Fenomen gorskega zdravnika: Najboljši slovenski zet

Devet sezon je Martin Gruber navduševal celotno Slovenijo. Najbolj gledana tuja serija leta je z najbolj gledano epizodo dosegla kar 14,1-odstotni rating in 51-odstotni delež,« je bilo še zapisano v marketinškem sporočilu Pro Plusa. Njihov programski direktor Branko Čakarmiš meni, da je izjemen uspeh serije »pokazatelj, da poznamo gledalce in izbiramo vsebine, ki so jim pisane na kožo.«

Katere so torej vsebine, s katerimi se Slovenci najbolj poistovetimo? Kaj je v res­nici razlog silne priljubljenosti Gorskega zdravnika? Kateri elementi naredijo serijo popularno? »Več sredstev vložiš, večja bo možnost uspeha,« je zelo pragmatičen dr. socioloških znanosti in komunikologije Marko Ivanišin. »Danes je velik poudarek predvsem na produkciji. Bolj od zgodbe je pomembno, kako je zadeva posneta, kako je narejena montaža, kakšna je glasbena podlaga, kakšna je dinamika. Zgodbe uspešnih serij so najpogosteje zelo prvinske, arhetipske: revež, ki obogati, zahrbtnež, ki na koncu dobi svojo kazen. Pomembna sta tudi promocija in seveda termin, v katerem je serija predvajana. Gledanje televizije je še vedno nekaj, s čimer se nagradimo konec dneva. Gre za družinski oziroma part­nerski ritual v smislu, dajmo nekaj skupaj pogledati, saj ni pomembno, kaj. Če bi se Gorski zdravnik predvajal ob treh popoldne, gotovo ne bi bil tako popularen.«

Serije gradijo občutek pripadnosti

Tudi doc. dr. Bojan Musil, predstojnik Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru, meni, da uspeh katerekoli serije v veliki meri določa marketing. Pomembno se mu zdi tudi, koga serija nagovarja. »Enoznačnega odgovora, zakaj ljudje raje gledajo eno serijo od druge, ni,« pravi Musil. »Gre za preplet različnih dejavnikov. Različnim ciljnim skupinam so prilagojene različne vsebine in teme. V neki identifikacijski skupini je na primer pomembno, da neko serijo gledaš, ker jo gledajo vsi. Takšna serija, ki jo moraš gledati zaradi socialnega vpliva, je Igra prestolov, ker je to identitetna značka. Tovrstne serije so narejene zelo intrigantsko, identifikacija gledalcev s serijo je zelo velika, prek nje se posameznik identificira, kdo je. Tudi serije, kot je Gorski zdravnik, gradijo občutek pripadnosti, vendar na osnovi nedokončanosti zgodbe, ki se vleče čez več sezon. Pri gledalcih sproža neki ritual spremljanja, ki jim pride v navado. Seveda pa v konkret­nem primeru ne smemo pozabiti na fascinacijo z zdravniki, ki izhaja iz Dr. romanov, ki so jim pomagali zgraditi arhetipsko pozitiven renome.«

Oba sogovornika izpostavita tehnični razvoj, ki je nadaljevanke naredil bolj dostopne in sprožil spremembe v načinu spremljanja. Starejši gledalci so bili še nedavno prisiljeni spremljati svojo najljubšo nadaljevanko ob točno določenih terminih in iz tega so razvili svojo navado, neki prijetni ritual. S funkcijo gledanja za nazaj so postale vsebine dostopne praktično brez omejitev, občinstvo lahko obtiči pred zaslonom kadarkoli in kakor dolgo je mogoče. To še bolj velja za pripadnike internetne generacije, ki serije gledajo v paketu in neodvisno od televizijskega predvajanja. Počakajo, da se na spletu pojavi nova sezona serije in pogledajo vse dele naenkrat. Kot zelo dolg film.

Lahko bi se dogajalo pri nas

Vsebina serije Gorski zdravnik stavi na iskrena čustva in družinske vrednote, ki na vrednostnih lestvicah Slovencev kotirajo zelo visoko. Snemajo jo na Tirolskem, ki je v marsičem zelo podobna naši Gorenjski. Je to dovolj, da se Slovenci z nadaljevanko tako močno identificiramo? »Gotovo so vsi ti elementi zelo pomembni za ustvarjanje iluzije realnosti. Tudi če pogledamo dnevna poročila, se v njih v veliki večini poroča o domačem, lokalnem dogajanju, ker je nam pač najbolj pomembno. Če bi v seriji kazali Maldive in peščene plaže, bi bile to sanje, tirolski hribi pa so le bližje naši realnosti,« pravi Ivanišin.

»Kot bi se zapeljal na Gorenjsko in spremljal lokalno dinamiko,« ocenjuje dr. Musil občutek domačnosti, ki nas preveva ob spremljanju likov v nadaljevanki. »Vsebina naslavlja nekaj, kar nam je zelo podobno, zgodbe so zasnovane v predvidljivih intervalih, dogajanje je postavljeno v neko znano okolje, tudi psihološki profil likov je ne ravno črno-bel, vsekakor pa predvidljiv. Zdravnik v seriji je močna pozitivna figura, je intelektualec, spoštovan v neki sredini, kot zdravnik zavezan Hipokratovi prisegi in torej tudi moralen. Se pravi, da je vsaj v dveh atributih Superman. Najboljši slovenski zet! Poleg Maria Galuniča, seveda. Uf, ne bi bil rad v njegovi koži!«

Zanimivo, s Supermanom ga primerja tudi Ivanišin, saj dr. Gruber v maniri pravih super herojev reši še tako zapleteno družinsko dramo, poravna desetletja skrhane medosebne odnose, poskrbi za zaljubljena srca in mimogrede postavlja zahtevne diagnoze. Pravi deus ex machina. Dr. Musil gre v razmišljanju še dlje: »Je gorski zdravnik to, kar je bil včasih duhovnik v Pesmi ptic trnovk? Je dr. Gruber sekularizirana varianta nekdaj silno popularnega duhovnika? Navsezadnje je bil Richard Chamberlain kot duhovnik nesporen v ženskem pogledu, lahko si se mu izpovedal in zaupal. Z zdravnikom je podobno, ob tem, da ima on še znanstveno podporo.« Ne gre namreč spregledati, da novejše serije gradijo na intelektualni moči likov. Zelo pomembno je postalo, da imajo liki neka znanja in kompetence, izpostavljata oba sogovornika.

Gorski zdravnik in Esmeralda kot popolni par?

Podobno evforijo kot Hans Sigl je konec devetdesetih s svojim obiskom sprožila Leticia Calderon, kraljica slovenskih src, nepozabna Esmeralda iz istoimenske nadaljevanke. Največ njenih oboževalcev se je takrat zbralo v mariborski trgovski hiši, ki je dobesedno pokala po šivih. Ivanišin njeno priljubljenost pripisuje temu, da je šlo za relativno nov pojav mehiških nadaljevank v formatu, ki ga do takrat nismo bili vajeni – sicer klasično, črno-belo zasnovana, a do skrajnosti razvlečena zgodba, ki je na sporedu vsak dan. »Če nekaj gledaš vsak dan, padeš notri in ne moreš nehati, čeprav vmes ugotoviš, da je vse skupaj že nemogoče in brez veze. Enostavno ti zleze pod kožo.«

In kot so svojčas nekateri iskreno verjeli, da je Esmeralda resnična oseba, se tudi danes najdejo, ki so prepričani, da je Slovenijo obiskal pravi dr. Gruber. »Laičen pogled bi bil, da je to neka patologija,« pravi dr. Musil. »Kako bi bilo sicer mogoče fikcijo zamenjati za realnost? Če pa pogledam iz strokovnega vidika, je razumljivo, da se to pri nekaterih zgodi. Čisto možno namreč je, če se izrazim v žargonu zasvojenosti, da se tako navlečejo te zadeve, da postane del njihovega življenja in se meja med fikcijo in projekcijo spremeni, postane element tega, kar oni so. Zakaj pride do tega? Lahko zato, ker so v fiktivnem svetu stvari postavljene tako, kot bi morale biti, ker je virtualnost boljša, kot je realni svet. Če serijo spremljajo vsak dan, je čisto realno, da začnejo igralcu v nekem trenutku verjeti in vanj projicirati vse tisto, kar igra. Vseeno pa to ni nekaj, zaradi česar bi zganjali moralno paniko.«

»Najenostavnejša razlaga zamika realnosti je, da mediji ustvarjajo svojo medijsko realnost, do katere vsi ne zmorejo kritične presoje,« podaja komunikološko razlago dr. Ivanišin. »Dokler na primer otroci gledajo risanke, jim je jasno, da gre za fikcijo. Ko preidejo na igrane filme, ves čas sprašujejo, ali je to res, se to res dogaja? Takrat jim je treba pogosto razlagati, da gre za fikcijo, in sčasoma sami razvijejo kritično distanco. Če te razlage ni, potem kot odrasli sicer razumejo, da gre v filmih za fikcijo, ostane pa jim močno zaupanje v televizijo. Glede vpliva medijev obstajata dve teoriji, ki si malo nasprotujeta: stara Aristotelova teorija katarze govori, da opazuješ zgodbe drugih zato, da se izživiš, kultivacijska teorija pa pravi, da mediji vzgajajo, kažejo, kako svet deluje in učijo, kako moramo živeti. Po tej teoriji lahko razumemo ljudi, da se jim ob zvrhani meri navdušenja nad serijo začne fikcija prekrivati z realnostjo.«

Gorski zdravnik navdušil tudi novinarko!

In ko se je prah pred Mercator centrom Šiška 16. marca popoldne polegel, smo se s Hansom Siglom, ki igra gorskega zdravnika, in njegovo ženo Susanne odpravili na ljubljanski grad v restavracijo Strelec. Sama sem popolnoma obsedena z vsem, kar vsaj malo diši po avstrijski Tirolski. Spremljala sem seveda prav vse epizode Gorskega zdravnika, obiskala sem Ellmau – tudi Hansu ni bilo čisto jasno, zakaj – zdaj pa nameravam prebrati še novo knjigo o Gorskem zdravniku, ki je na trgovinskih policah pristala 8. marca.

No, po vsem tem veste, da je bila ta večerja zame nekaj posebnega. Pa čeprav sem nanjo pritekla v zadnjem trenutku, v teniskah in razvlečeni majici, v kateri sem ves dan prej tekala po službenih obveznostih.  In da se vrnem ... Ne le da je Hans vsaj tolikšen džentelmen, kot je v seriji – ženi je ne nazadnje že na začetku precej elegantno pristavil stol k mizi –, za prav vsako vprašanje, ki smo mu ga postavili, si je vzel čas. Popolnoma sproščen, kot da za njim ne bi norela polovica Slovenije, s številnimi vprašanji o naši deželi, naši zgodovini in značilnostih, ki nas delajo takšne, kot smo. Preprost, kot si ga le lahko predstavljamo, in šarmanten prav toliko kot na malih zaslonih. Brez posebnih zahtev, a navdušen nad štirihodnim menijem, ki nam ga je za ta poseben večer pripravil kuharski šef Igor Jagodic. In čeprav je vsepovsod razpasena novica, da naj bi bil Hans strasten ljubitelj kulinarike, nam je ob večerji priznal, da to niti ni takšna resnica, kot je bila predstavljena v medijih, ter da se za štirimi stenami svojega doma najraje razvaja s kakšno konkretno solato, zrezkom ali testeninami. Kljub vsemu je po koncu druženja na gradu – razgled ga je mimogrede povsem očaral –  iz spoštovanja do Slovenije poskusil žganje, čeprav alkohola navadno ne pije. S soprogo sta sedla v kombi, stisnil mi je roke in rekel, da me je bilo lepo spoznati. In jaz sem si mislila enako. Nasvidenje, na še, Hansi!

                                                                                          Kaja Milanič, novinarka revije Story

Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del