Gal Gjurin: "Glasba je najčistejša oblika ljubezni"

21. 3. 2019 | Vir: Jana
Deli
Gal Gjurin: "Glasba je najčistejša oblika ljubezni" (foto: JANA FURMAN)
JANA FURMAN

Vsestranski Gal Gjurin je ob praznovanju dneva žena zapolnil oder z "monokoncertom", nastopil bo sam.

Poleg njegovim stalnim uspešnicam ter manj znanim, že nekoliko zaprašenim prirejenim skladbam za solo izvedbo bo občinstvo prisluhnilo tudi novim literarnim proznim odlomkom iz Gjurinove nastajajoče knjige Glasba je oblika ljubezni.

Pomlad prihaja, narava brsti, vse se prebuja … Ali to kaj vpliva na vaš ustvarjalni proces?

Upam le, da ne bomo 'fasali' še ene zime, kakor se govori. (smeh) Da obstaja pomlad, me je prvič zadelo pred kakšnimi 20 leti. Prej je v resnici nikoli nisem ravno opazil, morda kot otrok. Potem pa sem enkrat zagledal kostanjev cvet. In ta cvet je tako kompleksen in čudovit, neko razodetje se mi je zgodilo. Pozneje pa sem začel uživati v vseh letnih časih, zdi se mi, da človek potrebuje nekaj časa dozorevanja ali, kako bi temu rekli, da se zaveda lepote trenutka v vseh letnih časih.

Kako neka glasba postane brezčasna, da se dotakne človeka, če jo posluša danes, ali nekoga, ki jo bo slišal čez 30, 40 let?

Tisto, kar postane brezčasno, je tisto, kar je zares. Če ni zares, nima šans, da prestane test časa. V glasbi je danes ogromno 'bleferije', slovenski glasbeni prostor je zelo segregiran in zase lahko povem, da ne pašem nikamor. Nisem opredeljen, definiran, ne pašem v noben lobij, najbolje je biti neodvisen. To je sicer hkrati tudi najtežje, saj jih dobivaš z leve, desne, pa še po sredini. Ampak gre za svobodo, in če le to ceniš kot visoko vrednoto, s tem uresničiš to, kar ceniš. Pri nas je tako, da določeni novinarji in mediji pokrivajo določene glasbenike, to je vse zelo vnaprej določeno, in zame res ni lepšega kot biti neodvisen. Veliko raje vidim, da se ljudje združujemo po tem, kar čutimo, po tem, kako razmišljamo, ne pa po tem, od koga bomo imeli koristi.

Zdi se mi, da nam glasbo vsiljujejo na vsakem koraku. V lokalih, trgovinah, povsod je prisotna glasba. In ljudje samodejno začnejo poslušati tisto, s čimer se jim postreže, namesto da bi izbirali sami, saj želijo pripadati širši družbi, ki to pač posluša.

Naše okolje je zagotovo prenatrpano z glasbo, a pripadanje je neki osnovni človeški nagon. Zelo lepo je biti tudi zunaj tega okvirja, a to od človeka zahteva pogum. Ravno delam skladbo Kam si namenjen, ki med drugim govori o pogumu, ki ga kot starši lahko damo svojemu otroku s tem, da ga na njegovi poti podpremo. Veste, kako je bilo včasih … “Kaj boš delal to glasbo, nekaj resnega potrebuješ, poišči si službo.” A glasba je trd in zelo trpek kruh, če misliš resno.

Pogosto v medijih zasledimo kritike glede glasbene uredniške politike radijskih postaj. Še vedno?

Še vedno, saj se glasbeno uredniško delo na radiih še vedno ne opravlja. Uredniki urejajo le seznam vnaprej določenih pesmi, temu jaz ne bi rekel urednikovanje, ki naj bi vzgajalo poslušalstvo. Ne vem, ali so to zdaj neke nove, tehnične službe, ki niso povezane z intelektualno lastnino, v smislu, da bi ta človek zdaj resnično izbral, kaj bo predvajal. Če ima medij javno frekvenco, kar jo ima, bi moral uresničiti vsaj del javnega interesa.

Ko sva že ravno pri vzgajanju poslušalstva. Kakšno vlogo vidite pri tem kot starš, glede na to, da imate dva sinova?

Glasbena vzgoja se začne v trebuhu. Že samo srce je ritem. Poslušamo tudi pretakanje črevesja, dihanje pljuč, potem pa pridemo na svet in smo sicer še malo slepi, ampak gluhi nismo. Zelo sem ponosen na sinova. Devetletni Kras hodi v glasbeno šolo na klavir in 12-letni Izidor, ki je bil prej zagrižen nogometaš, se je zdaj preusmeril v plesanje hiphopa in nekaj se nagiba k temu, da bi igral alt saksofon. Fanta nekaj delata, se izražata. Nikoli ne bom pozabil, ko mi je takrat štiriletni Kras med poslušanjem mojega demo posnetka prijavil: »Oči, te pozavne si pa super dodal v komad.« Otroci imajo zelo razvito glasbeno inteligenco. Premalo pozornosti posvečamo temu.

Nastaja vaša knjiga o glasbi. Nam zaupate kaj več o tem?

Gre za prozo z avtobiografskimi elementi, anekdote, razmišljanja, razpravljanja. V knjigi se dotikam tudi povezovanja glasbe s svetlobo, Newtona in njegovih študij optike, v bistvu je zelo zanimiva tema. Ravno zadnjič sem zasledil, da imamo ljudje pomanjkanje frekvence, ki jo oddaja ogenj.

Glasba je oblika ljubezni. Naslov veliko pove.

Na koncu, ko zložiš skupaj vse imenovalce in v življenjskem računu pokrajšaš vse nepotrebno, vedno prideš do tega, da svet vodi ljubezen, in ne denar. Glasba kot sama je najčistejša oblika ljubezni, to je čista svetloba. Predstavljajte si, da živite v popolni tišini in potem prvič zaslišite glasbo … Saj človek misli, da je to božja stvar, nebo se odpre.

Veliko vaših izredno čutnih besedil je napisanih za ženski vokal. Kako lahko moški napiše tako dobra besedila?

Za začetek moraš poznati žensko naravo, potem moraš poiskati tisto, kar je ženskega v tebi, saj vemo, da smo ljudje sestavljeni iz obeh polov. Dobro se je poglobiti tudi v psihologijo, a na koncu moraš iti v to spontano. Pisati za ženske avtorice je izziv.

Očitno vam dobro uspeva, saj veliko poslušalcev ne ve, da ste za mnogo pesmi glasbenic, kot so vaša sestra Severa, Nina Pušlar in celo Elda Viler, zaslužni vi.

Avtorstvo je danes tako odrinjeno na rob, da se o tem nihče ne sprašuje, pomembno je samo, kdo je izvajalec. Ko slišimo Madonno, se nihče ne sprašuje, kdo je napisal ta komad, to je pač Madonna. V zgodovini je bilo avtorstvo bolj cenjeno. Poglejmo imena, kot so Bach, Mozart, Beethoven … Oni so bili avtorji, tudi izvajalci, a poznamo jih kot avtorje. Današnje generacije ne odprejo niti zavihka spodaj na YouTubu, kjer je napisan avtor komada.

Ob dnevu žena 13. marca ste v SiTi teatru BTC v Ljubljani pripravili koncert. Prevečkrat pozabimo, da je tudi glasba lahko čudovito darilo.

Res je. Ko naredim pesem, je enako, kot če bi ustvaril avto ali sezidal hišo. Samo da je neotipljivo. To zavedanje žal še ni toliko prisotno med ljudmi. Ravno zaradi tega obstaja avtorska pravica, ki je prav tako neotipljiva, a je pravzaprav materialna, saj se vrednoti kot stvar. In to ne izgine. Ni tako kot v politiki, ko se trudiš leta in leta, da se končno spremeni en zakon na bolje, potem pa pride nov minister, ki v trenutku uniči 20 let tvojega dela. To pri glasbi ni možno, to bo tukaj za zmerom in ravno v tem je čar umetnosti, da se z njo dotikaš večnosti.

Besedilo: Katja Štingl // Fotografiji: Jana Furman

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju