Gašper Bergant in Eva Virc sta nam na uredništvu padla v oči, ko smo njunim šalam prisluhnili na zaključnem dogodku Izbrani produk leta. Vsak po svoje poseben in vsak s svojo zgodbo, ki se je začela v različnih časovnih obdobjih. In medtem ko njega navadno vedno podpišejo kot starega znanca stand-up odrov, Eva velja za novinko iz komičnih vrst, čeprav ima tudi sama za seboj že dve leti nastopanja.
Gašper, ste stari znanec stand-up odrov, vi, Eva, pa v tem niste tako dolgo. Ste morda katerega od svojih kolegov, ki se s tem ukvarjajo že dalj časa, ob svojih začetkih povprašali za kakšen nasvet?
Eva: Pravzaprav sem začela tako rekoč sama. Na prvih nastopih sem preprosto naredila, kar se mi je zdelo prav, pozneje pa seveda. Sčasoma tako in tako začnemo skupaj nastopati in si med vožnjo v avtomobilu že marsikaj povemo. Komiki si torej kar radi izmenjujemo informacije in lahko rečem, da mi pri tem tudi pomagajo.
Torej gre za neko skupnost, v kateri drug drugega spodbujate, čeprav ste tudi 'konkurenti'?
Eva: Navadno na nastopih ni samo eden, ampak trije. Če torej en dobi nastop, ga avtomatsko priskrbi še dvema.
Omenili ste skupne vožnje. Predstavljam si, da je z vami v avtomobilu ali v zaodrju vedno zabavno.
Gašper: Navadno je. Zase približno veš, kako bo šel nastop, sicer pa je najpomembnejša vožnja. V avtomobilu se komiki izločajo. Tistih, ki niso zanimivi v avtomobilu, ne vabimo več s sabo.
Eva: To je res. Vseeno nastopamo 15 ali 20 minut, za ta nastop pa nam gre na primer pet ur, če gre za kraj, do katerega potrebuješ dve uri vožnje.
Gašper: Vožnja je najbolj zabavna. Je pa res, da smo drug do drugega zelo brutalni. V obraz si res lahko povemo vse in ne pretiravam, če rečem, da se včasih dobesedno 'zajebavamo' v glavo. Mislim, da bi me kdo že tožil, če bi to počel v katerikoli drugi službi.
In če govorimo o nastopih. Se morda spominjata svojega prvega?
Gašper: Spomnim se, da sem nastopil v Gromki. Vem, da je bila jesen in da sem bil močno presenečen, da so imeli vsi zapiske, jaz pa sem bil prepričan, da se vse to dela iz glave. Imel sem petminutni nastop in morda je od tega bilo 30 sekund sprejemljivih za nekoga, ki je prvič nastopil. Kljub temu me je komedija tako pritegnila, da sem vztrajal. Prvi nastop ti brez dvoma sproži največ adrenalina, ker preprosto nimaš pojma, kaj delaš, in se niti ne spomniš, kaj si govoril. Potem pa je od tebe odvisno, ali v tem vztrajaš ali ne.
Eva, kaj pa pri vas?
Eva: Moj prvi nastop je bil pred dvema letoma ...
Torej v tem niste takšna novinka, kot vsi pravijo.
Eva: Ker je bil to moj prvi nastop. Da prideš v ekipo stand up komikov, pa je potrebno vsaj toliko časa. To so precej težke stvari in potrebno je veliko vaje, da prideš do točke, ko te Vid Valič ali Boris Kobal povabita na svoj nastop. Ne gre samo za material, gre za cel nastop.
In če se vrnemo k vašemu prvemu nastopu ...
Eva: Moj prvi nastop je potekal v okviru delavnic, na katerih sem se deset dni pripravljala. Bil je res dober in še danes pravim, da je bil eden mojih boljših nastopov, sploh v prvem letu. Je pa res adrenalin. Nikoli si nisem predstavljala, da bom to delala, in med nastopom nisem niti vedela, ali se bo kdo smejal ali ne. In na koncu so se. Še zdaj ne vem, kaj sem počela, vem pa, da je bilo dobro.
Prej ste rekli, da si niste nikoli predstavljali, da bi to počeli. Kako sta pristala v tem svetu?
Gašper: Jaz sem bil že kot otrok velik oboževalec komedije, pa čeprav nisem niti vedel, da je to žanr. Ko sem bil mulec, sem veliko gledal nemško televizijo, ker sem iz kraja v bližini Avstrije. Odrasel sem s Simpsonovimi, Cosbyjevimi ... Vse sem gledal v nemščini in sploh nisem dojel, da gre za način pisanja in način oddaje. Mislim, da sem pri 13 letih po naključju videl Carlina (Georgea Carlina, op. a.), ki velja za enega izmed boljših komikov. Ne glede na to, meni se je tisti večer spremenilo vse, razumel sem, za kaj gre, in že kot otrok sem začel fantazirati o tem, da bi to rad v življenju počel.
Kako pa se je to izražalo v vašem vsakdanjem življenju?
Gašper: Opazil sem, da pri tujcih navadno 'prebijem' led s šalo. Pa tudi znal sem analizirati ljudi in videti, kaj bo pri njih 'šlo skozi' in kaj ne. Potem sem to tehniko enkrat poskusil na odru, in to je bilo to. Na začetku sicer nisem nikomur povedal za svoje nastope in moji kolegi so po mojem potrebovali dve leti, da so sploh ugotovili, da nastopam.
Zakaj pa tako?
Gašper: Nisem hotel nikogar klicati, ker si nisem želel ustvariti nerealne slike. Včasih, če na nastop povabiš prijatelje, ne dobiš pravega vtisa. Prijatelji lahko pridejo na prvi nastop in se smejijo, pridejo lahko na drugi nastop, potem na tretjega več ne in človek šele takrat ugotovi, da se mu nihče, razen prijateljev, ne smeji. In takrat neha in obupa. To je kar kruto. Ker si sam in ker lahko samo ti analiziraš in sprejmeš to. Mislim, da je odstotek ljudi, ki začnejo in nehajo v prvem letu, blizu 90 odstotkov.
Kaj pa pri vas, Eva?
Eva: Jaz sem bila tako kot Gašper od malega največja oboževalka komedije. Ampak je zanimivo to, da sem tudi sama opazila, da teh serij nisem imela za 'smešne', ampak le za res zanimive in zabavne. Verjetno je na to vplival tudi moj osem let starejši brat, saj bi brez njega v tretjem razredu osnovne šole namesto skupine Zmelkoow poslušala Rebelde. Bila sem največja oboževalka Zmelkoowih in njihovih besedil. Potem so bile še britanske serije, ki smo jih doma veliko gledali, vse od Bedakov in konjev do Fine gospe. V družini imamo radi humor. Nisem odraščala v tem duhu, da je treba iz vsake stvari narediti dramo, ampak da je treba iz vsake stvari narediti neko foro. Potem, konec osnovne šole, pa sem si odprla profil na Facebooku. Nelagodno mi je bilo objavljati samo fotografije same sebe, sem pa uživala v tem, da sem lahko delila nekaj smešnega. Najprej sem objavljala tuje 'fore', tuje slike, pozneje pa svoje stvari. V dveh letih so moji kolegi že začeli spremljati moje objave in me začeli po tem prepoznavati. Sicer pa me močno zanima tudi psihologija in na neki točki mi je postalo zelo zanimivo vprašanje, zakaj je nekaj smešno v eni situaciji, in ne v drugi.
In potem so prišle na vrsto delavnice stand-up komedije, o katerih smo prej govorili?
Eva: Kolegici sta mi takrat, ko sem tudi sama videla, poslali povezavo, naj se prijavim na delavnice stand-up komedije. Odločila sem se, da bom šla, nisem pa pričakovala, da bo to, kar sem počela, tako sprejeto. Mislila sem, da to vsi znamo. Tam smo potem mogli narediti svojih prvih pet minut nastopa, v katerem sem združila svoje 'fore' iz Facebooka in ljudje so se zelo smejali.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
