Eva Breznikar: “Danes ni dovolj samo to, da si dober”

Story: Koliko let zdaj ustvarjate pod svojo blagovno znamko Evil Eve?

Približno štiri leta.

Story: In ravno toliko je verjetno potrebno, da so ljudje sprejeli vaše delo za svoje?

Že prej sem delala kakšne manjše kreacije za oder; takšnih stvari namreč nisem našla v trgovini ali pa so bile predrage za moj žep. Potem sem na pobudo kreatorke, ki mi je šivala korzete in frake za oder, začela bolj intenzivno izdelovati dodatke. To je šlo zelo hitro od ust do ust, s tem pa se je pravzaprav začelo. Ko se mi je zdel čas primeren, sem se preusmerila, tako da zdaj počnem samo še to.

Story: V glasbi pa nič več?

V glasbi sem sicer še, ampak bolj v ozadju. Kdaj napišem kakšen tekst za koga, decembra sem z Laibachi spet sodelovala, tako da ne, glasbi nisem zaprla vrat. Sem jo pa mogoče dala malo na stranski tir. Vidim tudi, da danes ni primeren čas za takšne projekte, kot sem jih jaz delala.
Imela sem relativno majhen rok bend Evil Eve, scena pa je v zadnjih letih šla toliko navzdol, da se mi mladi ustvarjalci smilijo, ker je zelo težko ustvarjati, stroški pa so visoki. V glasbi lahko ostaneš na različne načine. Z različnimi sodelovanji, gostovanji ... Glede na to, da sem aktivna tudi kot avtorica, je to veliko lažje. Drugače pa je, če si samo izvajalec.

Story: Z glasbo pa ste se začeli ukvarjati že v mladosti, kajne?

V bistvu niti nisem bila tako mlada. Deset let sem trenirala plavanje, bila sem vrhunska plavalka, saj je danes moj zadnji rekord star 27 let, na kar sem seveda zdaj, ko sem starejša, zelo ponosna. Sem pa že takrat doma igrala različne inštrumente in težila staršem, naj mi kupijo violino, flavto, harmoniko, kitaro ... vse.

Story: Zakaj pa ime Evil Eve?

To je bil moj vzdevek v srednji šoli, ker sem imela od nekdaj zelo dolg jezik. Vedno sem rada jezikala, in čeprav sem imela vedno same petke, sem bila jezična kot 'šus'. Ta vzdevek se je prijel, jaz pa sem ga potem prenesla na usnje - 'evil' je mišljeno kot nagajivo, hudomušno, ne gre za neko zlobo ali pa kaj takega.

Story: Bi lahko rekli, da se vzdevek kaže tudi na vaših izdelkih?

Ja, zdi se mi, da so tudi izdelki 'na robu'. Niso klasični, obenem pa jih lahko nosi tudi ženska, ki se oblači zelo klasično. Da lahko nosiš moje stvari, je potrebno nekaj domišljije pri stajlingu. Da, vidim neko povezavo oziroma rdečo nit med imenom in izdelkom.

Story: Delate pa tudi posebne stvari po naročilu?

Dostikrat se lotim tudi predelav obstoječih stvari. Nazadnje sem se na primer lotila predelave menjalnika za avto, preprog za avto, za neke smučarske trenerje sem naredila tudi ovitek za voki-toki. Ampak tega seveda ne oglašujem, ker so to posebej narejene stvari.

Story: Po naročilu pa si radi tudi naročate stvari? Če se ne motim, obleke?

Ja, že več let sodelujem z našo zelo priznano kreatorko Katjo, ki deluje pod znamko Dictator, ampak je že kar nekaj let v Rimu. Za moj okus ima najboljše kroje, naredi pa vse od spodnjih hlač do jakne in vse, kar je vmes. Cenim dober unikaten kos, tudi takšen, ki ni čisto v mojem slogu. Če vidim, da je kos dober, imam zelo veliko spoštovanje do tega.

Story: Koliko ur na dan posvetite ustvarjanju?

Če sem čisto iskrena, sem v delavnici od jutra do večera. Nekdo bi rekel, da sem nora in da se izčrpavam, ampak jaz neizmerno uživam v tem.

Story: Delavnico imate doma ali ste jo preselili kam drugam?

Ja, nisem si mogla samo delavnice preseliti iz stanovanja, zaradi tega sem se morala preseliti drugam. Oddala sem stanovanje in najela hiško, v stari kašči pa imam zdaj delavnico. To je moj prostor za meditacijo.

Story: V vseh teh letih se je verjetno v njej nabralo kar nekaj vaših umetnin?

Svoje stare umetnine sem decembra podarila Karitasu. Za to sem se odločila, ker se je nabralo veliko stvari in vemo, da človek vedno napreduje. Če pogledam nazaj, vidim, da delam danes neprimerljivo boljše stvari, kot sem jih delala pred enim letom, pred enim letom pa sem delala bolje kot pred dvema letoma. Drugi razlog pa je bil tudi ta, da sem v treh mesecih dobila tri posnemovalce, ki so eno od mojih kolekcij skopirali do zadnjega detajla. Zato sem se odločila, da bom na negativno odgovorila s pozitivnim in da svoje prejšnje izdelke podarim. V to akcijo sem povabila še nekaj prijateljic, ki so moje stalne odjemalke, tako da so tudi one prinesle svoje nerabljene modne dodatke, torbice, šale ... Lepo je, če nekomu podariš kilogram riža, ampak zakaj ne bi podaril šala ali torbice, saj ljudje potrebujejo tudi to.

Story: Ali se da od tovrstnega ustvarjanja živeti?

Da se, ni pa dovolj samo to, da si dober. Jaz sem to rešila tako, da sem se odpovedala drugim stvarem, ki jih imam sicer tudi rada, in vztrajala.

Story: Torej se moraš osredotočiti na eno stvar?

Tu je problem, ker smo bombardirani s toliko različnimi zanimivimi stvarmi, in normalno je, da vsakega človeka zanimajo ena, dve, tri, nekatere tudi šest stvari. Težko se je odločiti za eno stvar. Jaz sem kar nekaj časa sedela na dveh, treh, štirih stolčkih in vse delala z veseljem.

Ampak prišel je trenutek, ko se moraš odločiti za eno stvar, in jaz sem se trenutno odločila za usnje. Ne dam pa roke v ogenj, da ne bom čez pet let delala nečesa drugega in imela usnja za hobi. Tako kot kaže zdaj, pa se to ne bo zgodilo, glede na to, da vsak dan, ko vstanem, komaj čakam, da odprem vrata delavnice in začnem delati.

Story: Kakšna pa je vaša delavnica?

Je predelana stara kašča, ki zdaj že poka po šivih. Glede na to, da živim v sto let stari hiški, je tudi delavnica tako opremljena. Je prava delavnica z ogromno orodja, celo od nekoga, ki ga zelo bežno poznam, sem podedovala 50 let staro čevljarsko orodje, kar mi je seveda v veliko čast. To imam zdaj v delavnici kot razstavni predmet in mi veliko pomeni.

Story: Potem tudi pri oblikovanju usnja uporabljate kakšne tradicionalne tehnike?

V bistvu ne, za to pa sta dva razloga. Prvi je ta, da je v slovenskem usnjarstvu precej komolčarstva in ljubosumja, ljudje pa svoje znanje skrivajo. Z veseljem bi se učila od kakšnega starejšega galanterista, pa žal to ni mogoče. Vsak skriva svoje znanje in postopke. Na drugi strani pa je razlog tudi v tem, da sem razvila popolnoma lastno tehnologijo izdelave. Vse, kar delam, je narejeno brez šivanke, niti in ravnila. Vsaka torbica, ki jo naredim, je narejena brez strojev. Edini moderen izdelek, ki je vpleten v moj proces, je žarnica, ki gori v delavnici.

Story: Kako pa dosežete, da vse pade na svoje mesto?

Težko in zapleteno je. Ena torbica na primer nastaja tri dni.

Story: Verjetno se ravno zaradi te ekskluzivnosti k vam zateče tudi veliko slovenskih estradnikov?

Ja, delala sem že za kar nekaj glasbenikov. Čudovito torbico sem izdelala za Evo Cimbola, televizijsko in radijsko voditeljico. Zanimivo pa je to, da sem bila nekoč njena trenerka plavanja. Vesela sem, da so se takšna prijateljstva ohranila vse do danes, ko je Eva seveda že prava dama.

