Feri Lainšček: Beseda "ne" je lahko koristna!

Story: Kaj za vas pomeni beseda ne?

Pri pesniški zbirki za mlade Ne sem pristopil konceptualno oziroma tematiziral zanikanja in različne odtenke tega. Za to sem se odločil, ker se mi zdi, da danes mladi bolj redko rečejo ne. Tudi če se z nečim ne strinjajo, to izrazijo z zamolčanostjo, mogoče tudi s tišino ali apatijo, z umikom ali z ustvarjanjem občutka, da jim je vseeno. Zaradi tega se mi je zazdelo, da je pravi čas za tako knjigo. Trenutek za Ne.

Story: Zakaj menite, da mladi ne rečejo ne?

Živimo v času, ko je povsod okrog nas veliko prepovedi, družba je nekako normirana, uokvirjena, zaprta, prepovedi pa se kar množijo. Skrbi me nekritično sprejemanje teh prepovedi. Mirno jih upoštevamo, kot da se ne bi zavedali, da je čedalje več stvari prepovedanih in se vse več reči ne sme. Včasih je biti priden pomenilo, da si marljiv, danes biti priden pomeni, da si ubogljiv. Občutek imam, da nas sistem, v katerem živimo, pripravlja na to, da bomo brez upora delali za kapital, ki se razpreda okoli nas. V interesu kapitala je, da ne znamo več reči ne. Zdi se mi, da je pri mladih dobro spodbujati zavest, da lahko rečejo ne, da se lahko uprejo, ko dvomijo, da lahko razmišljajo s svojo glavo, imajo lastne želje, ideale, da jim ni treba nekritično sprejeti vsega, kar ta sistem terja od njih.

Story: Mar otrok, mladih, ni treba naučiti, da se postavijo zase?

Okrog njih je čedalje manj avtoritet z zgledom, vse več je avtoritet, ki zgolj nekaj terjajo in ukazujejo. Mislim tudi, da je naš šolski sistem obremenjen z neselektivnim kopičenjem informacij in da učni proces preveč temelji na prepovedih, normiranju in tudi sankcioniranju. Če pogledamo, recimo, ocenjevanje na maturi. Ni več tiste vloge profesorja, ki je imel pri tem, ko je ocenjeval dijaka, nekoč osebni odnos. Zdaj profesor, ki je otroka pripravljal na maturo, ki ga najbolje pozna, nima vpliva na to, kako bo ta dijak na koncu ocenjen, temveč to opravi nekakšna komisija. Vse to so reči, o katerih razmišljaš, če se pogosto srečuješ z mladimi. Hodim namreč na bralne značke in srečujem otroke z osnovnih šol, zaradi esejev na maturi sem srečeval tudi dijake, zato imam na to lahko svoj pogled. Verjetno jih ne poznam tako dobro, kot jih poznajo učitelji ali tisti, ki so z njimi iz dneva v dan, ampak ker pridem od zunaj, jim verjetno lahko pridem bližje in opažam spremembe v generacijah. Najslabše se mi zdi, če bi začele prihajati generacije, ki si ne upajo reči ne.

Story: Drži, da imajo vaši neji zelo različne podtone?

Verjetno je res, da ne lahko pomeni tudi kaj drugega kot golo zavračanje ali zanikanje. Vse to je povezano s sproščenostjo. Bolj je družba sproščena, bolj se tudi ti neji lahko razplastijo in tudi v različnih kontekstih lahko različno pomenijo.

Story: Od kod enostavnost, ki je del vašega ustvarjanja?

Navidezna enostavnost je tisto, kar najtežje ustvariš. O tem znajo iz prakse povedati glasbeniki. Pravijo, da je lažje ustvariti pesem, ki je globoko izpovedna in je odraz silovitega čutenja, kot pa pesem, ki je na videz enostavna in nagovarja veliko ljudi, obenem pa veliko pove. To se mi zdi nekako logično, saj je povezano tudi s potjo do modrosti. Vse modrosti so izrečene preprosto in razumljivo, tako da se nam včasih na prvi pogled sploh ne zdijo modrosti. Šele ko jih dojamemo, razumemo ali celo udejanjimo, se zavemo, da smo se srečali z modrostjo. Tistim, ki to površno razumejo, ki ne zaznajo te globine, se zdi vse enostavno. Osebno to velikokrat doživljam, ker pač živimo v času, ko je vse manj ljudi, ki bi to lahko kar tako prepoznavali. Tudi med literarnimi kritiki je čedalje manj takih, ki bi to razumeli. Ob mojem pristopu se mi lahko mirno zgodi, da literarni kritik o nekem mojem delu zapiše, da je tako enostavno in preprosto napisano, kot bi bilo narejeno z eno roko. Ko pa se z njim pogovarjam, vidim, da dela sploh ni dojel, da je zdrsel po površju in zgradil kritiko v neki svoji plitvini.

Story: Se vam mladi zdijo res ravnodušni?

Poznam gimnazijsko profesorico, ki jo zelo spoštujem, in vem, da je zelo dobra pedagoginja. Zdaj se predčasno upokojuje, pet let prej se umika iz pedagoškega poklica ravno zaradi tega, ker pravi, da ima občutek, da dijakov nič več ne zanima, da so indiferentni, neodgovorni, zabluzeni ... In se je po vseh letih službe znašla na neki točki, ko se ji zdi, da se ji ne splača več prizadevati. To je sicer posamični primer, ki ga ne želim posploševati. Je pa indikativno. Ob bok temu moram tudi povedati, ko sem v okviru priprav na maturitetne eseje, ker so bili pač moji romani predpisana literarna dela, obiskoval gimnazije in imam tudi drugačne izkušnje. V množici dijakov se najdejo tudi taki, ki so povsem drugačni, ki te preprosto navdušijo z znanjem in zanimanjem. Potem si to razlagam tako, da je večina verjetno vedno pohlevna, upognjena, umaknjena, vedno pa se v vseh časih najdejo posamezniki, ki se jih življenje dotakne, ki imajo v sebi tudi željo in moč pa navsezadnje tudi hrbtenico. Ampak, tista množica mladih brez hrbtenice se očitno pri nas iz dneva v dan veča ...

Story: Kaj menite o tem, da nekateri ne marajo slišati besede ne?

Pri neju, ki se ga bojimo, ker se bojimo, da bi bili zavrnjeni, gre za drugačen strah, ki po mojem izvira iz slabe samopodobe. Deloma pa to izhaja tudi iz narave posameznika. Sicer sem tehtnica po horoskopu, za to znamenje pa je značilno, da ji ne ni najbolj lasten. Tehtnica poskuša vedno posredovati diplomatsko. Kljub temu mislim, da spadam med ljudi, ki znajo reči ne, tako držo sem sčasoma verjetno pridobil. Vendar ne rečem takrat, ko se mi res zdi, da ga je treba izreči, ker je veliko bolj koristen, kot pa če bi s figo v žepu bil tiho, ali celo izrekel zlagani ja. Tudi do drugega je namreč pošteno, da mu rečemo ne, ko je to potrebno. Ker zamolčanost pogosto bolj zavaja kot odkrit ne.

Story: Skratka, menite, da se mladi morajo spoprijeti z neji?

Mladostnik z nejem lahko tudi preizkuša meje. Ne je včasih nujen, da sam preizkusiš mejo, do kod lahko greš. Tudi v tem smislu lahko deluje pozitivno. Najbolj pa se bojim tistega jalovega umika, indiferentnosti, nezainteresiranosti, kar je lahko že nekakšna družbena patologija. Slovenci smo na splošno takšni, da marsikaj raje držimo v sebi in si celo redko upamo na ulici povedati mnenje. Vedno sem nekako vesel, ko si kdo upa na ulico in javno pove, kaj si misli. Pa tudi, če reče, da mu je nekaterih reči preprosto dovolj.

Story: Kako vam je všeč črna ovca z mavričnimi očali na naslovnici knjige?

Zelo mi je všeč, da je Nana Homovec, ki je knjigo ilustrirala, te pesmi subtilno dopolnila. Iznašla je črno ovco z mavričnimi očali, ki je tako postala simbol te moje zbirke nejev. Simbol, ki povzema bistvo, bi rekel. Všeč mi je tudi, da je ilustratorka zelo mlada in je lahko zato s pomočjo sodobnih znakov iz računalniških in telefonskih aplikacij dodala ikonografijo, ki je mladim blizu.

Story: Ste ena od črnih ovc z mavričnimi očali?

Ja, zagotovo sem tudi sam ujet v ris črne ovce z mavričnimi očali. Med obiskom na šolah mladim pogosto pripovedujem, da se nam nekje tam do šestega leta starosti zgodi pravzaprav vse tisto, kar nam potem vse življenje barva pogled na svet. Takrat dobimo nevidna očala, skozi katera vse življenje gledamo ta svet, od teh očal je odvisno, ali smo optimisti ali pesimisti, in še marsikaj ... In jaz sem v otroštvu očitno dobil mavrična očala.

Besedilo: Suzana Golubov // Fotografije Goran Antley