Zgodba Sama Vidica, fotografa z Bleda, se bere kot pravljica o uspehu. A za preboj med svetovno elito športnih fotografov, po katere delodajalci brez težav pošljejo tudi helikopterje oziroma zasebna letala, so bila potrebna leta garanja.
A za preboj med svetovno elito športnih fotografov, po katere delodajalci brez težav pošljejo tudi helikopterje oziroma zasebna letala, so bila potrebna leta garanja.
Učil se je skozi delo
Samo je ponudbo za prvo sodelovanje z enim izmed največjih svetovnih koncernov dobil le nekaj minut po tem, ko je na splošni e-naslov »zaposlitve« poslal povezavo do svoje spletne strani s portfoliom svojih izdelkov. Danes je hišni fotograf podjetja, ki je s svojo znamko prisotno v praktično vseh adrenalinskih športih in v veliki večini klasičnih.
Podjetje Red Bull je za prvo sodelovanje pred leti res prepričal v vsega 15 minutah, vendar se za temi minutami skrivajo leta izkušenj in garanja, ko je kot samouk slikal vse od ognjemetov na Blejski noči do rož na domačem vrtu. Ampak v naravi ljudi je, da radi preskakujejo tovrstne 'podrobnosti'.
»Fotografirati sem začel zelo mlad. S 'trotlom', kot pravimo poceni aparatom, ki ne omogočajo tako rekoč nobenih nastavitev. Zanimivo pa je, da sem že takrat iskal določene drugačne motive oziroma kompozicije, čeprav nisem imel nobenega teoretičnega znanja o fotografiji. Ko je nekaj fotografij opazil Stane Klemenc, me je na moji poti spodbujal. Udeležil sem se delavnice, ki jo je v okviru ŠOU vodil Arne Hodalič. Tam sem spoznal, da reportažna fotografija ni tisto, kar me veseli. Ko sem se udeležil še druge, ki jo je organiziral Aleš Fevžer, sem videl, da mi je športna fotografija precej bližje. To delo me je v naslednjih letih skorajda obsedlo. Fotografiral sem najrazličnejše športe. Učil sem se skozi delo. Dobival izkušnje. Spomnim se, da je moj delovnik trajal v povprečju 16 ur, saj sem hkrati redno delal na letališču Brnik. S punco, ki je danes moja žena, sva bila v tistem obdobju verjetno v petih letih na počitnicah vsega skupaj 20 dni.«
Toda garanje ni glavni razlog, da v tujini najbolj uveljavljeni slovenski športni fotograf danes mladim noče zbujati lažnega in pretiranega upanja: »Ko sem začenjal, sem ravno še ujel zadnja leta fotografiranja s klasičnim filmom. Ker sem bil mlad, mi prehod na digitalno fotografijo ni povzročal nobenih težav. Nekateri starejši fotografi pa niso šli uspešno v korak s časom. Leta 2004 sem si naredil tudi spletno stran, kar je bila pri nas takrat precejšnja redkost. Zanimivo pa je, da sem se je skorajda sramoval, saj sem menil, da nikakor nisem nekdo, ki bi se lahko z njo hvalil naokrog. Vseeno pa mi je prav ta po srečnem naključju odprla vrata v tujino. Danes me mladi sprašujejo za nasvet, kako stopati po moji poti. Moj odgovor je realen. Težko je. Konkurenca je v teh časih še precej bolj kruta kot pred dobrimi 15 leti, ko sem začenjal sam. Vključenih je precej več dejavnikov. Vse pomembnejša je tudi računalniška obdelava slik in tako naprej. Danes moraš resnično izstopati, če se želiš prebiti v tem poslu.«
Lindsey Vonn in Neymar
V poslovnem svetu, v katerem se giblje, Samo Vidic opozarja na nekaj dejavnikov, ki so zelo pomembni: »Tudi sam vedno ne posnamem najboljših fotografij. Pri športni fotografiji je namreč pogosto marsikaj odvisno od dejavnikov, na katere ne moreš vedno vplivati. Moji delodajalci se tega zavedajo, obenem pa zelo cenijo tudi druge stvari. Ključno je, da se lahko na človeka zanesejo.«
Čeprav je sam preveč skromen, da bi o tem govoril na glas, pa naš gost osebno pozna precej največjih športnih zvezdnikov na svetu: »Če slikaš znanega športnika oziroma si prisoten na določeni prireditvi, je pomembno, da se znaš pravilno obnašati. Potrebuješ določeno diskretnost. Nikakor ni na mestu, da bi nadlegoval človeka, čeprav si morda njegov fen.«
Na tem mestu seveda ne manjka anekdot. Samo spada med tiste ljudi, ki znajo nevsiljivo zelo hitro stkati vez s človekom: »Na začetku kariere v tujini sem zelo veliko slikal smučanje. Ko sem prvič slikal Lindsey Vonn, sem imel dogovorjen kratek 10-minutni termin, ki se je potem raztegnil v prijateljsko druženje. V spominu mi je ostalo tudi delo z brazilskim nogometnim zvezdnikom Neymarjem, ki me je navdušil s svojo dostopnostjo in preprostim vedenjem. Navadno pa je najbolj sproščeno delo v družbi dirkačev. Gotovo zato, ker fante, kot so Daniel Ricciardo, Marc Marquez in Daniil Kvyat, poznam iz časov, ko so šele vstopali na svetovni športni oder. Vsi so izredno družabni in veliki šaljivci.«
O življenju in smrti je odločalo 20 centimetrov
Toda športni fotograf, ki je aktiven na petih celinah, si pri delu kljub sproščenim 'sodelavcem' ne more privoščiti pretirano ležernega pristopa. Pri adrenalinskih podvigih je ta lahko hitro smrtno nevaren: »Največji srčni utrip sem imel dvakrat v življenju. Prvič, ko sem slikal prečenje egejskega morja s hitrim katamaranom. Takrat sem se za las izognil smrti. Z jadralcema smo bili dogovorjeni, da bomo naredili tri slike. Z aparatom v ohišju za slikanje v vodi sem sredi odprtega morja skočil v morje. Pri zadnjem poskusu pa je prišlo do nesporazuma. Skiper je namreč mislil, da se bom pred njim potopil. Ko je videl, da je nekaj narobe, je tik pred menoj zavil v zadnjem trenutku. Sam nisem niti dojel, kaj se je zgodilo. Toda vsi prisotni so bili povsem iz sebe. Ko sem videl posnetke, je bilo jasno, da me je hitro plovilo zgrešilo za vsega dobrih 20 centimetrov ... Druga strašljiva izkušnja pa je povezana s smukom v Kitzbühelu, kjer sem slikal tekmo iz helikopterja. Dolgo smo čakali, nato pa se je v trenutku začelo zelo muditi. V časovni stiski sem se pozabil pripeti z varnostjo vrvjo. Šele ko smo spet pristali, sem videl, kako veliko srečo sem imel. Med slikanjem sem namreč vedno malce nagnjen iz helikopterja, saj lahko le tako naredim najlepše fotografije. Takrat vseskozi nisem bil pripet. Imel sem srečo, da se vse skupaj ni končalo tragično.«
Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: arhiv Sama Vidica
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del