Fotograf Stane Jerko: Lepo je, kar prija očem in sede v dušo

Fotograf Stane Jerko: Lepo je, kar prija očem in sede v dušo (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Jana
29. 12. 2017

Ikona modne fotografije Stane Jerko je prepoznal in fotografiral najlepše ženske ter jim utrl pot v svet manekenstva. Za svoj več kot polstoletni opus je prejel številna priznanja, pred kratkim tudi nagrado revije Elle za življenjsko delo na področju modne fotografije.  

Od nekdaj zaljubljen v fotografijo je sprva fotografiral sošolke in sošolce, med katerimi je bila tudi Marjana Držaj. Pozneje je njegov hobi počasi preraščal v delo, specializiral se je za modno fotografijo, ki jo je skozi čas izpilil do genialnosti. Stane Jerko, ki ga prijatelji in sodelavci opisujejo kot vedrega, energičnega in iskrivega človeka, 'tistega nekaj več' ni znal ujeti le skozi fotografski objektiv, njegovo pretanjeno oko je znalo poseben obraz in telo uzreti tudi povsem naključno – na ljub­ljanskih ulicah. S karizmo in nevsiljivim pristopom je znal nagovoriti mimoidoča dekleta, v katerih je prepoznal potencial. Tako je pot v manekenstvo utrl Bernardi Marolt, Anki Senčar, Nini Gazibara, Malaniji Knavs, zdaj Trump, Martini Kajfež in številnim drugim ženskam, ki so si ustvarile zavidanja vredne manekenske kariere doma in po svetu. V zad­njih dveh letih je najbolj znan slovenski fotograf zelo oblegan, saj ga je zaradi ameriške prve dame obiskalo že več kot 80 tujih novinarjev in fotografov z vsega sveta, ki bi želeli o nekdanji Melaniji Knavs, današnji gospe Trump, izvedeti kakšno pikantno podrobnost. A zdi se, da so njihova pričakovanja nestvarna. Gospod Jerko jih prijazno sprejme v svoj dom, jih pogosti tudi z odlično kavo, a da bi o nekdanjih sodelavkah sogovorniki izvedeli karkoli nediskretnega, se mi po dvournem druženju z gospodom Jerkom skoraj ne zdi mogoče. Je pač človek in profesionalec stare šole.

Za modne fotografe dela skoraj ni

Pred kratkim je prejel nagrado revije Elle – Elle Style Awards za življenjsko delo na področju modne fotografije, na katerem je Stane Jerko oral ledino in mu vtisnil nepozaben pečat: »Ljudje, ki se ukvarjajo z modo, imajo pregled nad mojim delom, saj so bile fotografije večinoma vedno podpisane in ljudje vedo, čigave so. Če gledam nazaj, lahko ugotovim, da sem kar veliko naredil, in ponosen sem, da so me predlagali za nagrado za življenjsko delo in seveda da sem jo prejel. To je res velika čast.« Ker je modni industriji posvetil tako rekoč vso kariero, je njen propad spremljal s težkim srcem: »V tekstilnih podjetjih je bilo zaposlenih na deset tisoče ljudi. Rašica, Almira, Mura, Novoteks in druga podjetja so bila močna, modna oblačila so se prodajala, fotografi smo imeli ogromno dela. Fotografirali smo modne revije, pripravljali kataloge za različne trge, sam sem največ delal za modno revijo Maneken. Zdaj je drugače. Podjetja so propadla, blagovne znamke, ki so ostale, imajo dva ali tri zaposlene, delajo pa zunanji zaposleni. To so neprimerljive reči. Ostala je le še Lisca, oni se trudijo in imajo trg.«

Lepota brez filtrov

Danes so kolekcije majhnega obsega, honorarji fotografov pa skromni. »Naročniki so dobre fotografije cenili, saj jih nismo poprav­ljali. Kar si ujel, si ujel, vedno si moral vedeti, kakšno opremo uporabiti, kakšna mora biti svetloba – vse to je zelo pomembno. Danes se da vse popraviti v photoshopu. Tudi v časopisih je skoraj vseeno, ali je fotografija kakovostna ali ne. Honorar je pa tudi enak.« Stane Jerko je v svojem življenju videl nešteto lepih žensk in moških, toda kaj je lepo, ni preprosto opisati: »Lepo je, kar prija očem in sede v dušo. To je pravzaprav težko pojasniti, to se začuti. Lepa ženska, ki nima karizme, to se nekako še najbolj začuti skozi oči, nima pravega potenciala. Za dobro fotografijo je potrebna notranja energija, ki jo človek ima ali je pa nima. Res pa je tudi, da ima vsaka doba glede lepote svoje standarde. V 60. letih so bila modna drugačna dekleta. Morala so biti dejansko bolj naravno lepa, saj se fotografij ni dalo popravljati, danes je lahko z nekaj pomoči na fotografiji vsaka lepa.«

Lepo je, kar prija očem in sede v dušo

Od zadržanega dekleta do prve dame ZDA

Komplimenti verjetno godijo večini ljudi, ženskam še sploh, če sogovornik v njih na spoštljiv in nevsiljiv način prepozna lepoto. Stane Jerko je to znal: »Če sem videl, da je dekle vitko in visoko, dolge noge, da ima lep obraz in lase, sem čutil, da je potencial. Takšna dekleta sem ustavil, jim pojasnil, kdo sem in kaj želim, ter jih prosil za poskusno fotografiranje. Če so bile fotografije dobre, so lahko delale. Biti manekenka je takrat pomenilo pojem, to res ni mogla postati vsaka. Dekleta so morala biti za to v osnovi lepša. Danes pa so predvsem zanimive vitke in zelo visoke. Potem pa se jih da narediti, da so najboljše.« S prvo damo ZDA sta se seznanila leta 1987 pred ljubljansko Festivalno dvorano. Na polkrožnem stopnišču je srečal Melanijo in jo nagovoril: »Čeprav je bila zima in je bila v kratkem plašču, se mi je zdelo, da bi lahko bila potencial za fotografijo. Ko sem prišel bliže, sem videl njene zanimive oči, dolge lase, pri njej sem posebej opazil tudi usta. Predstavil sem se ji, povedal, kdo sem, in ji predlagal, da se dogovoriva, kdaj bi jo lahko fotografiral. Izmenjala sva si telefonski številki in Melanija me je čez nekaj dni poklicala. Naredila sva nekaj prvih posnetkov, in ko sem videl, da so dobri, sem jo naslednjič fotografiral v modelih naših tekstilnih tovarn, ki sem jih fotografiral za revijo Maneken.« Stane Jerko stikov s prvo damo ZDA danes nima. Meni, da se je gospa Trump zaprla v svoj svet in da s Slovenci nima pretiranih stikov.

Med deklico in žensko

V modni industriji so dekleta precej mlajša, kot so bila nekoč, nemalokrat nas s fotografij pravzaprav gleda skoraj otrok. Ta zasuk v modni industriji je po mnenju legendarnega modnega fotografa težko razumljiv: »Jaz ne razumem modnega sveta v tujini, da hočejo tako mlada dekleta. Manekenstvo je garaški posel. Vsa dekleta so vedno pazila na prehrano in gibanje, kajti če ne paziš nase, obleke ne padejo tako lepo, kot če si vitek. Manekenke morajo biti vitke že zato, ker je na fotografiji in filmu vsakdo videti močnejši, kot je sicer. Hudo pa je, če so dekleta presuha. Manekensko delo je težko, fotografiranje lahko traja ves dan, treba je biti zbran, manekenka mora dati v fotografijo del sebe. Za zelo mlada dekleta je to prenaporno, deklice pri 14 letih včasih še ne razmišljajo s svojo glavo in tu je veliko pasti.« Čeprav je manekenstvo namenjeno zelo mladim dekletom, se lepota ne postara, saj se po besedah legendarnega modnega fotografa tudi ženska ne stara, temveč zori in se medi. Če se svoje ženskosti seveda zaveda.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: osebni arhiv

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri