V nasprotju s številnimi pari zaljubljenca, pevka Eva Černe in producent Nejc Avbelj, z velikim veseljem skupaj plujeta tudi v poslovnih vodah, zato se med štirimi stenami doma njuni pogovori pogosto dotikajo skupnih projektov.
Story: Kaj je najbolj vplivalo na vajin odnos do glasbe?
Eva: Izhajam iz glasbene družine, moj oče je glasbenik, tako me glasba spremlja že od malih nog.
Nejc: Pri meni doma pa ni glasbenikov. Ljubezen se je razvila skozi proces odraščanja, ko sem začel igrati violino. V najstniških letih sem ugotovil, da je to res to. Igral sem tudi košarko in nogomet, vendar pa sem večino časa vadil inštrument. Tudi na fakulteti ni bilo nič drugače, obiskoval sem Pravno fakulteto in Akademijo za glasbo hkrati, tako da je prvi del dneva predstavljal študij, drugi pa glasba. Ko odrasteš in se tvoje glasbeno znanje še poglobi, se tudi pogled na glasbo in kulturo do neke mere spremeni. O tem se tudi pogosto pogovarjava. Skozi pogovore se razvijava, saj drug drugega seznanjava z novimi stvarmi.
Story: Bi bilo torej življenje brez glasbe povsem pusto?
Nejc: Seveda, kaj bi pa delali? (smeh)
Story: Kakšne melodije pa prevladujejo za štirimi stenami vajinega doma?
Eva: Ko je veliko vaj, doma ne poslušava veliko glasbe. Zaradi obilice dela in glasbe v času delavnika si doma želiš le tišine. Sicer pa rada poslušava dobro glasbo.
Nejc: Glasbe nikoli nimava le za ozadje. Kadar poslušava glasbo, se ji res posvetiva, ne glede na zvrst.
Story: Veliko ljudi je prepričanih, da njihov posel ne sme biti povezan s partnerjevim. Kako pa je pri vama? Skupaj ustvarjata zgodbo NAGP produkcije, poleg tega imata tudi Glasbeni center Černe-Avbelj.
Eva: Poslovni del je prišel povsem naravno in spontano. Tega nisva vnaprej načrtovala.
Nejc: Rada sva skupaj. Vsak dan tako preživiva tudi deset ur v družbi drug drugega. Pri projektih ne ločujeva, kaj je zasebno, kaj poslovno, v najinem primeru je vse osebno. V vse projekte se potopiva z vsem srcem, kot bi to počela za hobi, čeprav se s tem profesionalno ukvarjava.
Story: Kaj pa, ko zvečer sedita v domači dnevni sobi? Se tudi takrat vajini pogovori gibljejo okrog skupnih projektov?
Nejc: Ja, to gre Evi precej na živce. (smeh)
Eva: Sama bi rada to predvsem nekoliko omejila. Ni pa lahko, Nejc namreč ves čas razmišlja o tem. Tako ga moram včasih kar 'zabremzati'. (smeh)
Story: Mi zaupata, katera melodija je odmevala, ko sta se zaročila?
Nejc: Kitarska glasba v mediteranskem slogu. Ta je bila za spremembo za ozadje.
Story: Menita, da se bo zveza po poroki spremenila?
Nejc: Seveda se spremeni, Eva je občutno boljše volje. (smeh) Šalo na stran. Zaroka je velik korak. To je trenutek, ko se odločiš, s kom boš živel. Poroka je le formalna potrditev odločitve. Prav zato potrebuješ čas, vendar ima zame zaroka res velik pomen. Nekaj so zunanje manifestacije ljubezni, spet nekaj drugega pa zveza med dvema z zaupanjem in ljubeznijo vred.
Story: Kakšen pa je vajin odnos do oznanjanja pomembnih novic, kot je ta, na družabnih omrežjih?
Eva: Nisem takoj slikala prstana in ga objavila na družabnih omrežjih, saj želim, da je zaroka najprej najina, da lahko v celoti vsrkava trenutek, potem pa naj se z nama veselijo še drugi. Za druge stvari ni časa, če misliš resno. Nekatere trenutke moraš vsaj na začetku obdržati zase, če želiš, da postanejo nekaj res posebnega.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Primož Predalič
