Eva Cimbola v intervjuju razkrila: "Želela sem iti v vojsko"

Kaj vas je v življenju poleg novinarstva in voditeljstva še privlačilo? V prihodnosti načrtujete še kaj drugega?

Zanimivo je, da sem pravzaprav kot otrok in potem najstnica ves čas govorila, da bom šla v vojsko. Da bom dekle v uniformi. No, potem me je pot vseeno zanesla drugam. Sem sicer diplomirala na fakulteti za varstvoslovje, a sem vseeno že od začetka študija delala v medijih ... In ostala tu. Sem pa v tem letu predstavila še dva nova osebna projekta. Prvi so Evini koncerti, drugi pa Preseneti-Osreči. S prvim projektom lahko kdaj uživate v koncertu svojega priljubljenega glasbenika, in to na poseben večer. Takšne večere organiziram v povezavi z dobro hrano in pijačo za izbrano množico. Pri drugem projektu pa lahko z mojo pomočjo presenetite prijateljico ali drugo ljubljeno osebo, in sicer tako, da ji jaz pošljem majčko, na primer z napisom Hvala, ker si. Dodam še lepo posvetilo in odpošljem. Vaša prijateljica naslednji dan dobi prijetno presenečenje. Zdaj v teh čudnih časih, ko ne moremo v sosednjo občino, je to sploh zelo lepo presenečenje.

Vedno ste tako lepo urejeni in negovani. Je videz po vašem mnenju eden od pomembnejših segmentov v življenju?

Oh, hvala za pohvale. To imate samo tak­šen občutek, ker me ne vidite pogosto v domačem okolju ali celo na vrtu. Sicer pa ja. Rada sem urejena, rada se lepo oblečem. Hkrati pa sem rada tudi v trenirki. Menim, da ni pomembno, kaj imaš oblečeno, niti kakšen make up nosiš, če sploh ga, je pa pomembno, da se imaš rad in da se ceniš. In predvsem, da narediš nekaj zase in da narediš tudi nekaj za svoj videz. Zdi se mi, da se vsaka ženska počuti vsaj malo bolje, če si recimo osveži pričesko ali vsaj nanese masko na obraz.

Kakšen je nasploh vaš odnos do mode? Spremljate trende ali imate prirojen smisel za urejenost?

Trende spremljam samo na spletu ali socialnih omrežjih. Nisem modna poznavalka, sploh ko gre za kakšne hude modne oblikovalce. Lahko rečem, da sledim trendom in da si velikokrat kupim kaj, česar najprej nikoli ne bi oblekla. Potem pa si rečem, da je treba kdaj iz cone udobja. Na koncu pa ta kos oblačila postane moj najljubši.

Je v življenju kaj, kar si zelo želite, pa tega še niste dobili? Imate kakšne neizpolnjene želje?

Ja, nekaj jih imam pa res. Vendar morajo ostati skrite, saj veste, kako pravijo - sicer se ne uresničijo. Niso pa to takšne želje, da bi po njih res noro hrepenela.

Kako je hčerka Ronja zapolnila vaše življenje? Nameravate v prihodnosti družino povečati?

Ronja ga je zagotovo zapolnila na najlepši način. Tako kot ga vsak otrok svojemu staršu. Čeprav je stara šele tri leta, moram včasih res dobro pomisliti, da se sploh spomnim, kako je bilo prej. No, edino kakšnega poležavanja na kavču ali postelji se pa zelo dobro spominjam. Ko si bil ves dan v pižami in pod odejico, ker si pač lahko bil. Tega pa res tri leta že nisem počela. Glede večanja družine pa se prepuščamo toku. Bomo videli, kam nas odpelje naša reka.

Se vam zdi, da deklici posvečate dovolj pozornosti? Kako usklajujete delo in materinstvo?

Sploh zdaj, ko sva skupaj 24/7, zagotovo nimam občutka, da ji posvečam premalo pozornosti. Prej obratno. Zdi se mi, da jo ima na trenutke kar malo preveč, ker se precej težko igra sama dlje časa. Pa tudi sicer, ko imam veliko dela in ko je v vrtcu, se mi zdi, da se lepo uskladimo in da se ji takrat, ko sem z njo, res dovolj posvetim. Je pa res, da imam vseeno kdaj slabo vest, ko sva skupaj in nisem popolnoma njena. Ko vmes odgovarjam na kakšna elektronska sporočila, se pogovarjam po telefonu in podobno. To pa priznam, da potem velikokrat vse ugasnem in si rečem, da bo že počakalo.

Ste strogi do sebe?

Ja, preveč. Zlasti ko gre za televizijsko delo. Včasih imam slab občutek in sem do sebe stroga v smislu, kaj vse bi lahko naredila drugače. Kdaj sem tudi jezna, zakaj nisem naredila bolje. No, potem pa vidim izdelek in si priznam, da vseeno ni bilo tako slabo. Je pa res, da me tudi ta strogost žene naprej, da se kaj novega naučim, da kaj novega poskusim.

Vam kdaj zmanjka samozavesti?

Oh, seveda mi. Prepričana sem, da ima vsak od nas kakšno šibko točko, tudi sama jo imam. Če kdo pritisne nanjo, se zagotovo pokaže tudi moja nesamozavestna plat.

Ste po porodu dolgo potrebovali, da ste prišli nazaj v formo?

Niti ne, ker sem bila vsak dan vsaj dve uri zunaj z vozičkom. Vsak dan sem naredila lepo število kilometrov, ker je Ronja tako najlepše in najdlje spala. Pa tudi na posebni dieti sem bila po porodu, brez jajc in mleka, ker so pediatri sumili, da ima Ronja alergijo. Na koncu je ni imela, jaz pa sem se znebila kilogramov.

Verjetno je partnersko življenje nekoliko drugačno, ko ste trije? Imate še dovolj časa za svojega izbranca? Kako si utrgata čas le zase?

Je precej drugačno. Moram priznati, da za naju res kdaj zmanjka ur v dnevu, a se trudiva, da vseeno nekako poskrbiva tudi zase in ne samo za nas. Včasih, ko ni veliko projektov, nama gre boljše, spet drugič, ko je veliko dela, pa malo manj. Zdaj, ko imava oba takšno delo, da si lahko urnike malo prilagajava, oddava Ronjo v vrtec in dopoldne preživiva skupaj. V trenutni situaciji je to na domači terasi ali vrtu, ampak verjamem, da bo takšnih mini izletov in pobegov kaj več, ko bodo spet dovoljeni.

Letošnje leto je za vse povsem drugačno, kot smo vajeni. Kako vi doživljate in preživljate koronakrizo?

Na neki način mi je prinesla veliko dobrega, a hkrati seveda tudi veliko strahu in negotovosti. Sem se pa sama pri sebi pomirila s situacijo, ker jo žal nimam moči spremeniti. Imam pa moč, da se sama odločim, kako si bom naredila dan. Ga bom gledala skozi pozitivne oči in našla v malih stvareh srečo ali bom dan začela že vsa negativna in zoprna, ker je situacija takšna. In vsak dan se odločam za prvo izbiro. Vsak dan si poskušam narisati trenutek sreče. In če tako gledaš, je veliko lažje. To ne pomeni, da me ne skrbi, pomeni pa, da si ne otežujem dodatno nastale situacije.

Vaš zadnji projekt je bil, če se ne motim, šov z gasilci? Je bilo naporno? Kaj nam pripravljate v prihodnosti?

Naporno je bilo za prostovoljne gasilce. Oni so šibali čez poligon, švicali in kazali res lepo borbenost in požrtvovalnost. Snemanje kot tako je bilo naporno samo zato, ker se je navadno zvečer malce zavleklo in sem hodila pozno spat, zjutraj ob šestih pa me je Ronja že pozdravljala s svojim: “Dobro jutro, mami, je že sonček, veš?” Vmes se je kdaj zgodilo, da sem spala zgolj štiri ure, naslednji dan popoldne pa že hitela na novo snemanje. Sem pa velikokrat z Ronjo spala po njenem kosilu in sem si tako nabrala moči za zvečer. Zame ni bilo tako zelo naporno. Zdaj pogrešam to akcijo. Ko si doma in si še kar doma in potem si spet malo doma ... Ampak tudi to bo kmalu drugače, ko spet zaviham rokave, dam v peto prestavo in vam pokažem vse, kar se pripravlja za naprej.

Napisala: Sandra Bratuša/Foto: Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del