Eva Duša Hodnik (blog Urbana mama): "Zapisi Urbane mame so začeli nastajati v najbolj nemogočem in neprisebnem obdobju"

Kako bi se opisali?

Po duši sem evforična, občutljiva, neučakana in precej idealistična. Rada jokam ob filmih in glasbi, rada se družim in zabavam, rada ustvarjam, razmišljam in pišem o vsakdanjem življenju nas, žensk. Ljubim črno in lepe stvari in lepe ljudi. Ne maram kaosa, krivičnosti in zavračanja drugačnosti. Pravijo, da imam močno sposobnost osebne transformacije in da znam v kriznih situacijah narediti potrebne spremembe in takrat postanem trdna, hitra in odločna. Nasploh pa se trudim živeti svobodno, brez strahu, brez omejitev in pravil, s filtrom in brez cukra, z odklenjenimi profili in odprtimi vrati svojega doma. Nastežaj.

Skoraj natanko pred tremi leti ste začeli pisati blog Urbana mama. Kaj je bil povod za začetek?

Zapisi Urbane mame so začeli nastajati v najbolj nemogočem in neprisebnem obdobju, med mojo drugo porodniško na pragu štiridesetih, ko sem nujno potrebovala fizični in umski odmik od dnevne rutine, dojenja in pokakanih plenic, in ko sem hrepenela po koščku popolne svobode, kjer bi se počutila kot 'normalen' človek.

Hormonsko neuravnovešen čas, ki nas dela malo nore in malo zmešane in ki lahko ženske spravi tudi do tega, da prenehajo dihati, in nam neredko zaustavlja krvni obtok, me je spodbudil, da sem svoje strahove, dileme, boje, strasti in veselja začela zapisovati. Navdih sem črpala predvsem iz vsakodnevnih frustracij. Zapisi pa so kmalu postali meni (in številnim drugim) mala terapija. Objavljala sem jih zelo disciplinirano, vsak torek (brez izjeme), ob sredah pa so v obliki kolumn izhajali v spletni različici nekega slovenskega časopisa.

Kaj so teme, o katerih razpravljate na blogu?

Kako se z obremenjujočo nagubano kožo, s hektičnim utrujajočim urnikom, z nemogočimi malimi driskicami, ki nam komplicirajo življenje, z moškimi, ki jih ljubimo, a nas še vedno nikakor ne razumejo, s taščami, ki nas prijazno in nevidno nadzorujejo, s prijatelji, ki jih nujno potrebujemo, in pa same s seboj, druga z drugo in tudi druga proti drugi, s svojo malo noro, malo zmešano glavo, z dnevnimi izzivi, z močjo super junakinj in tudi nemočjo tragikomičnih podob …

Kako se danes z vsem tem borimo ženske, fenomenke, čeprav večinoma le doma za štedilnikom, ko drgnemo zažgano ponev – vse to so tematike, ki sem jih poskušala ujeti v zapisih na blogu, ki so zdaj strnjeni v malo noro, malo zmešano knjigo.

Pri pregledu aktualnih objav smo opazili, da že od konca marca niste ničesar novega objavili. Je razlog za to dejstvo, da ste v tem času izdali knjigo Malo nora, malo zmešana, ki je izšla pri založbi Primus?

Ne, razlog ni izid knjige. Na začetku aprila sem izvedela, da se ločujem, in življenje se mi je v trenutku postavilo na glavo. Od takrat do danes, torej v le nekaj mesecih, sem naredila nemogoče – najela stanovanjsko posojilo, našla stanovanje, ga kupila, v celoti prenovila, se z otrokoma preselila, se sestavila, prežvečila preteklost in jo izpljunila.

Ob strani so mi ves čas stali prijatelji, zato, hvala bogu, denarja nisem puščala v ordinacijah psihoterapevtov (samo enkrat), ampak ob šanku, ko smo spili kak džin s tonikom več. Zdaj je vse novo, drugače in vznemirljivo. Veselim se življenja in vsega, kar mi prinaša prihodnost. Materiala imam na pretek, zato nadaljevanje mojih zapisov zagotovo lahko pričakujete. Za zdaj je delovni naslov novih tekstov Druga runda, zapisi pa bodo obravnavali žensko-moške odnose, kaj pa drugega!

Se tematika knjige navezuje na tematiko bloga?

Seveda. V tej Malo nori, malo zmešani knjigi je na 331 straneh strnjeno 90 zapisov z bloga, ki so, kot pravi kritika - pikri, ostri, iskrivi, duhoviti in osvobajajoči. No, v obratnem vrstnem redu.

Je knjiga namenjena vsem urbanim mamam oziroma mamam na splošno?

Knjiga je namenjena vsem ženskam, ki se počutijo, kot da vsak dan organizirajo vsaj en polet na Luno in nazaj, pri tem pa poskušajo ostati prisebne. No, pa tudi moškim, ki se trudijo doseči nemogoče – razumeti žensko (malo noro, malo zmešano) glavo.

Kaj ste s knjigo želeli sporočiti?

V knjigi z vseh možnih zornih kotov in z znatno mero samoironije obdelujem povsem vsakdanje teme, ki ženske zanimajo, veselijo in nas bremenijo do zadušljivega, ker si, a le na videz, želimo vsega preveč – pridkanih otrok, vznemirljivih odnosov s partnerji in ljubimci, pristnih prijateljstev, odobravanja in ljubezni staršev, uspeha ali vsaj kakršnegakoli priznanja na poslovnem področju in pa te preklete neulovljive sreče.

Knjiga odpira večna aktualna vprašanja in dileme s še enega zornega kota. Zaključke redko determiniram, ne pametujem in ne sodim. Raje vidim, da bralec sam pride do lastnih ugotovitev in do sporočila, ki mu morda popravi slab dan. Vsaj upam, da je tako.

Ste prejeli kak zanimiv odziv na svoje pisanje?

Ženske, v katere sem na neki svoj hetero način kar malo zatreskana in ki so moja večna inspiracija in največja podpora, so mi s komentarji in s pozitivnimi odzivi ves čas dovajale kisik in vso potrebno ljubezen, da sem lahko pisala, zato se vsaki posebej zahvaljujem. No, pa tudi tistim moškim, ki me berejo. Obstajajo! Posebej sem ponosna, da me je ves čas spremljala in spodbujala gospa Jožica Avbelj, gledališka in filmska igralka, katere velika oboževalka sem že od nekdaj.

Blogi, Facebook, Instagram – zdi se, da je digitalno nadomestilo pristen občutek listanja knjig, revij in časopisov. Kako vi gledate na ta trend?

Študirala sem na filozofski fakulteti, kjer smo morali prebrati na kilometre knjig, takrat seveda samo take v papirnati obliki. Morda gre za nostalgijo po študentskih časih ali pa sem samo staromodna, ampak rekla bi, da je vonj po knjigi nenadomestljiv, zato jih še vedno kupujem in podarjam. Nimam pa zato nič manj rada vseh novih digitalnih oblik, ki so hitro dostopne, praktične in zelo lične.

Pogosto socialna omrežja izvajajo pritisk, da moramo ves čas biti popolni – tudi pri vzgoji. Kako se rešiti teh pritiskov in ohraniti trezno glavo?

Absolutno. Sodobni mediji predstavljajo velik pritisk, ko nas z vseh strani nadvse prijazno obveščajo o tem, kako bi morale biti ves čas lepe, urejene in trendi, otroci pravilno vzgojeni po najnovejši skandinavski metodi, partnerji zadovoljeni, prijatelji slišani, štedilniki pa vedno na ON, s pristavljenim loncem najbolj zdrave juhice.

V redkih pavzah, ko otrok spi, pa bi seveda morale z nasmehom žvečiti stebelno zeleno, in ne sendviča s posebno. V tem kaosu vesoljsko postavljenih meril je skoraj nemogoče ujeti ravnovesje in izluščiti, kaj je prav in kaj narobe. Tudi sama še iščem recept, ampak z leti in z izkušnjami ta močni vpliv tovrstnih impulzov in zunanje potrditve bledi. Na srečo.

Ne glede na vse imajo internet in socialna omrežja tudi pozitivne plati – zdi se, da je danes lažje kot kdaj koli prej najti informacije in podporo, tudi za mlade mamice, kajne?

Vsekakor je to ta plus sodobnih medijev, da so nasveti in informacije dosegljivi vsem mamicam. Vsaka lahko najde, kar ji ustreza in kar tisti trenutek potrebuje, še v pižami z dojenčkom na joški. Med porodniško se počutiš kar malo zapostavljenega in odrezanega od sveta, zato neznanci z lepih fotografij neredko postanejo tvoji 'najboljši prijatelji'.

Kaj pa je sicer vam največji izziv pri vzgoji otrok in na splošno pri ohranjanju harmonije znotraj družine?

Vse je izziv, vsak dan znova. Od vzgoje, ko se ves čas bojiš, da otroka ne zafuraš, do tega, da najdeš ta drugo roza nogavico, da bo mir, in pa do tega, da vsaj v nečem slediš pedagoškim metodam, ki so ti blizu. Najbolj sem srečna, ko speljemo dan, vsi živi in zdravi … In ko lahko rečem, da bo vse okej!

Kako pa najdete mir in harmonijo zase?

Svoboda izražanja in delovanja mi največ pomenita in mi dajeta neizmeren občutek miru. Odnosi z ljudmi, ki so mi všeč, skrbijo za vsesplošno harmonijo mojega telesa in duha. V vsakodnevnem kaosu najdem mir in harmonijo tudi v malenkostih in spontanih trenutkih, ko zaslišim nostalgično pesem na radiu in zato posedim v avtu kako minutko dlje, v dobrem kosilu, ki so ga pripravili drugi, v prijetnem nočnem klepetu in še čem.

Kaj bi svetovali mladim mamicam, urbanim mamam in vedno preveč zaposlenim damam, ki se utapljajo v plenicah, obremenjujejo z družinskimi odnosi ali še enim službenim projektom?

Da je okej, če si ob vsem tem, kar so si naložile, dovolijo biti malo nore in malo zmešane. Vsaki od njih bi podarila medaljo.

Besedilo Katja Kozlevčar // Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik