Pozabljamo na svoje korenine. Prav na tem bi morali sloneti, na tem bi morala temeljiti naša država. Letos praznujemo 30 let, in ko se ozremo nazaj, vidimo, da smo pozabili na svoje korenine, torej tradicijo, pravi Gianni.
Povejte nam malo o tem, od kod ideja za novo skladbo?
Oljkar je plod vtisa, ki ga name naredijo oljčni nasadi, oljkarji, oljčno olje in vse, kar je povezano s tem. Slovenija je sredozemska država, imamo namreč morje, in kjer je morje, so tudi oljke. Poleg krajev ob morju pa ne morem mimo Goriških brd, Vipavske doline in Krasa. Na Trnovem pri Gorici, kjer sem doma, sicer ni oljk, vendar če se spustim nekoliko nižje, pet minut z avtomobilom, že naletim na prve oljke in oljčnike. Pesem Oljkar je torej nekakšna oda vsemu zgoraj naštetemu. Poleg vsega pa je oljčna vejica tudi simbol miru. Spomnimo se samo goloba z oljčno vejico v kljunu.
Vedno se vračate k tradiciji? Zakaj?
Na tradicijo danes pozabljamo, kar je velika napaka, ki jo delamo v Sloveniji. Pozabljamo na svoje korenine. Prav na tem bi morali sloneti, na tem bi morala temeljiti naša država. Letos praznujemo 30 let, in ko se ozremo nazaj, vidimo, da smo pozabili na svoje korenine in tradicijo.
Vse velike in pomembne države namreč gradijo na tradiciji. Kar ozrimo se k sosedom Italijanom, Avstrij-cem pa Nemcem … Tudi Hrvati to pogosto poudarjajo. Slovenci pa se obnašamo, kot da se sramujemo svojega, domačega, slovenskega. Na tradiciji bi morala temeljiti sedanjost in se graditi prihodnost. To se nam maščuje, zato smo izgubljeni, ne vemo, kdo smo, in ne vemo, kam gremo.
Smo kot izgubljeni v vesolju. Glede na teritorialno majhnost imamo veliko kulturno dediščino, imamo naravno danost, imamo vse, kar imajo veliki. Oprimo se na tradicijo, dodajajmo sedanjost in gradimo prihodnost, to je prava pot. Postavimo Slovenijo na zemljevid sveta. Ne kopirajmo drugih, ne prodajajmo, kar ni naše, ker to nima cene, vsaj ne v svetovnem merilu. Morda tukaj v Sloveniji, zunaj pa zagotovo ne, ker ni naše, je samo kopija, ta pa je vedno slaba, ker ni avtentična in ni original. Slovenija skoraj nima simbolov, žal, to se vidi zdaj, ko iščemo kaj bi Slovenija ob 30. obletnici lahko ponudila Evropi, svetu …
Kako vidite glasbeno sceno skozi vsa ta leta?
Kot sem že omenil, izgubljamo pristnost. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bila slovenska pop in rok pa tudi narodno-zabavna glasba bolj originalna. Največji slovenski zabavni glasbeni hiti so iz tega obdobja. Zanimivo, z nastankom samostojne države smo začeli izgubljati identiteto. Sloveniji kot samostojni državi in uspelo sproducirati velikih zabavnih uspešnic, pesmi, ki bi ostale in bi bile naše, slovenske. Tema zahteva poglobljeno diskusijo, morda je zdaj zadnji trenutek, da se ob 30. obletnici države začnemo spraševati, kje smo naredili napako.
Je korona v vas spodbudila ustvarjalnost? Ste kdaj občutili malodušje?
Ne, tega nisem občutil. Nasprotno, mislim, da je bil to - in morda še vedno je - čas za razmislek, in sicer za vse nas. Veliko sem ustvarjal in nastalo je kar nekaj novih pesmi: na primer Lipa od none, Sled spomina in zdaj Oljkar. Veliko sem tudi vadil klavir, ker sem imel več časa. Poleg vsega pa je moja TV-oddaja Na kavi z Giannijem nekako normalno delovala, saj je bil pogovor ena na ena z zaščitnimi maskami ves čas mogoč.
Patricija je vaš veliki navdih. Se sploh še spomnite časov, ko še nista bila par?
Seveda se spomnim teh časov, saj so del mojega glasbenega ustvarjanja. Ko je prišla Patricija, se je začelo zame novo obdobje. To obdobje je lepo in Patricija je res velik navdih. Tudi one je umetnica, natančneje slikarka in kiparka, zato se odlično dopolnjujeva.
Ste po naravi romantik?
Vsekakor, romantik z veliko začetnico. Včasih moram prav paziti, da me ne zanese, kajti pretirana romantika je lahko nevarna. Ostati moram trdno na tleh. Duška z romantiko si dam v glasbi, za klavirjem, na odru in tudi s Patricijo. Moja glasba je romantična, že zato, ker je klavir romantičen instrument. Najraje imam balade in romantične balade. Moja glasba je drugačna, tako pravijo glasbeni uredniki, zato ne spada v njihov okvir niti na radijske postaje v Sloveniji. Zato jo lahko bolj redko slišimo in posledično ne pride do poslušalcev …
Vaše življenje je glasba. Se vam zdi, da ste uresničili svoje mladostne sanje?
Tako je, moje življenje je glasba, in to že od nekdaj, izhaja namreč iz moje oz. naše družine. Večkrat sem že povedal, da smo doma od nekdaj imeli klavir, več kot 200 let star pianino znamke Petrof. Spet smo pri tradiciji, kajne? Tradicijo želim peljati dalje, ji dodati sedanjost in prihodnost. Zdaj je prišla še Patricija, ki je prinesla svoj del in skupaj ustvarjava ter gradiva dalje.
Ste od nekdaj želeli postati glasbenik ali imate še kakšne skrite želje?
Ne vem, ali je pravi izraz 'postati'. Mislim, da je to del mene, to nosim v sebi, tako sem rojen. Glasbenik, vsaj zdi se mi tako, ne postaneš, ampak prideš s tem darom na svet. Postal bi lahko železokrivec … (smeh)
Nam se zdite tako popoln, brez napak, kako pa se sami vidite? Bi kaj spremenili?
Nihče ni popoln, vsi imamo napake in vsi imamo dobre lastnosti. Zagotovo nisem popoln, me pa veseli, da imate takšno mnenje o meni. Trudim se živeti tako, da nam bo vsem dobro, o ljudeh razmišljam pozitivno, dobro, želim povezovati in ne razdvajati. Želim, da bi v tem malem biseru, ki se mu reče Slovenija, živeli lepo.
Napisala: Sandra Bratuša // Fotografija: Adriana Pisk
