorim vsakomur, čeprav mi to vzame ogromno časa in energije, vendar menim, da je vljudno odgovoriti človeku, ki mi je pisal. Zbral je pogum, da me naslovi, potrudil se je, da mi opiše zgodbo, zato bi bilo izjemno nevljudno in nespoštljivo, če mu ne bi odgovorila. Včasih se zahvalim in pojasnim, zakaj neka zgodba ni v javnem interesu, po navadi grem še korak dlje in človeka usmerim na ustrezno institucijo ali pa sama poiščem zanj informacije pri ustreznih institucijah. Pošteno se mi zdi, da nisem samo novinarka, ampak tudi držav­ljanka, človek, ki pomaga nekomu, ki pomoč potrebuje in se morda funkcionalno ne znajde med čermi institucij.

Se vas zgodbe, ki jih preiskujete, močno dotaknejo in jih premlevate tudi doma ali ste se naučili postaviti ločnico med delom in zasebnim življenjem?

To je odvisno od zgodbe, včasih se je namreč zelo težko oddaljiti. Večkrat se sprašujem, ali sem vse naredila tako, kot je prav, svoje pomisleke morda ubesedim doma in slišim mnenje svojih družinskih članov, ki jih moje novinarske zgodbe občasno zanimajo, včasih pa mi otroka rečeta, naj neham težiti s službo. Vsekakor premlevam večje zgodbe, razmišljam, ali sem kaj spregledala, kako bi lahko nadaljevala ali nadgradila zgodbo. Lagala bi, če bi rekla, da ne nosim dela domov, vendar se trudim, da na poti med Koprom in Lucijo, kjer stanujem, nekoliko pozabim na službo in se posvetim drugim stvarem.

Novinarsko delo vdira tudi precej neprijetno v vašo zasebnost, saj so vaši hčerki očitali, da je dobila službo po vaši zaslugi.

Tako je. Tisti, ki te hočejo raniti, bodo vedno našli pot, da to naredijo. Sčasoma dobiš bolj trdo kožo, kar ne pomeni, da me stvari ne prizadenejo. Če mi kdo očita, da nisem dobra novinarka, s tem nimam nobenih težav. Toda ko napadejo mojega otroka, da bi s tem diskreditirali mene, je to podlo, zavrženo početje. Moja hči se je prijavila na razpis, ustrezala je pogojem, ima ustrezno izobrazbo, govori in prevaja iz več jezikov, pred razgovorom se je pripravljala in je imela nepopisno tremo, zato so take klevete  boleče za mamo in poniževalne za otroka, ampak nizkotneži seveda znajo najti  tvojo ranljivo točko. Morajo pa se zavedati, da  bom naredila vse, da zaščitim svoja otroka in svoje ime.

Vaša hči je menda nekaj časa živela na Novi Zelandiji. Kaj je vplivalo na njeno odločitev, da se preseli na drug konec sveta?

Želela je sebi in družini dokazati, da se zna znajti sama. Odletela je iz gnezda, na mojo splošno grozo. Nikoli nisi zares dobro pripravljen na take otrokove odločitve.  Pri velikonočnem zajtrku, ko smo bili vsi zbrani, nam je povedala, da je dobila vizum za Novo Zelandijo in da oktobra odpotuje. Najprej sem mislila, da se šali, vendar je resnično odpotovala. Za mamo je grozen občutek, ko otrok odpotuje na drug konec sveta, kjer čisto nikogar ne pozna. Imela je urejeno prenočišče za teden dni in vsoto denarja, ki je hitro pošla, vendar se je znašla in si poiskala delo ter prepotovala celotno državo. Delala je vse – bila je čistilka, natakarica, varuška, vodja ekipe na znanem smučišču ...Vrnila se je kot drug človek, bila je bolj samozavestna, odprta, pogumna. Naučila se je nekaj jezikov, ker je spoznala ljudi z različnih koncev sveta. Zanjo je bila to lepa izkušnja in mislim, da ni nič zamudila, ker se ni zaposlila takoj po končani fakulteti. Vsem staršem priporočam, da spodbujajo takšne ideje otrok, čeprav se je težko sprijazniti s tem.

Očitno sta vaša otroka zelo pogumna, saj si vaš sin želi postati pilot.

Sin je še gimnazijec, vendar želi postati pilot. Že kot malček  je sestavljal letala iz kock. Potem smo bili redni obiskovalci letališč, kjer je pozabil na svet. Nato smo nabavili simulator. Ta strast je vsak dan večja.  Zanimivo je, da se je najprej naučil pilotirati letalo, medtem ko ga izpit za avto še čaka. Manjka mu  še nekaj poletov in glavni izpit za pridobitev licence. Trepetam pred njegovim prvim dolgim samostojnim linijskim poletom. Najbrž bom potrebovala močna uspavala ali pomirjevala, da se bom lahko spoprijela s tem. (smeh) Kadar sta v igri moja otroka, sem povsem preplašena. Strah me je, da bi se jima kaj zgodilo. To je nekaj, kar moram v življenju še  premagati, če sploh kdaj bom.

Ste zaradi groženj, ki ste jih deležni, pomislili, da bi opustili preiskovalno novinarstvo?

Nisem razmišljala, da bi zaradi strahu opustila svoje delo, ampak bolj zaradi splošne naveličanosti in utrujenosti. Novinarstvo v Sloveniji ni več kolektivna os, ki bi pikala na vse strani in nastavljala ogledalo. Kolektivizem se je izgubil v splošnem priložnostnem pragmatizmu in ideološkem  klientelizmu. Novinarstvo se je povsem izgubilo, v to ga sili tudi splošna družbena klima, ki poskuša eliminirati kritično misel.

Kaj je po vašem mnenju pripomoglo k temu?

Nedvomno je eden od glavnih krivcev za to položaj novinarjev prekarcev, položaj novinarjev v medijih, ki imajo svoje lastnike, in položaj novinarjev, ki delamo v javnem servisu, ki je čez in čez prežet z ideologijo. Ljudi je strah, da bi izgubili službo, zato raje molčijo, ker morajo nahraniti družino. Razumljivo je, da novinar obupa po tem, ko se je petkrat uprl lastnikovemu vsiljevanju vsebine, ker je samo človek. Umakne se v kot in opravi svoje delo, da dobi plačo, nato pa gre domov, kjer se najbrž muči, ker bi rad razkrival zgodbe, vendar je najprej treba poskrbeti za preživetje. Nagnali so nas v pasjo utico, ko bi morali pred njo kritično lajati o razsvetljenskih vrednotah.

Vam to še vedno uspeva, saj ste edina novinarka, ki vztrajno opozarja na dogajanje na Obali.

Vsekakor ni preprosto poročati iz okolja, v katerem živiš, tudi sam si krajan, ki mora zadovoljevati svoje potrebe: pri mesarju, na upravni enoti, banki ... Težko je v lastnem okolju zelo kritično  opravljati novinarski poklic, saj si nihče ne želi, da ga sovražijo. Marsikdo se noče zameriti drugim, vendar se zavedam, da pri novinarstvu seveda ne moreš tako razmišljati. Nisem wellness v novinarstvu, kar pomeni, da kot novinarka nisem dolžna  skrbeti za dobro počutje svojih sogovornikov, ki jih kritično vpletem v poročanje zaradi dejanj, ki so jih sami storili.

So vam starši privzgojili načelnost in pokončno držo?

Moja starša sta bila v času moje vzgoje izredno načelna, visoko moralna in sočutna človeka, zmeraj sta bila pripravljena pomagati drugim, čeprav nista imela veliko in sta se morala v življenju pogosto odrekati. Vedno sta bila na strani posadke dobrih, moralnih ljudi in to sta prenesla tudi name. Naučila sta me prepoznati, kaj je prav in kaj narobe. Ohranila sem notranji kompas, četudi sem se v najstniških letih upirala, vendar sta mi starša vedno pokazala pravo pot. Tudi jaz svojemu sinu rečem, da ima pravico do pubertete, uporništva, loputanja z vrati, vendar s svojim ravnanjem ne sme ogrožati drugih. Naučila sem ga, da mora biti spoštljiv  in vedno voljan pomagati družini in tistim, ki potrebujejo pomoč. Podobno sem bila vzgojena jaz. Moj oče nikdar ni povzdignil glasu nad mano, vendar je njegova tiha avtoriteta prodrla v mojo hipofizo in vedno sem se spraševala, kaj bi mi svetoval in kako bi ravnal sam. Tudi mama je izjemen zgled.

Ste ste zaradi lastne načelnosti pogosto počutili osamljeni ali ste našli podobno misleče ljudi?

Vedno sem se gibala v krogu ljudi, ki so gojili enaka načela. Načeloma nisem zelo družabna, vendar sem rada obdana z ljudmi, ki so mi podobni in imajo podobne vrednote, čeprav se velikokrat o čem ne strinjamo, kar seveda ni narobe, saj podpiram pluralnost misli. V osnovi smo vsi preprosti ljudje, čeprav imam med prijatelji izobražene ljudi na pomembnih položajih. Kadar smo skupaj, ni pomembno, kaj poklicno delamo, ampak smo, kar smo v biti:  preprosti ljudje, brez mask. Rada imam pristne ljudi, ki jih ni veliko, ampak tisti, ki so, so izjemno dragoceni in jih negujem kot zaklad.

Na družbenem omrežju sem zasledila, da ste pred kratkim obiskali koncert 2Cellos. Pogosto obiskujete koncerte in druge kulturne prireditve?

Koncert je bil izjemen, saj sta 2Cellos vrhunska glasbenika, vendar sem bila nekoliko ra­zočarana nad delom občinstva, ki se je vedlo zelo primitivno. Na koncert so prišli pijančevat in  kričat, glasbe sploh slišali niso. Sicer pa obožujem gledališče, kjer sem z otrokoma redna gostja. Moj sin je bil pogosto med najmlajšimi obiskovalci gledališča in ga obožuje. Če kdaj ne more iti, je zelo nesrečen. Preden gremo v gledališče, ga pripravim na predstavo in mu pojasnim zgodbo, kaj uprizarjajo določeni liki. Vedno sem mu na enostaven način razložila dogajanje na odru. Navdušujejo ga tudi potovanja, zanimajo ga muzeji in na vsakem potovanju si želi ogledati vse kulturne znamenitosti. Vsa družina je nekoliko 'fanatična' v tem pogledu. (smeh)

Si privoščite aktiven dopust in radi odkrivate nove kraje?

Nismo družina, ki bi ležala pred 'all inclusive' hotelom, ampak smo raziskovalci, pustolovci. Lani, ko smo bili na Kubi, smo si najprej ogledali celo državo, nato pa nekaj dni uživali na rajski obali, vendar smo se kmalu naveličali ležanja na plaži in smo si želeli ogledati še kaj. Rada grem recimo v toplice za nekaj dni, vendar kmalu pogrešam več dogajanja.

Izkoristite dopust tudi za branje?

Seveda. Zelo rada berem, že  pri osmih letih sem imela doma svojo knjižnico. Oče mi je namreč izrezljal visoko omaro s policami, zato sem imela v dnevni sobi svoj bralni kotiček. Vsakič, ko so me vprašali, kaj si želim za rojstni dan, sem odgovorila, da bi imela knjigo. Še vedno hranim knjige, ki so oštevilčene z mojo otroško pisavo. V otroštvu sem brala različne zgodbe, pravljice, pozneje so me navdušili Prešeren, Dostojevski, Kafka in drugi klasiki. Zdaj zelo rada berem švedske kriminalke, kar je  past, saj potem večkrat  spim ob prižgani luči, ker Jo Nesbo in James Patterson pišeta tako doživeto, da me je strah. Ko sem brala Snežaka od Nesba, mi je že uvod povzročil tesnobo, knjigo sem zaprla in jo odnesla nazaj v knjižnico.

Zanimivo je, da ob tako napornem in stresnem delu berete kriminalke. S čim se sprostite?

No, saj so poleg psiholoških trilerjev tu še druge knjige. Sprostijo me dokumentarci. Pomirja me narava. Kadar sem zelo vznemirjena, grem v Soline, kjer v tišini meditiram, saj je tam odlična energija, prav tako se sprostim v morju in ob njem.

Ste zelo navezani na življenje ob morju?

Da, čeprav so mi izjemno všeč gore in sem ogromno preplezala. Vsako poletje grem v gore, vendar brez morja ne bi mogla živeti. Ko vstanem, moram videti in čutiti morje, širno obzorje, za katerim je svet. Potrebujem širino, kotlina mi namreč povzroča tesnobo. Potrebujem odprtost, ker sem liberalen, svobodomiseln duh.

Pogrešate več liberalnosti in svobodomiselnosti pri Slovencih?

Od Slovencev bi pričakovala več poguma, pokončnosti in manj zdraharstva. Da bi živeli svoja življenja in da se ne bi vtikovali v življenja drugih. Slovenci radi živimo življenja drugih, namesto da bi se posvečali sebi. Ogromno ljudi se denimo  posveča meni, česar ne razumem. V zadnjih mesecih dobivam izbljuvke različnih domoljubov, ki so zlobna čreda nesrečnih ljudi, ki jih še podžiga določen del politike in si jih s tem (pri)lasti za svoje nizkotne namene.  Najbrž so to zagrenjeni ljudje, ki so sami sebi odveč in lastno nesrečo širijo zunaj meja svojega doma, kjer se slepo pustijo okužiti s politično klimo. Takšni ljudje so ranljivi, dovzetni, medtem ko imajo močni ljudje trdna načela. Smilijo se mi šibki ljudje. Država jih je polna, samo poglejte družbena omrežja. Slovenija bi potrebovala kolektivno prečiščevanje lastne zavesti, da bi se nehali ukvarjati z drugimi in bi poskušali živeti svoje življenje enkratno izjemno, dobro in sproščeno, drugim pa (do)pustili, da živijo svojega, ne glede na svetovni nazor, barvo kože, spolno usmerjenost, veroizpoved. Še svetlobna leta daleč smo od tega.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču