Eva Irgl: Očitno me nekdo zgoraj varuje!

Story: Pred dobrim tednom dni ste imeli kar hudo prometno nesrečo, kajne?

No, glede na to, da sem jo odnesla brez posledic, razen z udarcem, zaradi katerega me še danes bolita hrbet in vrat, lahko rečem, da ni bila huda. Je pa avtomobil, ki sem ga kupila pred tremi leti, precej spremenil podobo, kar pomeni, da bom morala kupiti novega.

Story: O čem ste razmišljali, ko ste videli, da gre avto proti vam?

V tistih sekundah, ko se vse to dogaja, težko sploh o čem razmišljaš, veš pa, da bo počilo. Koliko in kam, pa izveš šele, ko se zaveš, da si, hvala bogu, pri zavesti, in ne še med angeli. (smeh)

Story: Ste bili takoj po nesreči dovolj prisebni, da ste poklicali policijo, pomoč?

Najprej sem mislila, da bo policijo poklical voznik, ki je zapeljal na moj pas in trčil vame, pa je ni. (Mimogrede, njegov avto je bil precej močnejši od mojega, kar je bilo vidno tudi na mojem avtku.) Zato je policijo poklical eden od mojih poslanskih kolegov, s katerim sem najprej govorila po nesreči. Policija je na mesto nesreče prišla zelo hitro, svoje delo pa so opravili korektno in profesionalno.

Story: Ste se bali, da bi morali opraviti alkotest?

Ne. Policisti so korektno opravili svoje delo in seveda sem morala opraviti alkotest. Pa tudi sama sem želela dokazati, da sem vozila po pravilih, in tudi to, da sem vozila brez kapljice alkohola v krvi. Nikoli ne bi sedla za volan, če bi pred tem popila kakšno alkoholno pijačo. Če bi kaj spila, bi zagotovo ­poklicala taksi.

Story: Zanimivo je, da se vam je pred slabimi tremi leti zgodila skoraj enaka nesreča - tudi takrat je voznik drugega avtomobila zapeljal na vaš pas ...

Drži. Tudi zato sem bila po tej zadnji nesreči precej v šoku, saj sem se zavedla, da me nekdo zgoraj očitno zelo varuje, obenem pa sem pomislila tudi na to, da mi s tem želi nekaj povedati. Morda to, da naj se ne sekiram za vsako malenkost in neumnost, saj je življenje prekratko, da bi ga zapravljal za stvari, ki niso vredne, da jim človek namenja pozornost. Dan po nesreči mi je prijatelj poslal sporočilo, v katerem mi je zapisal, da bi jokala od sreče, če bi vedela, kako me ta moj Bog ljubi, predvsem pa, da bi življenje imela v obilici in ga živela pogumno. Morda pa res.

Story: Se zdaj bojite voziti?

Nisem še vozila, odkar sem imela prometno nesrečo, saj še nisem imela časa urediti nadomestnega vozila.

Story: Samo tri dni po nesreči ste kot predsednica odbora za pravosodje, javno upravo in lokalno samoupravo že vodili sejo v parlamentu ... Vas ni nič bolelo?

Seveda me je. Zdravniki na urgenci so mi povedali, da bom šele naslednji dan po nesreči čutila bolečine, in glede na to, da se spomnim bolečin po prvi prometni nesreči, sem vedela, da bo res tako. So mi pa še rekli, da so moje olajševalne okoliščine te, da je moje telo ‘natrenirano’. (smeh) V nasprotnem primeru bi se telo na takšen udarec in ob stiku z zračno blazino verjetno odzvalo drugače. Torej, sklep bi lahko bil, da športno udejstvovanje ni dobro samo zaradi boljšega počutja, ampak tudi kot obramba pred nepričakovanimi udarci. (smeh)

Story: Novi mandat bo očitno za vas še bolj naporen, kot je bil prejšnji. Boste sploh imeli še čas za fitnes? Ali potrebujete priganjača, da vas spravi v formo, ali ste sami dovolj disciplinirani?

Sem dokaj disciplinirana in grem tudi sama teč ali naredim tiste najbolj osnovne vaje, kot so trebušnjaki, sklece, stopanje na klopco … Za kaj več pa ob sebi nujno potrebujem ‘priganjača’. V Vipavi je to Leon, ki mi ne pusti dihati, pa čeprav se pritožujem in mu želim dopovedati, da zdaj pa res ne morem več (smeh), v Ljubljani pa Marko, ki je prvi od trenerjev, ki mu je skoraj uspelo, da mi je dopovedal, kako naj se prehranjujem, da ne bom lačna in bom kljub temu ohranjala postavo. (smeh) A kaj, ko se vedno oziroma največkrat zatakne pri sladkorju. On ga najde tudi v kislih kumaricah, jaz pa niti v tortici ne. (smeh) Sicer pa z njim največkrat delava intervalne treninge za kondicijo in moč, predvsem pa zato, da si ‘prepiham’ možgane in se sprostim. In ja, oba morata imeti močne živce, da me prenašata.

Story: Videli smo vas na premieri filma Mitje Okorna, bili ste tudi na njegovi rojstnodnevni zabavi. Kaj to pomeni? V kakšnem odnosu sta?

Prijateljskem. Zaupnem. Tako kot jaz spoštujem njegovo delo, on spoštuje moje. Tako kot jaz spremljam, kaj on počne, on spremlja, kaj počnem jaz. Včasih se spreva zaradi politike, včasih zaradi filma. Oba sva perfekcionista in stoodstotno v tem, kar delava. Imam ga za dragega človeka, čeprav zna biti včasih neverjetno naporen, tako kot sem tudi sama. (smeh)

Story: Menite, bo kultura zdaj na stranskem tiru, glede na to, da ni več kulturnega ministrstva?

To nikakor ne drži. Ministrstva za kulturo nihče ne ukinja, še najmanj pa kulturo. Le pod okrilje skupnega ministrstva prehaja, tako kot je to urejeno tudi v večini držav EU. Pred kratkim mi je nekdo pod povezavo pevke Adele, ki sem jo delila na FB, napisal, da bi Adele gotovo dvignila roko proti ukinitvi ministrstva za kulturo. Pa sem mu odgovorila, da tako Adele, ki ima božanski glas, kot Mitja Okorn, ki je ustvaril super film, za svoje dosežke nista potrebovala samostojnega kulturnega ministrstva.

Story: V kakšni kulturi pa najraje uživate? Hodite v ljubljanski rok klub Orto - vam je torej rok ljubši od klasike?

Imam rada tako rok kot klasiko. Pridejo dnevi, ko si v avtu želim poslušati npr. Brahmsov Requiem, zatem pa odlično nizozemsko simfonično rok skupino Within temptation. Težko bi živela brez glasbe, ker sem tudi sama precej muzikalična in mi glasba na splošno veliko pomeni. Hvaležna sem mami, da naju je s sestro vpisala v glasbeno šolo in da imam v tem pogledu nekaj glasbene izobrazbe.

Story: Vas morda že osvaja kateri od novih poslancev, glede na to, da tako ali tako nimate kaj dosti časa, da bi se družili še s kom zunaj parlamenta?

Za zdaj se še bolj spoznavamo, ker je res veliko novih poslancev v tem sklicu državnega zbora. Lahko pa rečem, da se je kateri že izkazal za simpatičnega. (smeh)

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču