Srčna, iskrena, igriva glasbenica z odličnim vokalom, ki trenutno s ponosom nosi naziv 'tretje' pevke uspešne slovenske zasedbe Tabu.
Je res, da ste imeli svoj prvi bend že pri 15. letih?
Da, v bend smo se združili z dijaki Vegove srednje šole v Ljubljani. Band se je imenoval Pustmekrichat, preigravali pa smo različne rokovske priredbe. Skupaj smo igrali dve leti. Najbolj pa mi je ostal v spominu prostor za vaje, saj smo igrali v stolpu Vegove srednje šole, kjer so bile postavljene velike orgle še iz časa Plečnika.
So pa vaši začetki z glasbo povezani z violino, kajne?
Tako je, že pri treh letih me je privlačila violina in tako sem jo pri šestih začela igrati. Zdaj pa je petje moja glavna 'okupacija', a violino še vedno primem v roke, pa tudi še kakšen drug instrument.
Kakšno je bilo vaše življenje, preden ste postali članica zelo znane slovenske skupine Tabu?
Moje življenje je bilo že prej razburkano in polno glasbe, saj sem igrala na ulici in z več bendi. Pri Tabu se je to vse skupaj samo še nadgradilo in povečalo.
Ste poslušali skupino Tabu, preden ste 'intenzivno podali' v ta projekt?
Prej nisem poslušala te glasbe, ker na splošno nisem poslušala radia in gledala televizije. Vedno me je bolj zanimala glasba, ki ni bila narejena tako, da bo všeč čim več ljudem. Zato sem se na koncu tudi odločila, da grem igrat s skupino Tabu, ker je ta zvrst popolno nasprotje mene in je zunaj moje cone udobja. A zdelo se mi je, da se bom prav s tem veliko novega naučila.
Kaj je bilo za vas najtežje in kaj najlepše, ko ste se pridružili skupini Tabu?
Najtežje se je bilo uvesti v performerski del, torej vodenje občinstva. Na koncu pa je tudi najlepše to, da pogosto stojim na odru, kjer se pa itak zgodi vsa čarovnija. (smeh)
Vaša strast je tudi oblikovanje ...
Da, grafično oblikovanje, ilustratorstvo, slikarstvo. Pri meni se glasba in umetnost prepletata že vse življenje in včasih je v ospredju ena, včasih druga, zagotovo se bom pa z vsemi temi dejavnostmi ukvarjala vse življenje.
Zelo zgodaj ste se tudi osamosvojili.
Da, pri 16 letih. Stanovanjsko, finančno in glasbeno. Osamosvojitev je bila težka in polna izzivov, ampak ko pogledam nazaj – na vse izkušnje, ki sem jih pridobila –, ne bi spremenila prav nič.
Prej ste omenili, da ste delovali kot ulična glasbenica, česa vas je naučila ulica?
Stanja na ulici, na istem ravni z ljudmi in podajanje čiste pozitivne energije skozi glasbo. Ta izkušnja je na svoje mesto postavila tako samozavest kot strah in vse, kar zraven pride.
Kateri je po vašem mnenju največji tabu?
Največji tabu je to, da še vedno obstaja tabu. Če bi se ljudje naučili sprejemati, tabujev že zdavnaj bilo ne bi več.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Sašo Papp
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec