Eva Mahkovic: Meni je biti samostojna ženska, feministka, obenem odlično in zelo težko

Če se najprej navežem kar na naslov – kakšen dan je dan, ko najbolj trpi mastercard?

Naslov je citat iz enega od mojih FB-zapisov. Večinoma je to zame slab dan, dan, ko ti lahko vdajanje kapitalizmu – vsaj začasno – življenje vsaj malo popravi. Seveda pa z mastercardom z veseljem skupaj praznujeva tudi dobre dneve.

Kako je ta posebna knjiga sploh nastala in kako je potekal prenos s Facebooka v knjižni format? Kaj pa vam pomenijo družbena omrežja?

Na družabnih omrežjih sem kar dejavna in si težko predstavljam, kako bi brez njih. Imam Instagram in Facebook, na prvem zasledujem neko kvazitreš estetiko, drugi mi je pa – čeprav mogoče postaja že zastarel – vseeno še vedno bliže. Najbrž zaradi mož- nosti pisnega izraza, ki ni znakovno omejena kot pri Twitterju, recimo. Omogoča zelo prosto formo. Že leta sem precej objavljala in na neki točki ugotovila, da pravzaprav pišem javni dnevnik. To pisanje mi je postalo vse bolj pomembno, z njim sem se vse bolj izražala, čeprav tega dolgo sploh nisem reflektirala. Zakaj družabno omrežje? Tudi besedila iz zbirke Vinjete straholjubca sem najprej objavljala na Facebooku, čeprav gre za groteskno poezijo, povsem drug žanr kot Na tak dan najbolj trpi mastercard. Ker sem sicer dramaturginja, teater pa je zelo kolektivna umetnost, mi je nenehna prisotnost zunanjega očesa, interaktivnost, blizu. Pri prenosu statusov v knjigo (kar se je zgodilo na pobudo Beletrine) smo z urednikom in oblikovalko morali izumiti neko novo formo. Želela sem, da knjiga odseva prenos iz drugega medija, da pa to ni dobesedno.

Pogosto se izmenjujejo zgodovinske osebnosti in prigode iz urbanega ljubljanskega okolja, kje vidite povezavo med obojim?

Oboje me zanima. Rada poslušam ljudi in rada si predstavljam, kako je bilo biti ženska (v glavnem pišem o ženskah), iz katere je zgodovina pozneje ustvarila lik. Ti dve kategoriji moje 'dnevniške' FB-zapise tudi umeščata v čas in prostor. Zapisi o urbani Ljubljani v prostor, besedila, v katerih beležim rojstne in smrtne dneve zgodovinskih osebnosti, pa na koledar.

Velik del zapisov namenjate tudi modi, kaj vas pri njej tako privlači? Kako pa je danes biti ženska?

Rada imam modo, ker je lahko – mimo industrije, ki je pač industrija – umetnost, izraz. Razen v določenih krogih se jo vse prepogosto banalizira. Kar seveda ne velja za hitro modo, to industrijo ponaredkov in propagande kopičenja vedno novih in novih cenenosti res preziram. Meni je biti samostojna ženska, feministka, obenem odlično in zelo težko. Ne smeš biti prepametna in ne preneumna, prelepa ali pregrda, preveč ali premalo ambiciozna, ne smeš biti preveč uspešna, premalo tudi ne. Ne smeš biti girly, ne smeš se obnašati kot fant. Nikjer se ne moreš odločiti prav. Zato je vseeno in se pač odločaš po svoje. S tem se v svojih tekstih veliko ukvarjam.

Knjiga je posebna tudi vizualno, saj je znotraj in zunaj živahno roza, pa tudi sicer vam ta barva veliko pomeni. Zakaj ravno roza?

Roza se mi zdi danes za žensko predvsem statement. Velja za stereotipno punčkasto barvo, nekatere – zelo zastarelo – še vedno asociira samo na Barbie in šminke, v resnici pa se je njen pomen skozi zgodovino zelo spreminjal. Jaz jo vidim hkrati kot barvo lepote in ironije, kot najbolj pank barvo, od pojava millennial pinka pa sploh.