Ste v hudi stiski s časom. Zapeljete na parkirišče pred trgovski center. Radi bi na hitro skočili v trgovino. Največ deset minut. Vendar pa so vsa parkirna mesta zasedena, le ob vhodu izstopa prazno mesto za invalide.
Saj bo le deset minut. 'Parkiraj svoje izgovore drugam, ne na mesto za invalide' je akcija, ki poteka pod okriljem Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, ambasador projekta pa je postal nekdanji paraolimpijec Gal Jakič, ki odkrito spregovori o svoji invalidnosti in o težavah ljudi na vozičku ozavešča širšo javnost.
Story: Znani ste po tem, da brez težav spregovorite o svoji invalidnosti, ki je bila sicer dolgo tema, ki se je je javnost izogibala. Tokrat ste se pridružili projektu 'Parkiraj svoje izgovore drugam, ne na mesto za invalide'. Kaj vas je zapeljalo k projektu?
Ideja je nastala na Fakulteti za varnostne vede, v glavi docenta dr. Aleša Bučana Ručmana, ki je na zanimiv način povezal svoje področje raziskovanja z našo problematiko parkiranja. Po zgledu raziskave v tujini, kjer so ugotavljali, kateri avtomobili ustavljajo pešcem na prehodu, se je odločil, da tudi v Sloveniji izvede raziskavo na temo parkiranja na mestih za invalide. Tako je nastal projekt, Aleš, s katerim se poznava že kar nekaj let, pa me je povabil k sodelovanju.
Story: Kako sami dojemate problematiko zasedenosti mest za invalide?
V zadnjih mesecih se najraje prevažam kar s skuterjem, danes pa sem se po dolgem času usedel za volan avtomobila. Vožnja z avtomobilom mi namreč ni všeč, saj je iskanje parkirišča v središču prestolnice naravnost nemogoče in ti vzame ogromno časa. Pa tudi sicer imam srečo, da lahko vstanem, zato mi tudi običajna parkirna mesta ne povzročajo težav, medtem ko je pri ženi Nini drugače. Ona dosti bolj potrebuje razširjeno mesto, ne le zaradi otroške opreme. V zadnjem času smo se tako povsem izučili vkrcavati malega Lea kar skozi prtljažnik, saj je avto dostikrat zaparkiran. Določena skupina ljudi se namreč zanaša, da so ta parkirna mesta prosta, in jih izrabljajo v svoje namene, saj je njihova bližina cilju toliko bolj privlačna.
Story: Kaj vam pomeni bližina parkirnega mesta?
No, predvsem v slabem vremenu in težavnih razmerah je to parkirno mesto še kako dobrodošlo. Tudi ko se vračaš iz trgovine, je pomembno, da do avtomobila dostopaš kar se da hitro. Medtem ko meni olajšajo življenje, pa bi njihove prednosti radi izkoristili tudi drugi, da bi se izognili dežju ali pa le skrajšali svojo pot. To je namreč začaran krog; po eni strani jih želiš približati invalidom, po drugi pa so zaradi prednosti bolj zanimiva.
Story: Ob otroku je seveda vsak izlet v nakupovalno središče pravi poligon z ovirami. Danes torej še bolj cenite dostopnost parkirnega mesta?
Seveda. Najtežje je, ko se zapelješ okrog z vozičkom, vendar zaradi pomanjkanja klančin ne moreš doseči želenega mesta. Mislim, da se prav pri dostopnosti najbolj približamo invalidski problematiki, ko ljudje vendarle dojamejo, zakaj so ta mesta namenjena invalidom. Saj veste, kako je z otroki: čim prej ga želiš spraviti v avto in poskrbeti za njegovo varnost, za kar pa morda mi potrebujemo nekoliko več prostora kot drugi, da poskrbimo za pripet pas in preostale ukrepe.
Story: Raziskava je pokazala, da je bilo v kar 60 odstotkih parkirno mesto za invalide nepravilno izkoriščeno. Vas je to presenetilo?
Zavedal sem se, da odstotek vendarle ne bo majhen, pa vendar me je številka presenetila. To nakazuje na problematično področje, na katerem nam še ni uspelo ozavestiti ljudi o pomenu teh parkirnih mest.
Story: Kaj pa to, da so največkrat pravilo kršili vaši vrstniki, sicer moški, stari med 30 in 50 let?
Mislim, da je za to največji krivec prav neozaveščenost, čeprav sem slišal že vse mogoče izgovore. Podatek me ni presenetil, saj se mi je že velikokrat zgodilo, da sem parkiral na mestu za invalide, poleg mene pa je nekdo nepravilno parkiral na sosednjem mestu in mi poskušal pri mojem težavnem izkrcavanju iz avtomobila priskočiti na pomoč. To me po eni strani razjezi, saj pomoči v resnici ne bi potreboval, če bi pravilno parkiral, po drugi strani pa mi želi iskreno pomagati. Mislim, da se številni tako niti ne zavedajo, saj lahko vidiš voznike, ki parkirajo na mestu za invalide, potem pa čakajo v avtomobilu, kar pomeni, da se zavedajo, da ne delajo prav.
Story: Kakšni pa so sicer najpogostejši izgovori?
Oh, vse mogoče. Eden izmed najpogostejših je prav ta, da je teh mest vendarle veliko, dovolj. Nekateri gredo celo tako daleč in trdijo, da je teh mest preveč. Številni se poskušajo opravičiti z nedolžnim izmikanjem o naglici. Najhuje pa je, ko mi nekdo reče, da povsem razume, saj je tudi eden izmed njegovih bližnjih na vozičku. To me razjezi, saj bi prav takšni lahko bili nekoliko bolj pozorni.
Story: Mislite, da je vzrok za to pomanjkanje solidarnosti, družbene zavesti?
V tem primeru se voznikom zdi, da imajo pravico parkirati na tem mestu, saj je na avtu oznaka za invalidno osebo, čeprav te ni v vozilu. Ob drugih priložnostih pa nisem povsem prepričan, zakaj se to dogaja. Mislim, da je to težava, ki se ni nikoli izpostavila. Invalidi smo bili še pred nekaj leti zelo zaprta skupina, ki je bila javnosti bolj kot ne neznana. Šele danes pa je integracija v družbi na tej točki, da se javnost izobražuje o specifikah te skupine.
Story: Vašo ženo je na invalidski voziček prikovala poškodba po prometni nesreči pred sedmimi leti. Se kdaj pogovarjate, je pred nesrečo kdaj parkirala tudi na mestu za invalide?
Ne. Ob tem mislim, da je to vendarle tudi stvar vzgoje, nekaj, kar nas naučijo naši starši. Slednji v veliko primerih ne vedo, kako bi se odzvali ob srečanju z invalidom in kupu otroških vprašanj, ki sledijo. Boste otroku pojasnili, da oseba zaradi nesreče ne more hoditi, ali pa ga boste okarali, češ da se kaj takšnega ne sprašuje? Otroci se brez tega ne bodo mogli izobraziti o potrebah invalidov, in dokler integracija v družbo ne bo povsem nevidna, bo to žgoča problematika, o kateri se bo treba pogovarjati.
Story: Z ženo Nino se ne skrivate za štirimi stenami, temveč ste pravi vzor kakovostnega in polnega življenja na invalidskem vozičku.
Velja splošno prepričanje, da imava veliko željo po pojavljanju v medijih, kar ni res, izkoristiva pa možnosti za pogovore o življenju na vozičku in problematiki, povezani s tem. Oba sva bila naučena medijskega obnašanja, jaz skozi šport, Nina pa skozi povezovanje dogodkov, najini zgodbi pa sta bili vedno zanimivi za javnost. No, odkar se je rodil Leo, se Nina le bolj malo izpostavlja in se je osredotočila bolj na materinstvo. (smeh) Tega ne delava zaradi sebe, temveč želiva ljudem pokazati, da se z invalidnostjo svet ne konča. Moj dobri prijatelj iz Kolorada mi je ob tem povedal svojo izkušnjo s tem. V trenutku, ko je po nesreči prišel k sebi, je ob njem že stal nekdo, ki ga je kljub vozičku priganjal h gibanju, aktivnostim. Življenje namreč teče naprej, čeprav je sprva to težko doumeti. Prav zato bi si tudi sam želel videti vedno več ozaveščanja ljudi ob prvem stiku z invalidnostjo ter poskušam navdušiti mlajše in jih predstaviti pozitivnemu krogu ljudi, ki se odprto pogovarja o invalidnosti. Krogu ljudi, ki se je sprijaznil s telesnimi ovirami in želi življenje izkoristiti na polno. Ravno pred dnevi sem srečal terapevtko iz rehabilitacijskega centra Soča, ki mi je zaupala, da ima nekaj novih pacientov. Še dva meseca jim dam, potem pa jim grem težit. (smeh)
Story: Kdo pa je pri tem spodbujal vas?
Srečo imam, da so me domači 'brcali' v rit. Ko sem naredil prve korake, sem dobil prepoved uporabe vozička. Zdaj se s tem dosti manj ukvarjam, saj je ob otroku dosti lažje biti na vozičku, čeprav določene sposobnosti zaradi tega trpijo, vendar je moje življenje kljub temu polno. Dojel sem, da se nima smisla posvečati le rehabilitaciji, saj hitro postane glavni fokus v življenju, tega pa nočem. Danes sem na vozičku že več kot polovico svojega življenja in vsakdanjika brez njega si niti ne predstavljam.
Story: Ste sicer kdaj pomislili, čemu bi se posvetili, če vas življenje ne bi posedlo na voziček?
Še med bivanjem v Koloradu smo se velikokrat pogovarjali o tem. Hitro smo ugotovili, da bi se vsi posvetili treniranju invalidov. Lahko bi počeli karkoli, tako pa smo si izbrali nekaj, kar lahko počnemo že zdaj. Res si ne predstavljam več življenja brez invalidnosti. To pa ne pomeni, da je na vsake toliko časa ne bi malce izklopil. (smeh)
Story: Ste se sicer v mladosti tudi sami s težavo navadili na nov način življenja?
Takrat začneš od začetka, potem pa po nekaj letih in polnem življenju invalidnost enostavno integriraš v svoje življenje. Začneš se šaliti na svoj račun. Ravno zadnjič se mi je zgodilo, da sem čakal natakarja za naročilo, zato sem se odpeljal kar do točilnega pulta. Tam me je natakarica s strogim glasom poslala k mizi: "Gospod, pojdite k mizi in se usedite ter dajte mir." Ob tem pa mi je najprej prišlo na misel: "Jaz vedno sedim!" (smeh) Tovrstnih šal je neskončno, tudi v pisarni se pogosto šalimo na ta način, saj s tem hitro podreš marsikateri zid. Tako se je zadnjič sodelavec z mojim vozičkom zapeljal naokrog, jaz pa sem vpil za njim: "Prosim, vrni mi noge nazaj." (smeh) Ne maram ujčkanja, najrajši imam ljudi, ob katerih sem lahko to, kar sem. Sam se nikoli nisem počutil drugače, šele ko sem spoznal Nino, sem doumel, da se moramo malce prilagajati. Do takrat sem pač šel kamorkoli sem hotel, in delal, karkoli sem želel, ne da bi pomislil na omejitve.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Goran Antley, Helena Kermelj, osebni arhiv
