Ginekologinja in porodničarka Maja Lampelj: Pri vsakem porodu imam solzne oči

Specialistka ginekologije in perinatologije slovi po toplini in dostopnosti, ki ji, poleg strokovnega znanja, pomagata pridobiti zaupanje pacientk.

Kaj vam pomeni naziv moja zdravnica 2018?

Prejela sem čudovito priznanje, ki mi zelo veliko pomeni, saj je potrditev moje človečnosti, ne le mojega dela. Za strokovnost imam licenco, medtem ko je ta naziv lepo potrdilo, da svoj poklic opravljam s srcem in da moje pacientke to opazijo.

Je težko zgraditi dober odnos s pacientkami, ki temelji na zaupanju?

Sprva je bilo nekoliko težje, z izkušnjami pa je to postalo precej lažje. Seveda se še vedno kdaj zatakne, vendar lahko z odločnostjo, prijaznostjo in čutnostjo marsikaj dosežem zelo hitro.

Pacienti pogosto lažje zaupajo zdravnikom, ki so se znašli v podobnih okoliščinah. Se je vaš odnos do dela spremenil, odkar ste postali mama?

Nekoliko se je spremenilo to, da težje prenašam nekatere zadeve oziroma se me bolj dotakne, kadar se pojavijo težave, vendar se me zelo dotakne tudi takrat, ko je vse v redu. Še vedno imam pri vsakem porodu solzne oči in vsakemu novorojenčku zaželim vse najboljše. Odkar sem postala mama, je nekoliko drugače, saj osebne note nikdar ne morem popolnoma izključiti.

Včasih morate žal pacientkam sporočiti tudi slabe novice. Kako se spopadate z njimi?

Zdaj je nekoliko lažje, kot je bilo na začetku, saj imam več izkušenj in je vsako odkritje težav v nosečnosti ali pri porodu zame predvsem izziv. Nosečnicam zelo odločno in jasno povem, kaj se dogaja. Pomembno je, da pristopim navidezno hladno, vendar ne preveč, saj moram še vedno ohraniti človeško toplino.

Najbrž je pomembno, da ne uporabljate preveč strokovnih izrazov.

Stvari je treba imenovati, vendar tako, da so povprečnemu pacientu razumljive, torej s slovenskimi besedami, namesto s tujkami. V takšnih primerih ne uporabljam besed, ki sem se jih naučila na fakulteti in jih uporabljam pri ozkem strokovnem delu.

Zakaj ima vse več parov težave z zanositvijo?

Vse več parov ima težave z zanositvijo zaradi različnih dejavnikov. Ženske si želijo ustvariti družino pozneje, ko lahko otroku zagotovijo varnost, vendar imajo lahko zaradi tega s partnerjem težave pri zanositvi, prav tako imajo pari težave s spolnostjo zaradi življenjskega tempa. Vse manj časa preživijo drug z drugim, zato nimajo dovolj časa za intimnost. Zelo pomemben dejavnik je tudi življenjski slog, saj veliko ljudi ne živi zdravo.

Ženske se vse pogosteje odločajo za pozno materinstvo, vendar se zaradi tega srečujejo z nekaterimi težavami. Katere se lahko pojavijo?

Ženske, ki zanosijo pozneje, imajo lahko že kakšna sistemska obolenja. Številne bolezni imajo tako že pred zanositvijo ali pa se te razvijejo v nosečnosti, recimo sladkorna bolezen ali povišan tlak.

Opažate razlike med starejšimi in mlajšimi nosečnicami?

Starejše nosečnice so bolj vodljive, ko gre za upoštevanje pravil, vendar le, če jih prepoznajo kot koristna, obenem pa so precej bolj previdne in postavljajo več vprašanj, saj so bolj poučene. Morda imamo s starejšimi nosečnicami nekoliko več dela.

Je dobro, da so pacientke informirane, ali je to ovira pri obravnavi, ker imajo vtis, da vse vedo?

Zelo je dobrodošlo, da so poučene, da berejo članke na internetu, raziskujejo in sprašujejo. Rada imam pacientke, ki veliko sprašujejo, vendar jim je treba razložiti, da je treba vzpostaviti distanco do informacij in da je zdravnik tisti, ki vé nekoliko več. Treba se je temeljito pogovoriti z njimi.

Vas pacientke pogosto kličejo tudi po delovnem času?

Ne, tega si ne dovolim, izjema so le prijateljice in znanke. Toda vedno sem na voljo med delovnim časom in tudi iz tega okvirja, ko imam svojo ambulanto, saj pacientkam povem, da me lahko na oddelku kadarkoli po­iščejo. Opažam, da me potem, ko se temeljito pogovorimo, ne kličejo več pogosto.

Ste kot najstnica res vrgli kovanec v znameniti vodnjak Trevi v Rimu in si zaželeli, da bi postali zdravnica?

Res je. Že kot najstnica sem si želela postati zdravnica, čeprav ne vem, od kod je izvirala moja želja, saj nihče v družini ni zdravnik. Starši so podpirali mojo željo, vendar si tega niso pretirano želeli. Ko sem bila z mamo na izletu v Rimu, sem vrgla kovanec v Fontano di Trevi in si zaželela, da bi postala zdravnica, vendar nisem o tem z nikomer govorila, saj sem vedela, da moram željo obdržati zase, če želim, da se uresniči. Pozneje pa sem to željo s pomočjo staršev tudi uresničila.

Zakaj ste se odločili za ginekologijo in porodništvo?

Vedno sta me zanimali kirurgija in kirurška stroka. Med študijem sta me navdušila ginekologija in porodništvo. Ko se je bilo po strokovnem izpitu treba odločiti, kam naprej, je bila moja prva želja plastična kirurgija ali ginekologija s porodništvom. Dolgo sem delala na oddelku za plastično kirurgijo, vendar tam ni bilo razpisa, medtem ko je na ginekologiji in porodništvu bil, zato sem se prijavila tja in tega nikakor ne obžalujem. Ne obžalujem niti tega, da sem pristala v porodnišnici, čeprav porodništvo ni bilo moja prva izbira. Toda ko sem ga začela spoznavati, me je vse bolj navduševalo in še vedno sem zaljubljena vanj.

Kaj je najlepši del vašega poklica?

Rojstvo otroka je zelo posebno doživetje, prav tako mi je všeč način obravnave pacientov, saj vso diagnostiko in terapijo od začetka do konca lahko delam sama, kar pomeni, da vse zaplete in stanja rešujem samostojno.

Nedvomno opravljate zelo odgovorno delo. Vas je strah zapletov, ki se lahko pojavijo pri porodu?

Sem adrenalinski tip in se od vsega začetka dobro znajdem v stresnih okoliščinah. Vedno ohranim trezno glavo in nikoli se mi ne tresejo roke. Čeprav se v moji glavi odvija vihar, delujem navzven zelo zelo mirna. Toda opažam, da smo šli v bolj defenzivno medicino, ker zdravnikom grozijo tožbe in se bolj bojimo zapletov, kot so se jih bali nekoč. Pri porodništvu je ta strah bolj izrazit, saj smo odgovorni za dve življenji – materino in otrokovo.

Slovenija je na petem mestu v svetu po najnižji umrljivosti mater in novorojenčkov, kar je velik dosežek slovenskega zdravstva. Kaj je pripomoglo k temu?

Mislim, da je to posledica multidisciplinarnega pristopa in dobro organiziranega zdravstvenega sistema. Čeprav smo kadrovsko včasih zelo šibki, imamo zelo veliko socialnega čuta, čeprav morda pacienti nimajo vedno tega občutka. Vsakomur se namreč zdi njegova težava najhujša, ne glede na to, ali je življenjsko ogrožajoča ali ne. V Sloveniji je vsak pacient obravnavan, vendar obravnava poteka prednostno glede na diagnozo. Nekdo, ki ni življenjsko ogrožen, bo prišel na vrsto za obravnavo ali operacijo pozneje kot tisti, ki je. Toda nikdar se ne zgodi, da pacient ne bi bil obravnavan. Pri nas je zelo dobro poskrbljeno za zdravje.

V UKC Maribor epiduralna analgezija, ki nosečnicam olajša porodne bolečine, ni ves čas na voljo. Menite, da bi bilo to treba spremeniti?

Vsekakor bi morala biti epiduralna analgezija ves čas na voljo. Za mariborsko porodnišnico si najbolj želim, da bi bila epiduralna analgezija na voljo 24 ur na dan, kar je bilo nekoč že izvedljivo na račun samoiniciativnosti anesteziologov. Toda takšnega stanja ni bilo mogoče vzdrževati dolgo časa, ker so anesteziologi delali preveč. Zaradi pomanjkanja kadra to trenutno ni možno, je pa nujno, saj ženskam v tem stoletju ne bi bilo treba prenašati tak­šnih bolečin.

Kaj menite o porodu na domu?

Sem zagovornica alternativnih metod poroda, ki jih omogočamo tudi v naši porodnišnici, vendar popolnoma in goreče nasprotujem porodu na domu. V porodnih sobah doživljam, da se pri normalnem porodu stvari zapletejo in jih je treba rešiti nemudoma, kar pomeni, da komaj pridem s pa­cientko iz porodne sobe v operacijsko dvorano. Če bi se to zgodilo doma, otrok in mama ne bi imela možnosti za preživetje.

V filmih je porod pogosto prikazan kot izjemno mučno doživetje, kjer ženska kriči, preklinja ali zelo močno stiska partnerjevo roko. So takšni prizori povsem nerealni?

Niti ne, tudi v porodnišnici sem videla ženske, ki kričijo in partnerju skorajda zvijejo roko, vendar so nekatere stvari v filmih večinoma absurdno prikazane. Letos sem si ogledala film Družina, ki ga je režiral Rok Biček, kjer je bil porod prikazan takšen, kot je.

S katerimi besedami poskušate pomiriti nosečnice pred porodom?

Vedno poskušam umiriti situacijo in pacientkam povem, da se trudimo, da bo na koncu vse v redu. Pogosto mi pomaga citat neznanega avtorja, ki pravi: »Na koncu bo vse dobro. In če še ni dobro, še ni konec.« Zelo se trudim pomiriti nosečnice, vendar jim nikoli ne rečem, da bo vse v redu, ker je to lahko laž, s tem bi jim namreč dala lažno gotovost. Povsem drugače je, če jim povem, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bo vse v redu, kot pa, če jim obljubim, da bo vse v redu. S pacientkami želim biti iskrena.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del