Feri Lainšček - največja pop zvezda med slovenskimi pisatelji

Pesmi Ferija Lainščka so zdravilo za srce in hrana za dušo, zato ne preseneča, da so pridobile širok krog bralcev. Zbirka Ne bodi kot drugi je namreč doživela že 11 ponatisov, pred kratkim pa je izdal zbirko Šlagerji, ki zajema njegove uglasbene pesmi. Med njimi je tudi pesem Nihče ne ve, ki se me vedno znova globoko dotakne, podobno kot pogovor s pesnikom in pisateljem, ki ganljivo in nevsiljivo najde pot do ženske duše.

Urednik pesniške zbirke Šlagerji Dušan Hedl je v spremni besedi zapisal, da ste največja pop zvezda med slovenskimi pisatelji. Toda vse bolj ste priljubljeni tudi kot pesnik. Kako je ob vaši uspešni pisateljski poti tako uspešno zaživela tudi vaša poezija?

Lirično doživetje je eno izmed gibal mojega ustvarjanja. Tudi v mojih romanih so opazne lirske prvine. Da pa je moja poezija na takšen način zaživela med bralci, gre vsekakor zasluga tedanjemu uredniku Cankarjeve založbe Zdravku Duši.

Nagovoril me je, da sem končno zbral svoje pesmi, ki sem jih sicer zapisoval in objavljal na spletu ali v revijah. O knjižni objavi takrat nisem razmišljal, saj nisem imel občutka, da bi si lahko kdo želel tako knjigo. Ampak sem se kar pošteno motil. Zdravko Duša je tako postal boter priljubljene zbirke Ne bodi kot drugi, Dušan Hedl pa je zdaj boter knjige Šlagerji, ki je prav tako nisem načrtoval. Predlagal mi je, da bi naredil izbor med tistimi mojimi pesmimi, ki so bile napisane za to, da bodo uglasbene. Šlagerji tako pravzaprav prinašajo izbor mojih besedil za popevke in napeve, kot temu v šali pravim, čeprav so bile deležne najrazličnejših uglasbitev.

Od resne glasbe do zborovskih zasedb in šansonov do popa. Nastala je zanimiva knjiga, ki ponuja presek mojega 35-letnega pesnjenja za uglasbitev. Začetek sega v osemdeseta leta, ko je Oto Pestner zapel skladbo Mary Ann, ki je dandanes zimzelena popevka. Takrat sem bil še študent in prve napotke za pisanje pesmi mi je dal Dečo Žgur, ki je bil skladatelj in glasbeni urednik na radiu Ljubljana.

Prosil sem ga, da mi razkrije skrivnost pisanja za uglasbitve in potem mi je res v 15 minutah na hodniku radijskega studia na koščku papirja razložil najbolj bistveno. Pravzaprav mi je povedal vse, kar je treba vedeti. Pozneje se namreč nisem več veliko naučil, le izkušnje sem pridobival.

Vaše pesmi so izvajali številni slovenski glasbeni izvajalci, predvsem pa pevke, saj imajo nekatere pesmi ženske glasove. Kako ste našli pot do ženske duše? Je pri tem odigrala pomembno vlogo vaša mama?

Vsekakor je veliko vlogo pri tem odigrala mama, ki mi je vztrajno pravila, da lahko tudi dečki jokamo, čustvujemo in izražamo svoja čustva. To je bil njen upor proti patriarhalnemu svetu tistega časa in s tem mi je zagotovo pomagala.

Zelo mi je pomagalo tudi branje Junga, ki je pojasnil, da se v vsaki moški duši skriva tudi njena ženska polovica in da se seveda v vsaki ženski duši skriva tudi moška plat, vendar nam okolje ne dopušča, da bi to izrazili, temveč terja, da so moški možati, ženske pa ženstvene. Predvsem pa je za rojstvo mojega ženskega lirskega subjekta v besedilih in pozneje v poeziji kriva Mia Žnidarič, ki se je v nekem trenutku odločila, da bo prepevala v slovenščini. Nagovorila me je, da sem napisal besedila za njeno zgoščenko Pobarvanka.

To je bil ključni trenutek za rojstvo mojega ženskega lirskega subjekta, ki je še danes živ. Moja poezija je tako dejansko poezija z dvema lirskima subjektoma. Pozneje so moja besedila večinoma prepevale pevke, kar mi je nadvse ljubo, saj se je tako doživljanje lahko še razvijalo in se je izkušnja naposled preselila tudi v moje romane. Moji ženski liki so zato komplek­sni in delujejo tako, kot da bi vedel, kako je biti ženska, čeprav si še zmeraj ne domišljam, da to tudi zares vem.

Vašo prozo odlikujeta mojstrska pripovedna tehnika in bogat besedni zaklad, zato me je presenetil podatek, da ste do osnovne šole poslušali le narečje. Kako ste razvili dar za zapisovanje zgodb v slovenskem knjižnem jeziku?

Imel sem srečo, da sta bila moja starša odlična ljudska pripovedovalca, saj v naši hiši nismo imeli knjig in se ni veliko bralo. Knjige sem tako začel brati šele z vstopom v osnovno šolo. Dejstvo je tudi, da je slovenščina takrat prihajala do mene izključno prek knjig, saj ni bilo drugih možnosti. V mojem okolju takrat ni bilo televizije, radia doma nismo imeli, potovali pa tudi nismo.

Do četrtega razreda sem prebral vse knjige iz knjižnice v podruž­nični šoli in potem mi je učiteljica prinašala knjige iz večje knjižnice v matični šoli. Za tako pozornost sem ji zelo hvaležen, res mi je neizmerno pomagala, gotovo bi bilo z mano drugače, če ne bi naletel na njo. Na moje poznejše pisateljevanje so torej vplivale ljudske zgodbe iz zgodnjega otroštva in obsedeno branje z mislijo, da je v knjigah vsa skrivnost tega sveta. Takrat sem mislil, da knjige ponujajo vse odgovore. Danes vem, da ni tako, a knjigam bom ostal za vedno hvaležen.

Zaradi vašega navdušenja nad knjigami bi dom­nevala, da ste želeli postati pisatelj, ko ste bili mlajši, vendar menda ni bilo tako. Kakšne so bile vaše poklicne želje v otroštvu?

Moje neuresničene želje iz otroštva niso povezane s pisateljevanjem. Po osnovni šoli sem skoraj šel v šolo za vojaškega pilota, kamor sem bil sprejet, ampak mi oče tega k sreči ni dovolil. Po srednji šoli pa sem opravljal sprejemne izpite na ljubljanski likovni akademiji, ki jih k sreči nisem naredil. No, moja prva poklicna želja sega v zelo zgodnje otroštvo in se mi zdi danes najbolj zanimiva s psihoanalitičnega stališča.

Pri sosedih so imeli namreč radio in kot otrok sem bil prepričan, da so napovedovalci in glasbeniki v njem. Moja prva poklicna želja je bila, da bi živel v tisti čarobni škatli in igral klarinet. (smeh) Ta želja me je morda pozneje vpeljala v glasbo, saj jo obožujem in se vse življenje najraje družim z glasbeniki. Glasba me na neki magičen način privlači in gotovo mi je naredila življenje lepše. Vsa moja besedila za glasbenike so nastala na specifičen način, saj niso bila napisana po naročilu, ampak na podlagi druženja s skladateljem ali z izvajalcem.

Z izvajalci, s katerimi sodelujem, smo tudi veliko skupaj doživeli. Nikoli namreč nisem preveč maral glasbenikov, ki se jim po koncertu mudi domov. Zame je bila pomembna želja po druženju in življenju z glasbo tudi izza odra. To me je motiviralo in sprožalo navdih. No, saj tako je pravzaprav še danes, čeprav se zdi, da se tudi sodobni glasbeni svet vrti hitreje.

