Iz ribniškega Rokodelskega centra obiskovalce z dobrim razlogom napotijo v bližnjo vas Sajevec
Kar pogosto pa pride v center, namenjen ohranjanju in promociji suhorobarstva, tudi Franc Jaklič, ki sam in pred radovednimi očmi pokaže, kako se streže nekaterim suhorobarskim spretnostim.
Njegovo področje je 'pintarija,' torej posodarstvo. Izdelovanje suhe robe namreč ni, kot bi morda mislili, nekaj, kar bi obvladal en sam mojster – deli se na obodarstvo, posodarstvo, rešetarstvo, strugarstvo, žličarstvo ..., skupno dober ducat obrti. V Ribniški dolini, na Kočevskem, Loškem potoku in še nekaterih okoliških krajih se je razvilo že v poznem srednjem veku in do pred kratkim pomenilo pomemben vir dodatnega dohodka za številne kmečke družine. V zadnjih desetletjih so se stvari močno spremenile in danes je izdelovalcev suhe robe le še nekaj deset.
Prav iz pintarije, iz nemščine izvirajočega lokalnega izraza za posodarje, izvira tudi ime suha roba.
»Nekatere stvari, na primer obodi za sita in rešeta, kuhalnice in žlice, morajo biti izdelani iz svežega lesa,« razloži Jaklič. »Predvsem pa mora biti iz suhega lesa izdelana posoda. A si predstavljate, kaj bi bilo, če bi bil škaf iz svežega lesa? Doge bi se razsušile in kaj boš s škafom, ki ne drži vode?!« Jaklič to pripoveduje živahno, v značilnem narečju teh krajev in na način, ob katerem ne morete ostati ravnodušni. Ko ga poslušate, vam postane jasno, zakaj se je na njegovi domačiji v 21 letih, ko se je, poleg kmetije, poklicno ukvarjal s suho robo, zvrstilo menda več kot 300 avtobusov obiskovalcev. Ki jim je z veseljem razkazal v delavnico preurejeno staro hišo, stoječo zraven nove, ki jo je postavil za svojo družino. »Lani sem se upokojil, ampak iz Rokodelskega centra še vedno pošiljajo ljudi k meni,« pove s ponosom.
Reta za leve
Medtem ko kaže različne primerke posode ‒ izdelati jih zna več kot 20 vrst ‒ pripoveduje vsakovrstne zgodbe in šale. S posebnim veseljem, kot se zdi, tisto o 'ribniškem pralnem stroju'. Pri tem vzame v roke velik škaf. V njem je še en, manjši, v tem pa skoraj miniaturen primerek te nekoč pomembne posode. »Včasih so imel ženske gate do kolen in so jih morale prati v takih škafih,« z nabritim izrazom na obrazu pokaže veliki škaf. »Ko so postale manjše, so bili potrebni manjši škafi. Danes pa so, saj veste, samo ena flikca pa štrikec, pa je tudi škaf velik kot ena šal'ca!« Ko to pripoveduje, daje videz človeka, ki je, kot pravijo, namazan z vsemi žavbami. Ali še bolje, na Ribničana Urbana iz dobro znane pesmi.
Pojasni, da se potrebe ljudi pač spreminjajo; še zlasti velike so bile spremembe pred 40, 50 leti, ko so začeli v slovenske domove množično prihajati pralni stroji. Zato so potrebe po škafih, ki so se dotlej uporabljali za pranje obleke, skoraj izginile. »Danes imajo ljudje take majhne škafce za bombone in piškote,« zresnjen pojasni. Med šalami, ki jih lahko pri njem slišite, je tudi tista o ribniški reti. To je veliko rešeto, s katerim so nekoč ločevali fižol od luščin, danes pa jo nekateri uporabljajo za sušenje zelišč. Največja imajo obseg kar 160 centimetrov, legenda pa pravi, da so bile včasih rete še veliko veliko večje. Tako so trije Ribničani za turškega sultana izdelali tako veliko reto, da so na mreži, ko so z njo v puščavi sejali pesek, ostali samo levi ...
Zdomarji
V njegovi delavnici je tudi t. i. krošnja, ki si jo vsako leto oprta, ko je v Ribnici tradicionalni sejem suhe robe in lončarstva. Ta že od 70. let poteka na prvo septembrsko nedeljo. Jaklič ni doslej zamudil niti enega. Sprva se je s krošnjo na hrbtu pred očmi radovednih obiskovalcev sprehodil sam, potem s sinom, zadnja leta ga spremlja vnuk. S krošnjo, na katera so bila obešena sita in rešeta, kuhalnice, žlice in valjarji, pa je bil tudi marsikje drugje po svetu. Tradicionalno rokodelsko spretnost teh krajev je predstavljal na sejmih in razstavah v Milanu, Londonu, na Dunaju, Hamburgu, v Franciji ...
V nekatere od krajev, ki jih našteje, so v preteklih stoletjih suho robo prodajali že njegovi predniki. To so bili tako imenovani zdomarji, ki so se pogosto vračali domov šele po tednih ali celo mesecih odsotnosti. Suhorobarske izdelke so tovorili v krošnjah in na vozovih, v novejših časih pa tudi z osebnimi avtomobili in tovornjaki. Že leta 1492 je namreč cesar Friderik III. izdal tako imenovani krošnjarski patent, s katerim je ljudem z Ribniškega in Kočevskega dovoljeval neobdavčeno trgovanje z lastnimi izdelki. Gozda in s tem lesa je bilo tod veliko, obdelovalne zemlje pa precej manj, poleg tega so te kraje ogrožali Turki. Cesarski patent je izboljšal trdo življenje domačinov, ki se zato niso izseljevali in so bili 'obrambna linija' pred Turki. Zdomarstvo, ki je pomagalo tukajšnjim kmečkim družinam preživeti, se je ohranilo še stoletja.
Vprašljiva prihodnost
»Tudi moj pokojni oče je 25 let zdomaril,« pove Jaklič. »Na Mirni pri Trebnjem si je na neki kmečki domačiji najel kvartir. Tam je spal, imel je skladišče za robo pa štalo za konje. Še nedokončano suho robo je tja najprej peljal s konjsko vprego, pozneje pa jo je pošiljal z vlakom. Na Mirni jo je dokončal, naložil na voz in prodajal od hiše do hiše vse do Karlovca.« Nekateri ribniški suhorobarji so prodajali svoje izdelke po precejšnjem delu nekdanje Jugoslavije, še pred tem pa po habsburškem cesarstvu in nemških deželah. Pogosto so menjavali blago za blago. Kot pove Jaklič, so včasih s takih dolgih poti svojim družinam z vlakom pošiljali domov vreče žita. »Če so jo imeli možnost poceni zmleti, pa so poslali kar moko.«
Jaklič, ki je bil, preden se je odločil za samozaposlitev kot suhorobar, zaposlen pri ribniškem Inlesu kot kovinostrugar, je član upravnega odbora Sekcije za domačo in umetnostno obrt pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Tako kot se je sam naučil suhorobarske obrti od svojega očeta, je svoje znanje prenesel naprej.
Zdaj, ko je upokojen, se ukvarja predvsem s kmetijo, pomaga pa tudi sinu, sicer elektroinženirju. Na vprašanje, kakšna je prihodnost suhorobarstva, zmaje z glavo in pravi, da mu niso naklonjeni niti časi niti država s svojo zakonodajo. »Ko sem bil še čisto majhen, se je s suho robo ukvarjalo ogromno ljudi. Menda je bilo samo pintarjev okoli 450. Danes pa smo samo še trije,« sklene. Čeprav ne daje videz človeka, ki bi se vdajal spominom, je v njegovem glasu čutiti obžalovanje.
Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Goran Antley
