Franci Kek se je preizkusil že v mnogo vlogah - spoznali smo ga v skriti kameri, v organizaciji Rock Otočca, bil pa je tudi v politiki. Še danes marsikdo misli, da je poslanec v državnem zboru.
Letos je minilo 20 let od prvega dela filma Milice, zato so ob tem jubileju predstavili nadaljevanje filma, Milice 2, kjer nastopa mnogo znanih imen, kot so Sašo Đukić, Matjaž Javšnik, Tadej Toš, Jonas, Sašo Hribar, skupina Dan D ter 95-letni igralec Demeter Bitenc.
Story: Ko sva se dogovarjala za intervju, ste mi po telefonu omenili, da ste ravno v Bosni in Hercegovini. Ste bili zasebno ali poslovno?
Šli smo zasebno z družino, ker radi zahajamo v te kraje. Šli smo do Sarajeva, tam pa sem obiskal prijatelja Elvisa J. Kurtovicha. Izkoristil pa sem tudi priložnost in obiskal nekdanjega člana predsedstva SFRJ Bogića Bogičevića ter naredil intervju z njim.
Story: Ste letos bili na dopustu? Sprašujem zaradi najnovejšega filma Milice 2, ki se ravnokar predvaja v kinu. Produkcija filma je potekala ravno med poletnimi počitnicami.
Na dopustu sem od leta 1998, ko sem v zavarovalnici, kjer sem bil zaposlen, na vprašanje, kaj delam, odgovoril: "Nič, kaj bi moral, sem vam že povedal in napisal." Tam sem bil zadolžen za odnose z javnostmi in tržno komuniciranje, a so rekli, da ni denarja za to, ker morajo plačevati škode. A če hočeš plačevati škode, moraš prodajati tudi zavarovanje in za to delati v tržnem komuniciranju. Sem se pa v tem času izobraževal na tem področju. Takrat je šef rekel, da bom počel nekaj drugega, a sva ravno v tistem času s prijateljem začela delati ozvočenje, naredila dva Rock Otočca, leto prej pa film Milice, zato sem šel raje na večni dopust. Na tem dopustu moram poskrbeti, da vsako leto preživim z različnimi deli, ki se pojavijo, in jih zdaj opravljam že 20 let.
Story: Zakaj ste se odločili za snemanje Milice 2? Čigava je bila ideja?
Po Milicah 1 so bile stalno pobude, kdaj bomo posneli nadaljevanje. Te pobude so prihajale bolj ali manj z dolenjskega konca in od tam, kjer so imeli v Sloveniji lokalno televizijo. Film je bilo namreč mogoče videti samo na lokalnih televizijah. Tako sva s Sašem (Đukićem, soigralec v filmu Milice, op. a.) leta 2010 začela sestavljati scenarij. On je postavil osnove in scenarij sva dopolnjevala. Dve tretjini scenarija sta njegovi, tretjina moja. Pred dvema letoma sva ugotovila, da bo letos 20. obletnica prvega dela. Tako sva si dokončno postavila rok, saj si ga v nasprotnem ne bi še vsaj 10 let. Takrat so se začele intenzivne priprave.
Story: Za izvedbo filma ste imeli zelo nizek proračun. Kje ste črpali sredstva?
Dobili smo podporo Mestne občine Novo mesto. V tem filmu je namreč precej novomeških prizorov. Tudi z osrednjega Glavnega trga tik pred prenovo. Glavni del sredstev so zagotovili sponzorji, ki smo jih nagovorili in umestili v film.
Story: Ste zadovoljni z odzivom publike?
Vsebino filma podajamo na dveh ravneh. Zlahka ga sprejmejo otroci, v njem pa je tudi veliko poudarkov za zrelo, zahtevnejšo publiko. Če ta nekako vzame v zakup enostavnejše dele filme, je naš cilj dosežen. Zagotovo bodo gledalci, ki so danes otroci, čez 10 let začeli spraševati, kdaj bodo Milice 3.
Story: Ste za film sami izbrali igralce? Kakšna merila ste upoštevali?
V tem filmu žal ni Janija Muhiča, ki je nastopal v prvem delu, saj je v vmesnem času postal resen novinarski obraz na Pop TV in delodajalci niso bili navdušeni nad njegovo vlogo milicista. Ostale sva nagovorila s Sašem. Veliko je širše poznanih ljudi, ki so se odzvali na prijateljski bazi.
Story: Je kdo nastop zavrnil?
Ni jih bilo težko nagovoriti. V mislih smo imeli tudi Boruta Pahorja. Gre za prizor v Logarski dolini, ki je posnet na isti lokaciji kot Slovenija, moja dežela. Tam bi Borut Pahor kosil travo. Odziva iz njegovega kabineta nekaj časa ni bilo. Ko so se javili, se je nam že mudilo. Bili smo tako rekoč že na poti v Logarsko dolino. S seboj smo imeli majico z napisom 'To mi deli miška mala', računajoč, da bomo tam naleteli na koga, ki bi jo oblekel in v filmu prevzel predsedniško funkcijo s koso v roki. Med snemanjem sem opazil gospoda, ki je sedel na klopci in nas opazoval. Razložil sem mu, za kaj gre. Zdaj pa si predstavljajte prigodo, ko je ta gospod prišel pozno domov in ga je žena vprašala, kje je hodil tako dolgo, ta pa ji je odgovoril, da je v filmu igral Boruta Pahorja. Najprej je verjetno mislila, da se mu je zmešalo ali da se ga je napil, dokler ji ni pokazal majice z napisom in majice Milice, ki smo mu jo podarili.
Story: Za eno izmed lokacij ste si izbrali tudi Benetke. Zakaj?
Gre za presek bližine in atrakcije. Do atraktivnih Benetk smo se odpeljali z osebnim avtom, dva igralca, snemalec in tonski mojster. Glede na proračun je bila to edina možnost. Bali smo se sicer, da bi k nam pristopil kakšen uradnik in vprašal, kaj delamo. Ker pa smo snemali s fotoaparatom Panasonic GH 5, nismo delovali kot filmska ekipa, bolj kot turisti.
Story: Se štejete za Novomeščana ali Ljubljančana?
Brez dvoma sem Novomeščan, a tudi v Ljubljani mi je izjemno lepo.
Story: Vse življenje ste povezani s kamero. Kako bi se opredelili? Ste režiser, filmski igralec, promotor ali kaj drugega?
Bolj kot igralec sem improvizator. Tudi za režiserja se ne štejem. Sem človek, ki poskrbi, da izpeljemo zadevo. Lahko bi rekli, da sem producent. Izpostavil bi Saša Đukića, ki je zame eden od najboljših improvizatorjev v Sloveniji. Je tudi zelo dober igralec, zato se čudim, da ga ni nihče od režiserjev povabil k sodelovanju. Mogoče je težava v tem, da vsi v njem vidijo mamo Manko, ki jo uprizarja že 25 let, a lahko odigra vse, kar si človek zaželi.
Story: Igrali ste tudi skrito kamero. Mislite, da ste ravno po tem postali znani?
Rekel bi, da ja. Po tem me najbolj poznajo in po Rock Otočcu.
Story: Kako ljudje dojemajo skrito kamero?
Skozi to izkušnjo sem videl, kako zelo so ljudje različni. 90 odstotkov to zadevo normalno sprejme. Pazim namreč, da jih pri tem ne diskreditiram, saj za objavo potrebujem njihovo dovoljenje. Zato ne želim, da je neki človek videti bedasto. Torej, ljudje so zelo različni in nekoga zmoti že to, da ga poškropiš z nekaj kapljicami vode, in bo zato klical policijo in zahteval, da me oglobijo. Večina skrito kamero dojema pozitivno. Ljudje v današnjem svetu, ki ga tarejo težave, hrepenijo po humorju. Na koncu jih ne moti, če so oni tisti, ki se jim drugi smejejo.
Story: Med letoma 2008 in 2011 ste imeli tudi izlet v politiko, saj ste bili poslanec politične stranke ZARES. Kakšno izkušnjo imate s tem?
Še danes me kdo vpraša, kako je v parlamentu, čeprav že šest let nisem tam. Menim, da je kljub vsemu nekaj le mogoče narediti. Meni je denimo uspelo, da sem zbral dovolj podpore za ukinitev podvajanja funkcije župana in poslanca. Dosegel sem tudi, da sta ameriška in kitajska ambasada začeli vabila pošiljati v slovenskem jeziku, kar do takrat ni bila praksa. Ko sem od njih prejel vabilo v angleškem jeziku, sem odpisal: "Kot poslancu DZ RS ste mi poslali nekaj v angleškem jeziku. Je kaj nujnega?" Prvo leto se ni nič zgodilo, ko sem to ponovil naslednje leto in je bila moja reakcija opisana v enem izmed medijev, me je po telefonu poklical ameriški ambasador in v okorni slovenščini, s pomočjo prišepetovalke, ki sem jo slišal v ozadju, dejal, da se opravičuje in da bodo od zdaj vabili tudi v slovenskem jeziku. Je pa v politiki žal veliko manipulacij, podtikanj, laži, veliko je populizma in poudarka na všečnosti za volivce, ne pa tega, kar dejansko potrebujejo.
Story: Je z Gregorjem Golobičem boljše igrati košarko ali biti v politiki?
Za košarko je malce neroden. (smeh)
Story: Vaša ljubezen je namreč tudi košarka. Ste se kdaj profesionalno ukvarjali s tem?
Takrat je bil v Sloveniji profesionalizem le v Olimpiji, ki je bila razred zase. Za prvo ekipo današnje Krke sem igral od leta 1979 do 1995. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih smo začeli dobivati bone za trgovino, približno v višini današnjih 500 evrov. Konec devetdesetih pa so najboljši igralci, ko smo se začeli približevati Olimpiji, že dobivali po 20.000 mark letno. V Novem mestu sta bila znanilca te ere Simon Petrov in Matjaž Smodiš.
Story: Ste bili prisotni v klubski športni politiki?
Bil sem član uprave. Od njih pa se pričakuje predvsem, da zagotavljajo finančna sredstva. Sam sem potreboval sponzorje za svoje projekte. Zato sem prispeval svojih 1500 evrov in se od dela v upravi poslovil.
Story: Po drugi strani ste postali najbolj znani po Rock Otočcu. Kakšno izkušnjo imate s tem?
Rad organiziram dogodke, ki bi se jih tudi sam udeležil. Je pa organizacija festivala psihično zelo naporna. Poskrbeti je treba za finance, ustrezen program, varnost. Naš cilj, ki smo ga vsakič tudi uresničili, je bil, da so bili vedno vsi računi plačani, da so ljudje odhajali domov z željo, da se naslednje leto vrnejo in da smo ustrezno poskrbeli za varnost, kar ni bilo enostavno. Festival je bil neposredno ob reki, prisotno je bilo precej alkohola. Svojim letom primerno smo po Rock Otočcu organizirali festival kulinarike in zabave v Deželi kozolcev v Šentrupertu in lani v Cankarjevem domu vinski festival Top vino, ki bo potekal tudi prihodnje leto.
Story: Bomo doživeli film Milice 3?
Seveda. Takrat bom star kot Roger Moore v našem filmu Na svoji Vesni, torej 73 let. S Sašem sva mislila, da sva že precej okorna, a sva bila v Milicah 2 kar precej poskočna. Nisem prepričan, kako bo leta 2037, ko bo po 20 letih spet čas za nadaljevanje.
Tomo Ravbar // Fotografije: Igor Zaplatil