Nekoč ste na nekem literarnem večeru dejali, da je treba pisati o tistem, kar dobro poznaš. Ali to pomeni, da ste vse, kar ste napisali tudi doživeli?

Povsem dobesedno to gotovo ne drži, mimezis in fikcija se pač nujno prepletata in sta pri vsakem pisatelju v drugačnem razmerju. Toda vse bolj mi je razvidno, da je treba pisati le o tistem, kar res dobro poznaš in te dovolj notranje vznemirja.

Razviti moraš tudi povsem svoje, da ne rečem kar izvirne, taktike in strategije. Vsak roman vsebuje strani, ki so v romanu nujne in jih bralec za razumevanje nujno potrebuje, vendar so lahko za avtorja dolgočasne in hudo naporne. Dolgo časa sem se ukvarjal s strategijo, kako napisati roman tako, da v njem ne napišem ničesar, pri čemer ne bi užival.

Potem sem končno razvil sistem montaže, ki je izpuščal vse tisto, kar me ne vznemirja. To mi je res uspelo in vidimo, da deluje. Brez doživetja, izkušnje, notranjega nemira, strasti in ustvarjalne vročice ni mogoče ustvariti ničesar vrednega. Zanimivo je, vsaj po moje, tisto pisanje, ki bralca ne nagovarja neposredno – ni avtorjeva samorefleksija, psihoterapija, komentar, pridiga, modrovanje, temveč spregovori samo iz sebe kot neki na novo ustvarjen svet. V mojem primeru je to verjetno zgodba.

Zgodba, ki mora dopuščati bralcu, da med branjem soustvarja in da si na podlagi tega, kar je izvedel, sam ustvari mnenje. Ali pa se ga ta zgodba dotakne tako zelo, da sam pride do kakšnega spoznanja. To je po moje dobra literatura, vse drugo so egotripi. Je sicer tudi prav, da nastajajo, za avtorje so morda koristni, tolažilni, zdravilni, bralci pa od tega navadno nimajo kaj veliko. Takšen avtor se mora pač sprijazniti s tem, da piše zase ali pa za svojo skupino somišljenikov, ki je nujno majhna.

Vedno pišete z mislijo na srečen konec?

Ja, res sem obseden s srečnim koncem. Vedno znova si ga želim in vedno znova sem potem malce frustriran, ker se nekako ne izteče v tej smeri. Roman začenjam z željo, da bi se po dolgem potovanju lahko z junaki povzpel na raven, kjer nas čakajo srečne okoliščine, a to se nekako ne zgodi. Pri mojem ustvarjalnem postopku, ki je zelo dosleden in pravzaprav zgolj sledi usodam junakov, se mi srečen konec še ni posrečil.

V 23 romanih mi je vedno znova na tej ravni spodletelo. Sprijaznil sem se s tem, da moje iskanje srečnega konca poteka na dolgi rok in da verjetno ne smem upati nanj v posameznem romanu, ampak gre bolj za to, da se bo v tem opusu na koncu le srečno izšlo. Še zdaleč torej nisem izgubil upanja. Verjamem, da so srečni konci možni in da imam dovolj notranje moči za neki veličasten srečen konec, ki ga bom nekoč dočakal in me bo pomiril tudi za nazaj. No, ne vem, ali sem zdaj dovolj razumljiv ...

Vse to, o čemer govorim, je pač posledica mojega ustvarjalnega postopka, v katerem svoje like ustvarim kot duhovna bitja že pred začetkom pisanja. V obdobju pisanja potem pravzaprav sobivam in komuniciram z njimi. Ne postavljam se v vlogo vsevednega pripovedovalca, ki bi zgolj krojil njihove usode, temveč jim dam svobodno voljo. Zato se mi lahko velikokrat uprejo, mi nasprotujejo, gredo po svoje in živijo drugače, kot si želim.

Tak je pač moj ustvarjalni postopek. Roman nastaja v tem svojevrstnem dialogu, živeti moraš v njem, biti moraš na neki način eden izmed sogovornikov. Skozi svoje romane sem se seveda soočal s številnimi usodami. Zelo dobro se spomnim romana Muriša, kjer sem na polovici romana zaslutil, da bo junakinja na koncu umrla na tistem nesrečnem mostu. Boril sem se, da bi jo odrešil, storil sem vse, da ji tega ne bi bilo treba storiti, ampak to ni bilo mogoče, ker sicer to ne bi bila ta paradigmatična zgodba o ženskem žrtvovanju. V njeni predanosti ljubljeni osebi in žrtvovanju je namreč bistveno sporočilo.

To pa je?

Gre za literarno junakinjo, ki začuti in morda celo razume, da resnična ljubezen ni posedovanje in jemanje, ampak je dajanje. Le ko dajemo in se žrtvujemo, zares ljubimo. Ko jemljemo, si prisvajamo, podrejamo, pač ne ljubimo zares. Takrat ljubimo le sami sebe.

Kako ste prišli do tega spoznanja?

Po dolgih letih spremljanja usod mojih literarnih junakov, ki so se znašli v ljubezenskih razmerjih in okoliščinah, ko se je pokazala njihova resnična narava, se je to spoznanje sčasoma rojevalo. To seveda ni le moje razmišljanje, vendar tako pač to v življenju je, prav nič ne seže vate, dokler sam ne uvidiš in tega ne ponotranjiš.

Zdaj častim le še ljubezen v tisti čisti obliki, kot je, recimo, materinska, brezpogojna ljubezen, ali pač ljubezen, ki ne terja ničesar v zameno. V razmerju med dvema o čisti obliki ljubezni lahko govorimo takrat, ko ne vključuje prilaščanja in želje po posedovanju. Ko nisi z drugo osebo zato, ker nekaj njenega potrebuješ in se s tem hraniš. Šele ko zgolj daješ in prestopaš mejo egoističnega jemanja, lahko zares govoriš o ljubezni. Nekje sem prebral tudi misel indijskega modreca, ki pravi: Ne reci, da imaš rad ribo, če si to ribo ujel, jo spekel in pojedel. Ribo imaš zares rad, če jo pustiš živeti in ji poskušaš pomagati, da preživi v svojem okolju.

Večkrat ste v intervjujih povedali, da je pisateljevanje način življenja in da je pisanje samotno opravilo. Kako se torej spopadate z osamljenostjo, za katero ste nekoč dejali, da se je bojite?

Pri pisateljevanju si neizprosno sam. Lahko se zaneseš le nase in za ustvarjanje potrebuješ samoto. Kolektivna pisateljevanja vsekakor niso nikoli obrodila velikih sadov, ostajala so le na ravni eksperimenta ali atrakcije.

No, moj paradoks je v tem, da po naravi nisem človek, ki bi bil rad sam. Verjetno sem ravno zato zmeraj potreboval prestope v druge ustvarjalne svetove. Povezujem se z glasbo, s filmom in z gledališčem, pogosto se družim tudi s slikarji. In zelo sem prisoten na družabnih omrežjih, kjer ta čas prav tako nastajajo nove umetniške vsebine in prakse. Tudi to mi pomaga, da se ne počutim osamljenega na tem svetu.

Zanesljivo sem pač človek dvojine, vedno delujem v paru. V pesniško zbirko Šlagerji je vključen fotoalbum in na zelo redkih fotografijah sem sam. Na eni od fotografij sicer sedim sam v kavarni, a prav ta fotografija pojasni, kako ne želim biti sam. Velik del svojega življenja v času, ko so tudi pri nas še obstajale tradicionalne kavarne, sem preživel za kavarniškimi omizji. Imel sem tam svoj kot, kavo, cigareto, časopis, bil sem lahko zase, vendar nisem bil osamljen, ker je bilo tam še veliko takih, ki so to počeli na enak način.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih