Vrhunskega slovenskega fotografa Matjaža Tančiča smo tokrat ujeli dan pred njegovo najnovejšo dogodivščino, potovanjem v Teksas in New Orleans. S svetovljanom, čigar fotografije navdušujejo ves svet, je vedno lepo pokramljati, še posebej, ker je doživel veliko več kot večina ljudi. Pri njem smo iskali navdih za lastne prihajajoče pustolovščine.
Story: V prvi vrsti ste fotograf, ste pa tudi svetovni popotnik. Redkokdo vidi toliko stvari, kot jih vidite vi. Ali lahko podate splošen vtis o vsem, če združite vsa potovanja?
Statistično gledano sem obiskal več držav kot povprečen svetovljan, in sicer 57, če ne štejemo ameriških zveznih držav. Težko podam splošen vtis, ker te vsako potovanje odpelje nekam drugam, a že kar nekaj časa je moj potovalni moto, da grem stvari doživet, ne pogledat. Če se greš 'turista', boš pristal v hostlu s 30 drugimi mladimi popotniki, s katerimi boš imel vedno iste debate, predvsem o tem, kje si bil in kam se odpravljaš, pil boš pivo, ki ga poznaš, debatiral o stvareh, ki so ti znane, in tako živiš svoje normalno življenje, le lokacija je spremenjena.
Story: Preden obiščete državo ali kraj, vedno na Facebooku pozovete ljudi, da vam priporočijo 'lokalce'. Ste tako spoznali kakšne zanimive ljudi, ki so za vedno ostali v vašem življenju?
Dober primer je Burma, kjer sem tako dobil veliko priporočil za različne fotografe, tuje in lokalne. Ko se dobiš s fotografi, si nemudoma na isti valovni dolžini, saj živiš isto življenje in zato takoj postaneš prijatelj za vedno. Potem pa so tu različni foto festivali, recimo Arel v Franciji, kamor grem vsako leto in vidim prijatelje z vsega sveta. Dober način potovanja pa je tudi 'couch surfing' - spletno združenje ljudi, ki so te pripravljeni gostiti. To je zelo dober način spoznavanja mesta. 'Couch surfal' sem kar dosti po Južni Ameriki, Rusiji, Balkanu ...
Story: Kako so vas vsa ta potovanja spremenila?
Bolj negujejo tvojo večno radovednost, ker te zanima, kako pripravijo hrano, kaj počnejo, kako počnejo, vse ti je novo in te zanima, motivira. Spet je primer Burma, kjer sem štiri dni zaporedoma vstajal s sončnim vzhodom, čeprav me v tem zimskem obdobju za nič na svetu ne bi mogli vreči iz postelje, tam pa hočeš videti stvari in greš zato večkrat ven iz svojega območja udobja samo zato, da boš videl in doživel nove stvari. Glede spremembe pri sebi pa opažam, da sem bolj toleranten do tujih kultur, navad in vsega. Zato menim, da bi moral vsak Slovenec kot študent iti vsaj tri mesece študirat v tujino, da bi sam videl, kako se počuti kot tujec, kako ga ljudje jemljejo, s kakšnimi problemi se lahko srečaš ... Po vrnitvi bi bil vsak veliko bolj toleranten do vseh okrog sebe, predvsem pa bi se znebil tega tipičnega slovenskega nerganja, kako je boljše tistim v tujini in kako je težko v Sloveniji. Ko greš enkrat potovat, lahko tudi vidiš, da to res ni zate in da so ti dosti bolj všeč Portorož, Bohinj in Ljubljana, ali pa ugotoviš, da ti tujina toliko bolj ustreza in da doma ne boš ostal, temveč se boš v domovino vračal z lepimi spomini, ki jih boš delil z drugimi.
Story: Ali še vedno lahko klišejsko rečete, da je doma najlepše?
Doma je vsekakor najlepše, ampak zato, ker je dom skupek stvari, ki so mi ljube, ki jih poznam. Seveda so države, ki so lepše kot Slovenija, z boljšo hrano, boljšim vinom in prav tako zanimivimi ljudmi, ampak prav zaradi vsega naštetega vsako poletje preživljam v Sloveniji in se tudi med letom vrnem, če se le da, in sodelujem s slovenskimi novinarji, oblikovalci in kreativci. Slovenija bo vedno moja največja ljubezen ... Je premajhna, da bi lahko tam živel, a dovolj velika, da se vedno vračam, in ta kompromis mi je izredno všeč.
Story: Zaradi fotografij, ki jih delite prek družabnih omrežij, se zdi, kot da smo na poti z vami. In čeprav je morda težko s prstom pokazati eno stvar, ki je bila na vaši poti izjemna, navdihujoča in življenje spreminjajoča, vseeno poskušajte v nekaj povedih strniti svoje najboljše trenutke? Vsaj v lanskem letu.
To leto je bilo najbolj pod vtisom projekta Heroji, ki je nastal na otoku Samos. V Grčiji sem preživel mesec dni in tam portretiral begunce in prostovoljce. Bil sem v stiku z izjemnimi posamezniki in zagotovo je bilo na začetku malo treme in strahu, ker nisem vedel, kako pristopiti, zato mi je povsem razumljiv ta strah, ki ga imajo ljudje v Sloveniji. Pred kratkim sem namreč prebral, da so prerezali gume ravnatelju šole, v kateri so štirje sirski otroci, ampak ljudje, ki sem jih spoznal, so prav takšni kot mi, zgolj v drugačnih okoliščinah so se znašli ... Z veseljem bi ostali v Siriji, kjer so imeli svoje službe, družine, tovarne, izobraževalne institucije, ampak država je porušena in ljudje bežijo. Ne vem, zakaj ravno v Sloveniji, kjer smo imeli med vojno na Balkanu toliko beguncev, niso malo bolj razumevajoči. Ljudje nimajo druge izbire, kot da gredo po ilegalnih poteh, ker njihovi potni listi niso tako dobri kot slovenski. Enako velja za naše srbske prijatelje, ker je z njihovimi potnimi listi težko priti v nekatere države, pa si misliš, kako je to mogoče ... Prijatelji smo, sodelujemo, hodimo po istih poteh, potem pa grem jaz lahko v neko državo, prijatelj pa ne. Ravno delam za to, da bi ta projekt pokazal v kakšnem večjem mediju. Torej, zagotovo je name ta projekt naredil največji vtis, vsekakor pa sta bila življenje spreminjajoča pot na Kitajsko in projekt v Severni Koreji, ki je bil zelo zanimiv, unikaten in se razstavlja po vsem svetu.
Story: Punk druščina v kraju, kjer bi to najmanj pričakovali, šola za cirkusante, za katero najbrž niti vedeli nismo, in nešteto drugih stvari ste zaznamovali s fotografijo. Kako iznajdljiv moraš biti, da 'zavohaš' te zanimivosti?
Imam jutranjo rutino, ki vključuje veliko skodelico Barcaffeja in splet. Pogledam svetovne in lokalne novice, Facebook, Instagram, se zaustavim na zidu prijatelja ali pa mi kakšna novica vzbudi pozornost. Nato začnem malo raziskovati, in to ponavadi pripelje do številnih novih okenc, zavihkov ... Gre bolj za to, da me toliko stvari zanima in jih poskušam potem bolj raziskati, in medtem ko bi se nekdo ustavil pri novici, grem jaz naprej in naprej na brskalniku. Ta punk v Burmi, na primer. Nekoč sem videl dokumentarec o tem in že takrat sem se odločil, da je to nekaj, kar moram videti.
Story: Vedno se vprašam, kako živite v onesnaženem Pekingu, z vaše fotografije novoletnega punk koncerta v Mjanmaru je opaziti jasen odgovor na to vprašanje. Ampak zares, kako dihate in ali vas sploh kaj skrbi?
Omenjena fotografija je bolj sarkastična pripomba, ker si lahko predstavljate, kako je, ko prideš s poletnih počitnic s plus 32 na minus 3. (smeh) Seveda se boš pritoževal, no, morda ne prav zares, ker se vseeno veseliš vseh lepih stvari, ki te čakajo, ampak je pa malo trd pristanek. Res je, da je bilo v Pekingu čez novo leto bolj onesnaženo in sem spremljal, kako se prijatelji pritožujejo nad zrakom, medtem ko sem se sam kopal v kristalni vodi in pil kokosovo mleko. Najboljša primerjava z zrakom v Pekingu bi bil dež v Sloveniji - ne pada nenehno, temveč se pojavlja. Ko dežuje, ponavadi ostaneš doma, če ti res ni treba opraviti česa res nujnega, ali pa greš ven z dežnikom, le da dežnik v Pekingu zamenja zaščitna maska za zrak, ki jo uporabljam redno, sploh če grem z motorjem na kakšno daljšo turo oziroma če je res onesnaženo. Je pa kar velika ta industrija zračnih filtrov, ki jih imamo tudi doma. Manjša škatla meri, kolikšna je stopnja onesnaženja zraka v prostoru, in ti ga sproti prečiščuje. Veliko se dogaja v tej smeri in stvari se spreminjajo, tudi zdaj, ko bo Peking gostil olimpijske igre. Spadamo med srečneže, ki si lahko privoščijo filtre in so ozaveščeni, bolj je problematično življenje delavcev v rudnikih, ki živijo v malih mestih in nimajo privilegija, da bi si kupovali maske in filtre. To je bolj žalostno kot moje osebno stanje v Pekingu, kjer lahko za svoje zdravje skrbim po najboljših močeh.
Story: Kaj vas bolj opisuje: grem z vetrom ali naredim načrt?
Dejansko je kombinacija obojega. Rad naredim raziskavo, rad se pozanimam, kaj je tam, kamor grem, in potem se prepustim toku. Tudi pred skorajšnjim odhodom v Teksas in New Orleans imam že kar nekaj stikov, vem, kaj me zanima, ampak ko bom enkrat tam, se bom prepustil toku in videli bomo, kaj se bo zgodilo. To je ena stran, po drugi pa rad do popolnosti izkoristim dan, kjerkoli že sem. A to ne pomeni, da si moram ogledati številne zanimivosti, temveč se napotim v zanimiv lokalni del mesta in vidim, kam me bo pot popeljala.
Story: Svoj najudarnejši projekt ste zajeli v knjigi 3DPRK, ki je že nekaj tednov na prvem mestu najbolje prodajanih knjig. Povejte nam malo več o knjigi in ali ste pričakovali takšen uspeh?
Najprej je treba razumeti, da gre za zelo majhno knjigo, kjer ni nikakršnega finančnega bonusa, čeprav se dobro prodaja. Gre za omejeno izdajo umetniške knjige, tako da je zelo majhna zadeva, po drugi strani pa me zelo veseli, da je tako dobro sprejeta v tem ozkem krogu fotografov, zbiralcev fotoknjig. Zdaj je že peti teden na lestvici najbolje prodajanih knjig, ob največjih svetovnih fotografskih legendah. Komaj tri mesece je na policah in prodani sta že dve tretjini, kar je zelo dober znak. Več sreče kot pameti sem imel, da sem sodeloval z najboljšim izdajateljem fotoknjig na Kitajskem, s katerim sva naredila ta unikatni projekt. Pričakoval sem določen uspeh, ker sta dober projekt in izdajatelj, kar se zgodi po tem, ni več v tvojih rokah.
Story: Boste kdaj napisali knjigo o svojem razburljivem življenju?
Kaj pa vem, mogoče. Nekoč sem pisal blog, ki mi je bil v veliko veselje, potem pa sem postal preveč len, ampak ja, nikoli ne veš. Nisem še niti na pol poti, tako da bomo videli, kaj vse se bo še zgodilo in ali bo ostalo tako razburljivo in zanimivo. Vseeno mislim, da ima veliko več ljudi še bolj razburljiva življenja kot jaz, da bi ljudi o tem zanimalo brati.
Story: Pa vseeno, kaj bi pisalo na prvi strani?
Nekaj v smislu, da se nikoli ne ustaviš, da delaš za osebno rast, osebne projekte ...
Napisala Manja Stević
Fotografije Matjaž Tančič
