V zadnjem času se ljudje preredko ustavimo in poduhamo dišeče cvetove ali pa si vzamemo čas za branje poezije, ki bi v nas vzbudila nenadejana čustva. V nasprotju z nami pa se tega zavedajo naši najmlajši, ki z največjim veseljem raziskujejo svet in recitirajo prečudovite pesmice, prav tako pa tudi pesnik in pisatelj Feri Lainšček, ki mu je letom navkljub uspelo ohraniti otroka v sebi.
Story: V sodelovanju z založbo Mali junaki ste izdali prvo personalizirano pesniško slikanico, katere glavni junak lahko postane prav vsak otrok. Če se ne motim, je celo prva tovrstna slikanica na svetu?
Morda imate celo prav, saj nisem še slišal, da bi se kak pesnik lotil česa podobnega. Z založbo personaliziranih knjig Mali junaki pa sem sicer že sodeloval. Napisal sem zgodbico o čudežnem snežaku, ki mi ni povzročala večjih težav, s poezijo pa je bilo pač drugače. Gre namreč za rimano in metrično urejeno poezijo, potrebnih je veliko veščine, znanja in truda, da to pri vseh možnih modifikacijah potem še vedno prav zveni. Priznati moram, da je bil tokrat pred mano res velik izziv. Za pesnikovanje sem si zato vzel veliko časa, saj nisem želel, da bi nastalo nekaj polovičarskega.
Story: Ste ponosni na čudovite pesmice, ki so v knjigi?
No, predvsem sem zadovoljen, da mi je take pesmi sploh uspelo napisati. Z ekipo Malih junakov izredno rad sodelujem, saj tako nastaja nekaj inovativnega ali pač nekaj, kar presega klasično pojmovanje knjige. Sam sem že sicer nagnjen k tovrstnim eksperimentom in všeč mi je ideja unikatnih knjižic, ki nastanejo na spletu, nato pa jih lahko v fizični obliki poklonimo otrokom.
Story: Mislite, da so otrokom bolj všeč pesmice ali imajo rajši zgodbe?
Otroci imajo vsekakor radi tudi pesmice. Med svojimi obiski na šolah se o tem zmeraj znova prepričam, saj vidim, s kako vnemo in užitkom jih recitirajo. Mislim, da so jim moje pesmice všeč, saj so malce posebne in v tem času izstopajo, ker so rimane in metrično urejene. Moj vzornik je že od nekdaj Oton Župančič, vse njegove ponarodele pesmice so pravzaprav take. Pri poeziji gre namreč med drugim za iskanje občutkov lepega, ne le po vsebini, temveč tudi v obliki.
Story: V zadnjem času se zdi, da poezija ostaja v senci proze, tako v knjigarnah kot tudi na domačih knjižnih policah. Kaj menite o tem?
Poeziji vsi skupaj verjetno delamo krivico. Knjižničarka mi je pravila, da je otroku ponudila knjigo s pesmicami, pa se njegova mama s tem ni strinjala. "Ah, pa saj to so pesmice!" ga je poskušala odvrniti. Ta mama je tako pač poskušala vplivati na otrokovo izbiro. Nameniti mu je verjetno želela kaj, po njenem mnenju, bolj koristnega. Duh časa nam morda res vsiljuje zgodbe, jaz pa vem, da imamo ljudje radi tudi poezijo. Vsaj izkušnje mi tako pravijo, saj so moje pesniške zbirke večkrat ponatisnjene, pesmi pa razširjene tudi na spletu.
Story: Se strinjate s trditvijo, da je poezija morda bolj primerna za določene trenutke in posebne občutke, ki jih občasno doživljamo?
Morda se zdi, da večina pesnikov, ki ustvarjajo poezijo za odrasle, piše v trenutni stiski, kriznem obdobju in sploh, ko so zrevoltirani ali v depresiji. Ampak pri bralcih pa menim, da ni čisto tako, k poeziji se ne zatekajo le v stiskah in življenjskih krizah, saj radi berejo tudi bolj sproščene in vedre pesmi. Moja najbolj znana pesem je, recimo, 'Ne bodi kot drugi', ki govori o ljubezni in o tem, kako lahko nekoga osrečimo ... Pri tem pa si seveda ni treba rezati žil. (smeh) Živimo pač v svetu medijsko razmnoženih zmotnih prepričanj, iz katerih se pogosto razvijejo mnenja, ki se, če bolje pogledamo, izkažejo za povsem napačna.
Story: Pa se iz sedanjosti vrnimo v vaše otroštvo. Kako pogoste ste sami posegli po pesniških zbirkah?
Kot otrok sem zelo veliko bral. Televizije doma niti nismo imeli, zato je bila knjiga za otroka, ki je odraščal na robu Slovenije, takrat edino okno v svet. Iz knjig sem poskušal izvedeti, za kaj na tem svetu pravzaprav gre, kam sem namenjen in kaj me tam čaka ... Na vsa ta prva otroška vprašanja sem si odgovoril s pomočjo knjige.
Story: Odraščali ste v naselju Dolenci na skrajnem severovzhodnem delu Prekmurja. Kakšni so vaši spomini na otroška leta?
Otroštvo mi je ostalo v zelo lepem spominu. Vedno poudarjam, da ravno vse tisto, kar se nam zgodi tam do šestega leta starosti, potem vse življenje barva naš pogled na svet. Takrat torej dobimo očala, s katerimi gledamo na svet, in moja so bila očitno taka, da jih še danes rad nosim. Zelo rad sem na svetu, veselim se vsakega dneva, slehernega ustvarjalnega trenutka. Veselim se tudi srečanja s prijaznimi ljudmi, onih drugih pa sem se že v otroštvu naučil izogibati. (smeh) Mladost sem preživel na pašnikih, ob potokih, na cesti ... Oče je bil namreč cestar, ki je skrbel za makadamske ceste v okolici, in že kot otrok sem namesto v vrtec vsak dan odšel z njim na cesto. Tam je bilo življenje zelo zanimivo in pestro, saj so v tistem času ljudje še veliko hodili peš, se vozili s kolesom ali prevažali s konjskimi vpregami. Cestar, ki je bil zmeraj na cesti, je bil lahko nekak prenašalec sporočil. Pri njem so se ustavljali, izvedeli novice, si puščali sporočila ... Odraščal in socializiral sem se torej na cesti in tega za nič na tem svetu ne bi menjal, če bi mi bilo kdaj dano to moje otroštvo še enkrat živeti ...
Story: Ali tudi zdaj gradivo za pisanje pesmi in zgodb črpate iz svojega otroštva?
Predvsem bi lahko rekel, da sem ohranil otroka v sebi. Ne maram namreč pisateljev, ki pišejo za otroke, ker jim gre na otročje ali pa se pač poskušajo pootročiti. Na tak način zagotovo ne more nastati nič pristnega.
Story: V zadnjem času se zdi, da knjige čedalje pogosteje ostajajo na policah, medtem ko se otroci raje zabavajo z najmogočnejšimi čudi tehnologije. Ali literatura izgublja tekmo z električnimi napravami?
Mislim, da ne gre za tekmo in da se niti ne dogaja nič tako zelo strašnega. Ustvarjalec seveda mora ohranjati stik z duhom globine, toda imeti mora tudi stik z duhom časa, v katerem živi. Navkljub svojemu posebnemu otroštvu sem bil zaradi svoje radovednosti med prvimi slovenskimi pisatelji, ki so začeli uporabljati računalnik. Začutil sem, da je to delovno sredstvo, ki mi lahko pri izražanju in širjenju literarnega sporočila še kako pomaga. Že od začetka tako hodim vštric z vso računalniško inovacijo, izkoriščam njegove številne možnosti, eksperimentalno objavljam svoja dela na virtualnem območju, s pomočjo socialnih omrežij sem tudi sicer pridobil veliko bralcev ... Svoj zadnji roman Strah za metulje v nevihti sem sproti objavljal na Facebooku, lani pa je bil kljub temu, ali pa morda ravno zato, v fizični obliki v slovenskih knjižnicah moja najbolj brana knjiga. Ne bojim se niti časa, ko bo fizična knjiga morda izginila, saj vem, da je knjiga le nosilec sporočila. Zgodbe so potovale skozi čas pred že pred Gutenbergom in bodo tudi po koncu njegove ere. Pomembno je namreč sporočilo, ne pa nosilec ali medij.
Story: Kakšno sporočilo pa ste imeli v mislih pri pisanju te pesniške zbirke?
Predvsem ne maram didaktične, vzgojne, učno uporabne literature. Mislim, da se bistvo vseeno skriva v literarnem sporočilu. Literatura mora biti kakovostna, spregovoriti mora sama zase. Pri bralcu mora zastaviti pravo vprašanje, ga premakniti in spodbuditi k razmišljanju. Tudi pri pesmicah je podobno. Včasih potrebuješ le tisto iskrico, ki te popelje po poti naprej. Pesmice v zbirki so zelo različne, vendar prav vse zajemajo otroško življenje. Začnejo se z rojstvom in končajo s svetom, ki otroke obdaja. Dogajanje je postavljeno v poletno-pomladni čas, pripravljamo pa še drugi del za jesen, in zimo.
Story: In ko smo že pri letnih časih, kateri je vaš najljubši?
Sem ljubitelj vseh letnih časov. V vseh se počutim dobro, čeprav imam rajši tiste temperature, ko se ni treba preveč obleči. Rad imam tudi zgodnjo jesen, ki je še vedno dovolj topla, pa vendar me opomni, da nekaj mineva, se spreminja. Jesen ima zame zmeraj pridih panonske melanholije. Po drugi strani pa nadvse uživam v pomladi, v zavetju razcvetelega murskosoboškega parka, v družbi cvetočih dreves z najrazličnejših koncev sveta. Sprehodim se tudi do reke Mure in dobesedno povoham vse cvetove, ki se tisto jutro odprejo.
Story: Omenili ste že, da najnovejša pesniška zbirka ni vaše prvo sodelovanje z Malimi junaki. Kakšen junak pa bi bili vi sami, če bi se znašli v literaturi?
Verjetno bi bil kar Ostržek, saj me zlahka pridobiš za vsakršno neumnost. No, ampak, če malce pomislim ... Morda pa sem še bolj podoben malemu princu. Še zmeraj imam namreč rad ta svet in se mu neizmerno čudim. Zdi se mi pravzaprav čudežen, le da je vmes vse preveč zastorov, ki nam te lepote ne dovolijo videti in polno doživeti. To me kdaj tudi žalosti. Prav zato včasih bežim k samotni Muri, v naravo, ker se lahko očistim. Velikokrat grem tudi v cigansko naselje, kjer čas teče drugače in zmagujejo drugačne vrednote. Pa tudi ustvarjanje je seveda moje osvobojeno ozemlje. Ne pišem namreč zaradi denarja, temveč iz notranje potrebe, da bi razumel svet okoli sebe in se čim bolj približal njegovemu bistvu. Gre mi, skratka, za iskanje občutkov lepega pa za iskanje smisla, seveda.
Story: Postali ste tudi dedek. Kako vas je nova vloga v življenju spremenila?
Ja, vnukinja je v moje življenje prinesla že veliko lepega. Srečen sem, da sem lahko veliko z njo, saj me vsak dan obišče. Je kot eden teh pomladnih cvetov, ki sem jih prej omenjal, ne želim zamujati trenutkov njenega odraščanja.
Story: Ji kdaj preberete tudi kakšno svojo pesmico?
Mamica ji že prepeva moje pesmice, seveda. Sam svojim otrokom nisem nikoli vsiljeval svoje literature in tudi tokrat bom ravnal enako.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
