Uroš Podlogar je novo ime na slovenskem fotografskem nebu. Ima svojevrsten slog, s katerim je začel soustvarjati tudi Playboy. To ne pomeni, da so pred njegov objektiv stopile gole lepotice. Ne, Uroš je na strani najboljših svetovnih revij vnesel športni ekstremizem, nenavadno estetiko strojev in ljudi ter dobro mero vrtoglavice. Njegova zgodba je izjemno zanimiva, zato smo ga povabili na klepet.
Osebni arhiv U. P.
Osebni arhiv U. P.
Osebni arhiv U. P.
Osebni arhiv U. P.
Osebni arhiv U. P.
Osebni arhiv U. P.
Story: Kako ste odkrili svojo strast do fotografije?
Iz nuje, dolgčasa, razočaranja. Punca me je pustila, ker ni videla več prihodnosti z mano, in če danes pogledam nazaj, jo popolnoma razumem. Nisem točno vedel, kaj bi s sabo, denar sem si služil z občasnim pleskanjem, medtem ko mi je v omari ves čas ležal kar dober fotoaparat, ki sem ga dobil za rojstni dan.
Story: Zakaj ste ga pospravili v omaro?
Težko rečem. Ni me dovolj potegnil, pri meni gre vse na vse ali nič, tisti trenutek pa ni bilo kemije in debela knjiga navodil se mi je zdela prezapletena. Oče je bil oblikovalec luči v gledališču, jaz sem bil veliko tam z njim že kot otrok in veliko sva se pogovarjala o svetlobi, postavitvah, skupaj sva prebirala scenarije ...
Svetloba je za fotografijo bistvena, a kot rečeno, fotoparata in fotografskih knjig sem se dotaknil šele, ko je nekdanja punca za sabo zaprla vrata. Ko sem se končno prebil čez prve strani knjige, me je fotografija zagrabila in me še do danes ni spustila. V bistvu je vedno huje. (smeh)
Story: Se spomnite, kaj ste hoteli postati v srednji šoli?
Takrat sem razmišljal samo o športu in traparijah. Iskal sem se tudi še nekaj časa po srednji šoli, dokler me ni nekaj res potegnilo: kot prostovoljec sem se pred nekaj leti prijavil na Eurobasket, kjer mi je uspelo narediti nekaj dobrih fotografij. Revija Urban je eno od njih odkupila za naslovko in tako sem začel. Zdaj je fotografija moje življenje - počasi se je povezala z vsem, kar rad počnem, in to ne le ljubiteljsko. Verjetno se zgodi, ko ugotoviš, kaj zares hočeš.
Story: Na fotografijah vas velikokrat vidimo na visokih stavbah. Se ne bojite višine?
Bojim ravno ne, imam pa do nje spoštovanje. Rad se umaknem nekam na visoko, ker tako takoj dobiš drugo perspektivo. Tudi svoje modele, ljudi in stroje, velikokrat spravim na strehe in robove. In zanimivo - večina je nad tem navdušena. Vedno nekako poskušam spremeniti zorni kot fotografiranja, predvsem pa se v nemogoče položaje spravljam tudi sam kot fotograf.
Lokacije so moj fetiš. V avtu imam zvezek, v katere si jih zapisujem. Kamorkoli grem, vedno sem na lovu za nenavadnimi lokacijami, na katere nato postavim ljudi, ki z njimi na videz nimajo nobene povezave.
Story: Kateri so vaši glavni motivi?
Nisem človek za goloto, čeprav sem priložnost v Playboyu zgrabil z obema rokama. Sem bolj za akcijo, pa čeprav bo to od mene zahtevalo pet ur grizenja kolen v hrib. Šport, narava, ekstremizem v mejah zdravega razuma, avtomobilizem in motociklizem, v tem se najdem. Mogoče se res rad malo mučim.
Story: Fotograf, ki beži od fotostudia?
Iščem naravno luč in vse njene odtenke.
Story: Kateri bi bil vaš sanjski projekt?
Moto GP in Valentino Rossi. (brez sekunde premisleka)
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču