Glasbenica Brina Vogelnik se je sramovala svojega glasu

Glasbenica Brina Vogelnik se je sramovala svojega glasu (foto: Nada Žgank) Nada Žgank
Vir: Jana
16. 3. 2018

Zvonki glas glasbenice in pevke Brine se v zasedbi Grad gori! prepleta z energično harmoniko, nasičeno s strastjo, ki se v divjem plesu suče z markantno violino.

Vam je bila ljubezen do ljudske glasbe položena v zibelko?

Deloma res, vendar sem se tudi rodila z darom in veseljem do petja. Sestra Ajda, recimo, je po mami in babici podedovala bolj prostorsko urejanje in oblikovanje oziroma arhitekturo.

Leta 2003 ste ustanovili zasedbo Brina. Glasbene motive ste črpali iz obujanja in predelovanja ljudskega­ blaga. Zakaj ste se odločili oživeti slovensko ljudsko glasbo?

Moja zgodba petja in oživljanja ljudske glasbe se je dogajala precej spontano. Želela sem ustvarjati in igrati z glasbeniki, zato sem leta 2003 povabila Brinine glasbenike k sodelovanju. Od doma pa sem prinesla takrat že predelane mamine pesmi, ki jih je po ljudskih motivih napisala v svojih tridesetih letih. Iz leta v leto je nastajal bend. Vesela sem, da smo še vedno isti kot na začetku, obenem pa smo se skupaj razvijali.

Kako je na vaše ustvarjanje vplivala vaša babica, arhitektka, akademska slikarka, plesalka, likovna in plesna pedagoginja Marija Vogelnik?

Z njo sem bila tesno povezana. Naučila me je plesati in tega, kako naj se obnašam, gibam na odru. Hkrati me je opozarjala na način petja, da sem lahko razvijala svoj naravni izraz. Velik del odraščanja sem bila najprej njena plesna učenka in nato asistentka. Zdaj ples tudi poučujem. Gre za uglaševanje telesa. Pomembno se mi zdi, da imaš uglašeno telo in da se zavedaš prostora, ki je tvoj soplesalec. Podobno doživljam tudi glasbo. Bend in njegova glasba sta na odru moja soplesalca. Pomembno je, da se poslušaš pri glasbi in pri plesu.

Ste v otroštvu radi nastopali?

Zelo sem bila sramežljiva. Nekaj časa sem v pevskem zboru v osnovni šoli le odpirala usta, ker sem se sramovala svojega glasu. Po drugi strani sem vedno čutila, da znam peti in da dobro pojem. Doma sem pela od nekdaj, v prijateljskih krogih pa sem si upala glasno prepevati šele v srednji šoli.

Sodelujete tudi pri lutkovnih predstavah. Kdo je vplival na vaše lutkovno ustvarjanje?

Ko sem obiskovala srednjo šolo, je mama ustanovila lutkovne delavnice za študente v lutkovnem laboratoriju, današnjem malem gledališču Kinetikon. Takoj ko je bilo mogoče, sem se pridružila skupini, ki se je oblikovala pod njenim vodstvom. Toda bilo je težko, ker me je mama držala proč, češ da še nisem dovolj zrela, zato sem odšla do babice, ki je sodelovala pri lutkovni šoli, in jo prosila, da bi plesala zraven. Kmalu sem postala njena desna roka. Počasi sem se začela ukvarjati z lutkami. Z lutkovnimi predstavami in s predstavami plesa v maskah sem začela razvijati tudi petje in kmalu sem imela svoj prvi bend.

Prepevate tudi v zasedbi Grad gori!, ki povezuje ljudsko, tradicionalno glasbo s tradicionalnimi folk motivi. Kako je nastala ideja za kantavtorsko-ljudski trio?

Z Barjo in Matijo smo se srečali po eni od Matijevih solo lutkovnih predstav v baru in nastala je ideja, da bi morali nekoč skupaj nastopati. Ko se je približeval Matijev festival, takrat Grad gori!, zdaj Plavajoči grad, nama je Matija povedal, da lahko uresničimo naše želje. Hitro sem pripravila prvih pet pesmi. Igrali smo na splavu na jezercu pred gradom Snežnik ob klokotanju vode. Bilo je čarobno.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Nada Žgank