Z Evo Breznikar je revija Story ob kavici poklepetala že večkrat, vendar tokrat prvič v njenem butiku v Stari Ljubljani. Vse od maja v njem ustvarja edinstvene izdelke iz usnja, ob zaključku preteklega leta pa je Eva bogat repertoar rokodelskih dosežkov dopolnila še z obiskom priznanega sejma Artigiano in Fiera v Milanu ter prav posebno nagrado, ki za Evo predstavlja nov začetek ...
Story: Eva, čestitke za vse uspehe! Kako se je začela zgodba o milanskem sejmu?
Za ta sejem mi je pred leti povedala priznana keramičarka, potem pa sem se pred dvema letoma prvič prijavila. Takrat je bilo za Slovenijo na voljo 24 mest in izbrana sem bila med to peščico rokodelcev. Nisem se zavedala, kaj to je in kaj to pomeni ter kako velik logističen zalogaj je. Presenečena sem videla, na kako visoki ravni se vse to dogaja. Bilo je videti, kot da greš na velik koncert ali 'orng' športno tekmo - in s tem mislim na vse dovolilnice, vsa pravila ... Sicer pa je krasna izkušnja, da vse doživiš na tako profesionalni ravni. V Sloveniji imamo kar nekaj sejmov, ampak so večinoma majhni in seveda vse skupaj tudi poteka bolj 'po domače', čeprav bi si tudi tu, znotraj naše države, želela kakšne tako velike prireditve.
Story: Ta, o katerem govoriva, naj bi bil sicer največji v Evropi, kajne?
Ta naj bi veljal celo za največjega na svetu. Bilo je 3250 razstavljavcev iz več kot 150 držav, na več kot tri tisoč kvadratnih metrih ... Vso to veličino si skoraj težko predstavljam, ker mi v vseh 12 dneh vsega sejma ni uspelo prehoditi.
Story: Torej je kot EXPO za rokodelce?
Ja, res je. Sejem je potekal na istem mestu kot lanski EXPO. Tudi tu ima vsaka celina svojo halo, znotraj njih pa ima vsaka država svoj paviljon. Letos smo Slovenijo predstavljali v devetih, je bilo pa tokrat zame precej lažje, ker sem imela že izkušnje izpred dveh let.
Story: Kakšni pa so bili odzivi? Zdi se mi, da smo Slovenci včasih zelo zadržani glede pohval, vemo pa, da Italijani z govorjenjem nimajo problemov ...
Ja, res je, pohvale so res deževale. (smeh) In za nas, skromne Slovence, je pohvalo kar nenavadno slišati, ker se ti zdi čudno, ko ti vsak drugi ali tretji, ki gre mimo, da kompliment. Mislim pa, da Italijani, glede na to, da so mojstri dizajna, kar prepoznajo kvaliteto. Sem pa tudi vesela, da me je sejem nekako prisilil, da sem se končno naučila malo bolje italijansko. Prihajam iz malega kraja blizu avstrijske meje in posledično govorim nemško ter angleško, medtem ko je bila italijanščina pri meni ves čas zapostavljena, mi je pa kot jezik zelo všeč. Pred odhodom sem zato prosila prijateljico Oriano Girotto, da pride na učne ure in mi da nekaj inštrukcij, in res me je veliko naučila.
Story: Se vam je morda na sejmu ponudila kakšna nova ponudba za sodelovanje?
Nekaj ponudb sem dobila, ena je bila z Majorke, poklical pa me je tudi usnjar z Ibize, ki je želel, da bi aprila sodelovala na dizajnerskem tednu v Milanu. Dogovarjala sem se tudi z nekim razstavljavcem iz Berlina, ampak so to seveda stvari, ki potrebujejo svoj čas. Zato se pustim v tem letu presenetiti ... Je pa res, da se mi vedno kaj dogaja, in včasih je težko ločiti zrnje od plev. Ko enkrat odpreš nekaj svojega in postaneš malo bolj prepoznaven, se ti ponujajo različni ljudje, zato je treba biti kar pozoren. Predvsem pa so tu vmes še zakonodaje, ki jih je treba upoštevati, zato to traja dlje.
Story: Kaj pa najlepši trenutek sejma? Verjetno nagrada, ki ste jo prejeli, ali se motim?
Najlepši trenutek sem zamudila, ker sem šla ravno kuhat. (smeh) Niti na misel mi ni prišlo, da bi 12 dni jedla sendviče, zato sem tudi med sejmom 'po slovensko' kuhala ričet, segedin in različne druge slovenske dobrote. Z dvema prijateljicama, ki sem ju vzela s sabo, smo tako imele vsak dan topel obrok. Sejem je le odprt 13 ur in pol na dan in en sam človek tega seveda ne zmore. Potrebuješ nekoga, da ti malce pogleda stojnico, ker je pretok ljudi ogromne. Nekaj stvari so nam kljub vsemu ukradli, ampak pri takšnem pretoku ljudi moraš upoštevati tudi to. Zame je ta nagrada sicer veliko priznanje - glede na to, da sem pri 35 letih pustila dve drugi sicer uspešni karieri in se lotila novega področja brez predznanja in primerne izobrazbe. In glede na to, da sem se sama izučila in v to res vložila ves svoj trud in denar, mi seveda nagrada pomeni nekaj drugega kot samo list papirja. Za nekoga je to samo ena od nagrad, zame je pa to podobno kot diploma. Zdaj vem, da nisem več študent, pripravnik ali vajenec, ... Je neki zaključek in je tudi nov začetek.
Story: Ljudje zdaj že vrsto let priznavajo, da na področju usnjarstva delate dobro. Pa se vam zdi, da je ta nagrada zdaj prepričala še tisti mali odstotek 'nevernikov'?
Res je, in to me je zelo presenetilo. Nisem pričakovala, da bo to kaj spremenilo, mislila sem, da nagrada samo meni nekaj pomeni. Po vrnitvi iz Milana pa sem videla, da mi je zvonček v butiku začel zvoniti na dve minuti.
Story: In če smo že pri financah ... Ste ena od tistih srečnic, ki lahko od svojega rokodelstva prav lepo živijo, kajne?
Ogromno ljudi me z velikim začudenjem vpraša, ali lahko živim od tega. Ali pa rečejo, upam, da boš od tega lahko nekoč živela. Ampak zame je to to. To je moj poklic in od tega živim. Ponižno hvaležna sem, da lahko živim od tega, kar rada počnem. Nikoli v življenju nisem bolj uživala, kot uživam zdaj, čeprav sem imela vse svoje prejšnje poklice prav tako rada. Nikoli se nisem lotila stvari, ki je ne maram. Če pa primerjam, se mi zdi to najboljše, kar se mi je zgodilo.
Story: Kako lepo je to slišati. Morda pa je odnos ljudi takšen zato, ker so pri nas ročna dela razvrednotena. Kaj menite?
Pri nas se velikokrat mešajo jabolka in hruške in slive. Seveda vsak dela, kar hoče, in vsi delamo zato, da plačamo položnice, ampak tudi meni se ne zdi prav, da na sosednji stojnici ženska izdelek kupi na Kitajskem, mu doda karabin in to proda kot ogrlico. In seveda je cena njenega izdelka desetino mojega, za katerega sem uporabila kvalitetne in drage materiale iz Evrope in Amerike. Izdelki se razvrednotijo zato, ker na sejmih največkrat ni prave selekcije, in sicer zaradi pohlepa organizatorjev po dobičku.
Story: Pa še za konec: kakšne so vaše želje za to leto?
Najbolj si želim nov skiro. Odkar sem v centru, ga res veliko uporabljam. Imam 15 let starega, ki sicer dela, ampak potem vidim otroke, ki šibajo mimo mene, in verjamem, da je v 15 letih tehnologija kar precej napredovala. (smeh) Kar pa se poslovne poti tiče, si želim samo to, da bi mi ideje kapljale enako kot do zdaj. Ker se kar ne neha in ne neha ... (smeh)
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Tjaša Vinkovič, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
