Eva Černe: Pustim si sanjati najbolj nore želje!

»Izjemno sem vesela, da imam možnost sodelovati v tej predstavi, saj tako lepih melodij še nisem pela.« (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
28. 6. 2016

Veronika Deseniška – skrivnostna, karizmatična slovenska plemkinja. Njena nesrečna zgodba bo v obliki razkošnega muzikala s kostumografijo iz 14. in 15. stoletja prvič uprizorjena 5. julija na Starem gradu v Celju. Glavno vlogo so zaupali mladi, a že precej izkušeni pevki Evi Černe, akademsko izšolani sopranistki.

»Veronika Deseniška je močna, karizmatična in empatična oseba, ki se je pripravljena žrtvovati za domači kraj.«
Pri tej zgodbi preprosto ne moreš ostati hladen.

Dva tedna sta še do premiere muzikala Veronika Deseniška. Imate tremo?

Da, imam. Zato, ker čutim veliko odgovornost do tako pomembne vloge, in želim si, da bi jo izpeljala najbolje, kot jo sploh lahko. Tu ne gre za paniko, ampak za občutek odgovornosti. Same tehnične izvedbe se nič ne bojim, upam samo, da mi bo zdravje služilo.

V eni od kronik sem zasledila, da naj bi bila Veronika zelo karizmatična ženska ...

Da. Bila je tudi zelo močna oseba, v predstavi je zagotovo najmočnejši lik.

Veronika in Friderik II. Celjski sta slovenska Romeo in Julija. Kje vidite razlike in stične točke med njima?

Stična točka je neizmerna ljubezen med njima, da gresta prek vseh težav, ne glede na razlike v družinah, razlika pa je, da se žrtvuje samo Veronika, Friderik pa lepo živi najprej. Zelo krivično do žensk!

Kaj so pri protagonistih iskali na avdiciji?

Je v čem razlika z drugimi žanri?

Na primer, na avdiciji za Bitko talentov si moral pokazati samo pevsko znanje, medtem ko je pomemben del muzikala igra, zato preizkusijo tudi to tvojo sposobnost. Obe plati morata biti enakovredni, hkrati pa moraš znati tudi plesati. Na avdiciji za Veroniko Deseniško sem morala prikazati krajšo koreografijo, se naučiti pesem iz muzikala, odigrati pa smo morali tudi en prizor.

S čim ste, po vašem mnenju, prepričali žirijo?

Rekla bi, da predvsem s petjem. Tudi ko sem potem dobila celoten tekst, glasbo in pesmi, so me najbolj prepričali ravno melodije in tekst, kako se vse lepo zlije skupaj. Zanimivo je, da ko enkrat slišiš melodije iz Veronike, ti te potem ne gredo iz glave, prav tako besedila. Mislim, da bodo tudi gledalcem po ogledu predstave pesmi še dolgo odzvanjale v glavi.

Glasba v muzikalu je delo Leona Firšta, tekst pa je napisal Janez Usenik. Izjemno sem vesela, da imam možnost sodelovati v tej predstavi, saj tako lepih melodij še nisem pela. Celo ko sem prvič brala skripta, sem na koncu jokala in prepričana sem, da se bo muzikal dotaknil tudi gledalcev, če je mene že samo besedilo spravilo do solz. Pri tej zgodbi preprosto ne moreš ostati hladen.

Imam vlogo, ko moram biti do konca dostojanstvena, kot Veronika moram biti sposobna pokazati visoko stopnjo empatije. Če je kdo zloben do mene, se moram znati postaviti v njegovo kožo in razumeti vzroke za to zlobo. To mi je sprva delalo težave, saj sama nisem takšna, da bi se umikala, ampak bi raje usekala nazaj z vso silo. (smeh) Morda je v življenju bolje biti kot Veronika.

Pojete že od rosnih let. Prelomnico je pomenila zmaga na Galuničevi Bitki talentov pri 16 letih. Kako pomembne so za pevca zmage na tovrstnih tekmovanjih?

Pojem že od sedmega leta, v glasbeni šoli smo imeli pevski zbor Domžalčki, kjer mi je zborovodkinja Jožica Vidic pogosto dala priložnost za solo nastope. Pri 12 letih sem posnela prvo zgoščenko, hodila sem na otroške festivale, denimo na koprski Fens, več let zapored, bila vsako leto nekoliko boljša in na koncu zmagala. Zato dobro razumem celoten razvojni pevski proces – ne moreš kar takoj biti uspešen. Do Bitke talentov sem imela že kar nekaj izkušenj in šla tja povsem neobremenjena. Zdi se mi, da se me ljudje še vedno najbolj spomnijo po tem nastopu pa po Emi 2007 in zagotovo sta mi ta dva nastopa odprla vrata, tako glede prepoznavnosti kot možnosti sodelovanja z najboljšimi glasbeniki. Pela bi pa zagotovo v vsakem primeru.

Na tekmovanjih lahko slišimo odlične izvajalce, potem pa se za njimi izgubi vsaka sled. Zakaj?

V Sloveniji imajo ljudje nastopajočega zelo radi v tistem prvem trenutku, ko se pojavi. Prvo ali drugo leto se pojavlja povsod, potem pa se ga občinstvo naveliča, saj že pridejo novi.

Sama sem se po prvih uspehih odločila za študij na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer sem letos tudi magistrirala iz opernega petja. Všeč mi je bilo, da sem po tistem 'rukerju' imela nekaj let zatišja, da sem se lahko osredotočila na študij, zdaj pa se bolj lahko posvetim tudi popularni glasbi.

So nastopi v muzikalih in drugih žanrih združljivi z opernim petjem?

Med študijem sem kot gostja že nastopala v mariborski in ljubljanski operi in ustvarjalni proces operne predstave mi je dal veliko izkušenj tudi za nastope na pop sceni. Oder je pač oder, ne glede na žanr. Po toliko opernih predstavah se na splošno na odru počutim bolj domače, operne izkušnje z igro in plesom pa so mi v veliko pomoč tudi v muzikalu, v katerem zdaj nastopam prvič.

Koliko so vas k zunanjim nastopom spodbujali na akademiji?

Pričakujejo profesionalnost in osredotočenost, študij mora biti na prvem mestu, kar se mi zdi prav. Ni namreč pošteno do profesorja, da po vikendu, preživetem na pop odru, prideš utrujen na uro in ne moreš delati. Čeprav pa me je moja profesorica, nekdanja operna solistka Alenka Dernač Bunta, spodbujala tudi v tej smeri.

Vas lahko čez 10 let pričakujemo kot Turandot ali Brunhildo ali vas bolj vleče v druge vode?

Ne vem, kam bo šla moja pot, trenutno me zanimajo tako opera kot muzikal pa tudi poučevanje petja. Imam namreč svojo glasbeno šolo – Glasbeni center Černe - Avbelj, v kateri veliko poučujem, nastopam pa tudi kot Frasquita v operi Carmen. Zdi se mi pa pametno, da si pustiš sanjati najbolj nore želje, ampak ravno zato, ker so nore, jih raje ne delim. (smeh)

Pa vam je kateri od žanrov bližje?

V popularni glasbi sem že od malih nog, zato mi je nekoliko lažje, ni mi treba preveč razmišljati, lahko samo pojem. Drugače je pri klasičnem petju, ki je tehnično veliko bolj zahtevno.

Ljudje se z nostalgijo spominjajo zlatih časov slovenske popevke, kot da danes ni več kakovostne glasbe ...

Menim, da so bili včasih Slovenci precej bolj ponosni na slovensko glasbo kot danes, ko po radijih prevladuje angleščina. Redko zasledim, da bi v avtu nekdo na glas poslušal slovensko glasbo. Takšen odnos se mi zdi problematičen in menim, da bi morali domačo glasbo bolj ceniti, saj se je tudi po tistem zlatem obdobju naredilo veliko lepih melodij in kakovostnih besedil.

Koliko ur na dan vadite? Je fizično zelo naporno?

Na akademiji sem vadila tri ure. Violinist lahko recimo vadi osem ur, čeprav obstaja nevarnost vnetja mišice ali tetive, pri pevcih pa fizično ne gre več, saj je treba paziti na glasilke. Če moraš kdaj peti več, je pomembno vzeti premore. V muzikalu, recimo, moraš biti tudi fizično zelo dobro pripravljen, saj se vmes tudi pleše, pri čemer ti ne sme zmanjkati sape.

Kako glasilke ščitite pred 'pregrevanjem'?

Vsak pevec ima svoj recept, meni najbolj pomaga spanec, ko sem dalj časa tiho.

Kaj pa surovo jajce?

Ne vem, ali to res kaj pomaga. Oziroma k sreči še nikoli ni bilo tako grozno, da bi morala poskusiti. (potrka na les)

Za konec, katera pevska vloga bi za vas pomenila vrhunec kariere?

V bistvu je nimam, saj vloge, ki jih danes dobim, vedno vzamem stoodstotno resno in katerakoli vloga mi v tistem trenutku pomeni vrhunec kariere. Moja sanjska vloga je trenutno Veronika.

Veronika Deseniška je slovenska fatalka

  • Zgodovinarji si o življenju Veronike Deseniške niso povsem edini, kljub temu je pogosto motiv za literarna in glasbena dela.

»Zgodba je univerzalna, v slovenskem izročilu tudi ni tako fatalne ženske niti tako močne, čeprav tragične ljubezni. Veliko pogostejša je navezava dečkov in njihovih mam in podobno,« meni Miha Firšt, producent muzikala Veronika Deseniška. Poleg tega so močne vladarske rodbine ustvarjalcem vedno zanimive, sploh pa imamo v Sloveniji samo celjske grofe in nanje smo ponosni.

Glede avtentičnosti zgodbe Firšt pojasnjuje: »V resnici se o Veroniki ve zelo malo, tako da se je avtor teksta Janez Usenik v glavnem naslanjal na ljudsko izročilo, veliko zapletov pa je tudi njegovih. Do tega ima pravico, saj ni spora z zgodovinskimi dejstvi, ker jih preprosto ni.«

Muzikal, ki je v svetu že dolgo popularen, vzcveta tudi pri nas. Od nastopajočih zahteva sposobnosti na višji ravni, kot jih imajo navadno operni pevci na igralskem ali igralci na pevskem področju. »Poleg tega organizacijsko in tehnološko presega zahteve starejših formatov odrskih predstav. Dolgo ni bilo ljudi, ki bi si upali v tako ambiciozen projekt. Cvetju v jeseni je absolutno uspelo, zato se zavedamo odgovornosti, merila so zdaj zelo visoka,« poudarja Firšt.

Muzikal Mesta ljubezni se imenuje dogodek. Ime ni le marketinški prijem, ampak izhaja iz same zgodbe, saj je ravno Friderik II. Celjski podelil Celju mestne pravice. »Izhajamo iz premise, da je s tem želel ljubezni postaviti nesmrten spomenik. To morda zgodovinsko ni povsem točno, ampak zagotovo si vsaj Celjani želimo, da bi mesto slovelo še po čem drugem, ne smo po največji vsebnosti kadmija,« se namuzne Firšt.

Za revijo Jana: Stela Mihajlović, fotografije: aleksandra saša prelesnik

Značke: Eva Černe

Priporočamo