Story: Je zaradi vajinega poznanstva vanjo vključen kakšen poseben element?

Vključila sem seveda intenzivne žive barve, ki jih ima ona še posebej rada. Vijoličasto, turkizno in pa seveda mojo prepoznavno obliko.

Story: Mislite, da je za slovenske ustvarjalce pomembno, da poskusijo na tujih trgih?

Mislim, da se v Sloveniji ročno delo prebuja. Spet začenjamo ceniti, kar je domačega in dobrega. Pred desetimi leti je bila situacija popolnoma drugačna - samo da je bila tuja znamka in smo že kupovali. V neki galeriji v Ameriki sem imela predstavitev nove kolekcije, kjer so bili odzivi na moje delo res dobri. V Ameriki zelo spoštujejo evropske oblikovalce, kar je brez dvoma voda na moj mlin.

Bila pa sem zelo vesela tudi, da so rekli, da so izdelki drugačni in da tega še nikjer niso videli. Tako je seveda lažje prodati svoje delo. Če bi šla predstavit neke zapestnice, ki so jih tam že videli, je vseeno, ali imajo v trgovini lokalca ali evropskega oblikovalca. Tako da ja, delam na vseh frontah, doma in v tujini. Pred dvema letoma sem prodajala v Milanu na največjem rokodelskem sejmu na svetu in prodala vse, kar sem prinesla. Zapomniti si je treba, da te ne sme noben neuspeh ustaviti, ko ustvarjaš. Če si prepričan o tem, kar delaš, rini naprej. Meni je na začetku marsikdo rekel, pa kaj boš s tem usnjem, to že vsak drug dela, čeprav ti ljudje sploh niso vedeli, kaj točno delam.

Story: Je vaša kolekcija za Slovenijo drugačna od tiste, ki ste jo predstavili v Ameriki ali Italiji?

Ja, vsekakor. Sicer navadno ne prilagajam izdelkov, ker delam po svojih muzah. Vseeno pa za določen trg prilagodim določene detajle. Za italijanski trg je seveda več bleščečih barv, zlata, srebrna, medtem ko imajo v Ameriki zelo radi pisane in pastelne stvari; sivka, rožnata, svetlo zelena, to je recimo tam zelo zaželeno.

Story: Bi lahko rekli, da vam je kdo v karieri najbolj stal ob strani?

V vseh teh letih mi je ob strani najbolj stal fant, ki je tudi glasbenik. On me je spodbujal ne glede na vse. Ko so se mi drugi smejali, ko sem se lotila popolnoma novega obdobja v svojem življenju, je on rekel: "Vau, nadarjena si, nadaljuj!" Spodbujal me je v dobrem in slabem in za to mu bom večno hvaležna.

Story: Vaju je s fantom torej združila glasba?

Ja, res je. Že pred kar nekaj leti. Iz iskrenega prijateljstva se je razvila ljubezen, ki traja še danes. Lažje je, ker drug drugega spodbujava pri ustvarjanju.

Story: Si želite, da bi bila tudi vaša družinica glasbena?

Ne, s tem nisem obremenjena. Mislim, da je kultura življenja takšna, da nas ves čas poskušajo nekam usmeriti. Spoznala sem, da otrok ni treba usmerjati, ker se v človeku prej ali slej razvije tisto nekaj, kar si želi. Jaz sem se začela pozno ukvarjati z usnjem, in če zdaj pomislim, bi se lahko s tem začela ukvarjati že veliko prej, če me družba ne bi usmerila drugam.

Če pogledam nazaj, sem že kot punčka vedno nekaj ustvarjala, vlivala sveče, šivala obleke za punčke, barvala na steklo, počela sem tisoč in eno stvar. Zdaj vem, da je bilo to v meni že od malega. Ker pa sem bila zelo dobra v pisanju, sem se usmerila v novinarstvo, kar mi je bilo v redu, in tudi danes še vedno rada kaj napišem. Verjetno tudi iz tega izhaja to, da pišem besedila za glasbenike in zase. V resnici mi je bolje zdaj, ko mi je pisanje hobi in ustvarjanje primarni poklic.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču