Anja Cizelj je koreografinja folklornih plesov mlajše generacije, od leta 2017 umetniška vodja folklorne skupine ŽKUD Tine Rožanc, v kateri je sama začela plesati kot srednješolka.
Ljubezen do folklorne dejavnosti jo je pripeljala tudi do študija etnologije in umetnostne zgodovine, pravkar na temo folklorizacije in plesne kulture na Slovenskem končuje magisterij. Folklorna dejavnost, etnologija in ples se ji prepletajo ljubiteljsko in profesionalno, saj pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti deluje kot producentka za folklorno dejavnost. Ob Maroltovem srečanju, to je državno tekmovanje odraslih folklornih skupin, ki je potekalo konec oktobra v Žalcu, nam je razkrila, kakšni so sodobni pristopi v folklorni dejavnosti, s katerimi na predstave privabljajo nove generacije občinstva.
Si upate trditi, da folklorna dejavnost pri nas zadnja leta doživlja preporod?
Menim, da je izraz preporod preveč teatralen, vsekakor pa folklorna dejavnost doživlja velike spremembe, se razvija in sledi novim smernicam. Vsako obdobje prinese kaj novega, vsaka generacija kaj svojega, le da so zdaj spremembe bolj očitne, tudi zato, ker o tem več govorimo.
Kakšni so sodobni pristopi v folklorni dejavnosti?
Še vedno črpamo iz dediščine, terenskih zapisov in drugih virov, ter (po)ustvarjamo ljudske plese in glasbo, vendar na drugačen, sodoben način, ki je tudi za gledalca bolj zanimiv in privlačen. Občinstvo se namreč spreminja in prav njemu se je treba prilagajati, da bodo nastopi zanimivi in gledljivi.
Lahko bolj natančno razložite?
Današnje predstave so bolj dinamične. Na primer, nekoč so posamezne koreografije trajale tudi po 20 minut, danes so skrajšane na priporočenih osem minut. Medtem ko so bile koreografije še pred leti večinoma manj dinamične in so bili plesalci postavljeni le v krogih ali vrstah, sodobne koreografije težijo k večji prostorski, časovni in vsebinski razgibanosti. Koreograf gradi celotno predstavo z glasbo, plesom in koreografijo, ki pogosto temelji na zgodbi oziroma sledi rdeči niti. Glasba, koreografija in folklorni kostumi morajo delovati kot celota.
Kdo se danes ukvarja s folklorno dejavnostjo?
Pravzaprav ljudje vseh starosti in najrazličnejših poklicnih profilov, tako ženske kot moški. V folklornih skupinah se udejstvujejo ljudje, ki so si med sabo na videz popolnoma različni, stereotipne predstave o 'tipičnih folklornikih' gotovo rušijo plesalci s pirsingi, eni se na vaje pripeljejo z motorjem, čez dan delajo v avtomehanični delavnici, nekateri v bankah, zvečer pa se dobijo na plesni vaji. Če za primer vzamemo folklorne skupine iz večjih mest, kot sta na primer Ljubljana in Maribor, jo sestavljajo večinoma študenti, ki prihajajo iz vse Slovenije. Konec študija in z njim osip generacije pa vseeno predstavlja svojevrstni problem teh skupin, ki želijo ohranjati ali nadgrajevati raven kakovosti.
Kako starejše generacije plesalcev in koreografov sprejemajo spremembe?
Povsem običajno je, da vsaka generacija poskuša uvajati novosti, starejši pa so seveda pogosto kritični. A ko vidijo rezultate, so tudi sami zadovoljni.