Brata Darko in Jože Vidic: Glasba dela čudeže

Jože je že 20 let prvak SNG Opera in balet Ljubljana, Darko je pel številne vloge kot gostujoči solist tako v ljubljanski kot v mariborski Operi. Na opernem odru sta večkrat stala skupaj, druži pa ju tudi ljubezen do zborovskega petja, saj sta oba člana Slovenskega okteta.

Izpad sezone, četudi delni, gotovo vpliva na umetnika. Kaj najbolj pogrešate?

Darko: Ko si toliko časa prisiljen biti doma in ti je onemogočeno delo, se sčasoma kar 'navadiš' na to. Ne preostane ti nič drugega, kot da se čim prej sprijazniš z nastalo situacijo. Stresni trenutki že sami po sebi negativno vplivajo na glas. Pogrešam oder, vaje in nastope, predvsem pa prijatelje umetnike.

Jože: Predvsem oder in predstave. Za to se vseskozi pripravljamo in študiramo, in ko tega ni, manjka veliko. Odmik od rednega dela s kolegi in nastopanja na odru lahko prinese dolgoročne posledice v umetnikovem razvoju. Tako kot slikar potrebuje platno, potrebuje pevec prave pogoje na odru, da lahko nadgrajuje svoje nastope in zori kot umetnik.

SNG Opera in balet Ljubljana je po spomladanski karanteni novo sezono začel 8. oktobra, s premiero Cavallerie rusticane in Glumačev. Sledilo je ponovno zaprtje in odpoved premiere Samoroga Pavla Šivica. Jože, vi pojete v obeh predstavah, kako stresna je ta negotovost, ko ne veste, kdaj boste spet na odru?

Prav gotovo je spoznanje, da bomo ponovno odrezani od svojega ustaljenega delovanja za neko nedoločeno obdobje, stresno, ker v naša življenja vnaša nemir in negotovost glede ustvarjalske prihodnosti. Želim si, da vse skupaj ne bi trajalo predolgo in da bi se kmalu spet lahko vrnili k svojemu poslanstvu.

Se tokrat kaj lažje spopadate s karanteno, ker vam Opera omogoča vaje v operni hiši?

Za vsakega pevca je zelo pomembno, da lahko dela v pravem okolju na odru ter da je v aktivnem sobivanju s korepetitorjem ali dirigentom, s katerim neguje svoj glasbeni izraz. Možnost, da lahko zdaj pod posebnimi pogoji prihajamo v teater, kjer lahko vadimo sami, je v redu, vendar mi manjka izražanje na odru. Spomladi nas je vse skupaj močno presenetilo in nam spodneslo tla pod nogami. Tokrat sem z negotovostjo spremljal, kako se vse skupaj razvija, in ja, zdaj smo, kjer smo. Ponovno doma.

Darko, vi se morate kot samozaposleni pevec znajti sami. Kako vam uspeva?

Samozaposleni si plan dela, ko ni skup­nih vaj in nastopov, naredimo sami, glede na prihajajoče projekte, ki nas čakajo. Ker nimamo korepeticij, si sami preberemo nove partiture in naštudiramo operne vloge. Pevsko kondicijo vzdržujem s študijem novih vlog in vokalnimi vajami.

Koronakriza je po samozaposlenih močno udarila tudi ekonomsko.

Kot samozaposlenemu v kulturi mi je povsem onemogočila delo in z njim povezan dohodek, saj so od sredine marca odpadle prav vse operne predstave, v katerih sem sodeloval. V preteklih letih sem se preživljal pretežno z delom v ljubljanski in mariborski Operi. Zdaj vse stoji. Vesel sem, da sem od januarja letos zaposlen za polovični delovni čas na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, kot vodja območne izpostave v Litiji. Delo me veseli, je polno izzivov in načrtov za prihodnost.

Bistvo odrskega nastopanja je nastop v živo. Je kaj drugače, ko je občinstva na predstavah zaradi omejitev manj?

Darko: Umetniki ustvarjamo in nastopamo za ljudi, ki nam s svojimi odzivi in aplavzi dajejo povratno informacijo in spodbudo za nadaljnje ustvarjanje. Ko stopiš na oder in vidiš, da je zaradi omejitev prisotnih manj ljudi, je prvi občutek seveda drugačen. Lepo je namreč nastopati pred polnim avditorijem. Ko se nastop začne, pa te energija, s katero si obdan na odru, ponese v povsem drugi svet, kjer pozabiš na vse omejitve.

Jože: Vedno je lepo videti polno zaseden prostor v dvorani. To je navsezadnje tudi potrditev, da si za občinstvo zanimiv in mu imaš kaj pokazati. Tega se veseli vsak ustvarjalec. In prava mora je, ko v avditoriju zevajo luknje. V zadnjih letih smo bili kar razvajeni, saj smo imeli vedno polne dvorane. Zdaj je vse skupaj drugače. Zapovedani razmiki med sedeži in omejitev števila obiskovalcev so nova realnost. In to je treba sprejeti. Bolje tako kot nič. No, v tem trenutku smo žal na nič. Ampak zdravje je predragoceno, da bi si zatiskali oči in se slepili, da je vse v redu. Med nami je virus.

Jože, koliko vlog ste nanizali v 20 letih, kar ste solist v SNG Opera in balet Ljubljana?

Z zadnjo premiero v ljubljanski Operi sem na oder postavil svojo 54. vlogo. Nekatere od teh vlog sem postavljal večkrat v različnih produkcijah. In teh je bilo do sedaj skoraj 60. Nekaj se jih je res nabralo v vseh teh letih. Zdaj zorijo nove.

Darko, kot gostujoči pevec ste sodelovali z obema slovenskima opernima hišama, SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Maribor. Ste kakšno vlogo peli na obeh odrih?

Ena mojih prvih solističnih vlog je bila vloga Lorenzovega dvojnika v Kogojevih Črnih maskah, kjer sem prepeval ob bratu Jožetu. To predstavo, ki je bila koprodukcija med obema slovenskima Operama, smo izvajali tako v SNG Maribor, kjer je bila premiera, kot tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu. Tudi vlogo Schaunarja v Puccinijevi operi La boheme sem izvajal tako v SNG Maribor kot v SNG Opera in balet v Ljubljani. Vsa leta sočasnega gostovanja v obeh hišah sem si obveznosti organiziral tako, da se mi angažmaji niso terminsko pokrivali. So pa bili tudi dnevi, ko sem imel zjutraj predstavo v Ljubljani in zvečer v Mariboru. V tistem obdobju sem bil res veliko na poti.

Oba sta člana Slovenskega okteta, Jože tudi kot umetniški vodja, ki velja za našo najeminentnejšo komorno vokalno zasedbo. Kakšna je njegova vloga v slovenskem zborovskem petju?

Darko: Slovenski oktet je vzor marsikateremu zborovskemu pevcu tako doma kot tudi po svetu. Navsezadnje je prav festival zborovskega petja v Šentvidu pri Stični, kjer se vsako leto zbere na stotine pevcev, nastal kot obeležitev jubileja delovanja Slovenskega okteta. Slovenski oktet je za slovensko zborovsko srenjo morda pomembnejši, kot se nam včasih zdi na prvi pogled.

Jože: Slovenskemu oktetu sledi mnogo ljudi, ki redno spremljajo našo koncertno dejavnost. Skozi prizmo časa se je utrdila vloga ansambla tako doma kot tudi v tujini. S sedanjo generacijo pevcev negujemo stik s skladatelji, ki pišejo za naš sestav. Tako poskušamo ujeti v preplet sobivanja skladbe iz tradicije ansambla in jih plemenititi s sodobnim izrazom sodobnikov. In še nekaj je pomembno. Ansambel vztraja že skoraj 70 let. In to mu uspeva odlično. Zadnjo tretjino delovanja malo tudi z mojo pomočjo.

Odraščala sta v glasbeni družini, je bilo samoumevno, da bo to vajin poklic?

Darko: Odločitev, da se bom glasbi posvetil tudi poklicno, čeprav sem bil vse od mladosti obkrožen z njo, pri meni ni bila samoumevna. Je bilo kar nekaj nihanj, preden sem jo sprejel.

Jože: Glasba je bila vseskozi spremljevalka v mojem življenju. Zavedanje o tem, kako močna sopotnica bi lahko bila, pa se je dogajalo spontano in zorelo vse do tega, da je zdaj že dolgo let del mojega poklica.

Koliko časa na dan pojete, ko ste v polnem pogonu, in kako skrbite za svoj glas?

Darko: Ko sem v polnem pogonu z vajami in nastopi, dnevno pojem tudi do osem ali devet ur. V različnih obdobjih odraščanja spoznavam, kaj je dobro in kaj ne za moj glas. Treba je vzdrževati dobro fizično kondicijo, skrbeti za pravilno dihanje, vzdrževati vokalno tehniko in paziti na prehrano. Zelo pomembno je prisluhniti telesu in poskrbeti za glasovni počitek.

Jože: Tempo običajnega delovnega dne je včasih zelo dolg. Od desetih dopoldne do desete ure zvečer. V vmesnem času, med dopoldansko in večerno vajo v teatru, je morda tudi kakšna ura počitka, ampak običajno je popoldanski čas rezerviran za vaje Slovenskega okteta, tako da pogosto hitim z vaje na vajo. Kadar se zgodi, da sem v vmesnem času prost, se umaknem v svoj kotiček, kjer v družbi knjige ali dobrega filma enostavno molčim in se predam zgodbi.

In kako skrbite za telesno kondicijo?

Darko: Najraje se odpravim na tenis. Zadnje čase pa se vsakodnevno z družino odpravimo na sprehod v naravo.

Jože: Zdaj, ko sem malo ven iz redne prakse odrskega življenja, bi moral spet začeti z redno telovadbo, da bom fit za naporne predstave in koncerte. Tekaški copati in kolo so se do zdaj izkazali za najboljšo izbiro ...

Kdaj je pevec na vrhuncu?

Jože: To vprašanje je vedno malo zvito in nanj lahko odgovorim samo tako, da se pevec svojega vrhunca običajno zave šele tedaj, ko je ta že za njim. Pri vsakem je malo drugače.

Darko: Ko v nekem daljšem časovnem obdobju pevec konstantno uprizarja odlične izvedbe, lahko rečem, da je na svojem vrhuncu.

Lahko petje blaži stiske, ki smo jim izpostavljeni v teh težkih časih? Koliko pojete zasebno?

Darko: Ljudje potrebujemo drug drugega ter to, da se vzpostavijo normalni odnosi med vsemi nami. Zasebno pojem največkrat takrat, ko sem v družbi prijateljev ali na družinskih praznovanjih.

Jože: Glasba dela čudeže. Sploh tista, ki jo poslušamo ali prepevamo za lastno zabavo. Z njo si ustvarimo lep mehurček udobja, ki blaži stresne situacije vsakdana. Ob vseh poklicnih obveznostih, kjer prepevam, si za lastno veselje rajši zavrtim dobro ploščo, in če sem razpoložen, zraven malo zabrundam.

Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Draja Štravs Tisu, Pr - Gradivo

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec