Zgovorni smučar prostega sloga Filip Flisar za poletne mesece izkoristil za raziskovanje kubanske kulinarike, kulture in vožnjo s kultnimi avtomobili, ki krasijo ulice Havane.
Skupaj z dekletom sta tako uživala v kubanskih ritmih in opazovanju tamkajšnjega vsakdana, ki je sicer dosti bolj skromnejši od našega, zato pa nasmehi na ustih Kubancev niso nič manjši.
Poletno vročino so že nadomestila hladna jutra. Kaj pa vam bolj prija: visoke temperature, ki ste jih imeli na Kubi, ali mraz?
Mislim, da tista vročina ni všeč skoraj nikomur. Morda le kačam ali drugim tropskim živalskim vrstam. Najraje imam pomlad, saj je kompromis med vročim in hladnim daleč najboljši. Ne maram, da me zebe, če pa zaradi vročine ne morem spati, pa tudi ni dobro.
Je bila odločitev za obisk Kube vaša ali ste se z dekletom odločila soglasno?
Niti ne, temveč sva se z Moniko odločila kar skupaj. Želela sva namreč izkusiti Kubo, dokler je še približno avtentična in komunistična, kot je že desetletja. Tako sva se odločila, da to narediva kar letos. Ni nama žal, saj je bilo res super. Za nekoga, kot sem jaz, ki ne leži rad na plaži, temveč predvsem raziskuje zgodovino ... Če pogledaš iz antropološkega vidika, zakaj je Kuba takšna, kot je, je pa sploh zanimivo.
Ne dvomim, da so vas navdušili tudi starodobni jekleni lepotci, ki kraljujejo kubanskim ulicam.
Res je, čeprav je vsa ta kubanska zgodba z avtomobili dokaj groteskna. Ti avtomobili se vozijo po njihovih ulicah le zaradi embarga, ki je veljal dolga leta. Seveda srečaš tudi lade in preostale avtomobile ruske proizvodnje. To so avtomobili, nekatere redke različice tudi zelo iskane, ki so jih v času Batistove vlade v državo pripeljali tudi številni mafijci. Kubanci pa so se bili prav zaradi ekonomske prepovedi prisiljeni z njimi ves čas voziti, zaradi česar so se dobro uničili.
Ste se sicer usedli za volan?
Ah, kje, voziti avto na Kubi je zelo intenzivno. Ne predstavljam si, kako bi se znašel v zmešnjavi trobelj in glasnih motorjev. Če pa kot tujec povzročiš nesrečo, države ne zapustiš kar tako. Če je kdo še poškodovan, lahko kaj hitro končaš v zaporu. Saj imam avtomobilov doma dovolj, tam pa so me okrog prevažali kar Kubanci.
Kaj pa vas je v deželi preminulega diktatorja Fidela Castra, opojnega mojita in cigar najbolj navdušilo?
Morda prav kultura. Kuba je zelo revna država, kjer vodovod ni nekaj samoumevnega. Ljudje, ki praktično nimajo ničesar, v sebi nosijo veliko mero topline, sreče. Zvečer sedijo na ulici, se pogovarjajo, plešejo, igrajo inštrumente in puhajo cigare. To so ljudje, ki jih digitalni svet še ni izmaličil, temveč so ohranili prvinske lastnosti. Tam se ljudje ne pogovarjajo le še po telefonih, tako kot smo tega vajeni pri nas.
Kaj pa kulinarika?
Seveda, tudi to moram pohvaliti. Sploh za tiste, ki uživajo v morski hrani, je to pravi raj. Moram priznati, da so me navdušile tudi cene, za pičlih 15 evrov se lahko doživljenjsko naješ jastogov.
Ste sicer ljubitelj morske hrane?
Sem, čeprav imam rad resnično vse.
Kaj pa ste občutili ob pogledu na dosti slabše založene trgovine, ki sicer predstavljajo del kubanskega vsakdana?
No, teh tam skorajda ni. To je vendarle strogi komunizem, ki ne pozna supermarketov. Na policah najdeš en pralni prašek, eno vrsto kruha ... Police se torej ne šibijo pod malim morjem proizvodov, ki tekmujejo med seboj in imajo že skorajda magične lastnosti. Vzameš tisto, kar potrebuješ, in je.
Nekaj, ob čemer se z lahkoto zamisliš.
No, mislim, da nas tako ali tako ves čas bombardirajo z različnimi reklamami in proizvodi. Kaj v resnici potrebuješ? Včasih sem ob obisku trgovine hudo zmeden, saj ne vem, katero izmed 26 različnih šunk naj vzamem. Mislim, da se je o kubanskem načinu življenja dobro prepričati na lastne oči, če ne drugače, že zato, ker potem bolj ceniš to, kar imamo.
Nika Arsovski
