Dominik Bagola je krasen glasbenik s krasno osebnostjo. V svetu, ki ga določajo note, ga poznamo pod umetniškim imenom Balladero, v preteklosti pa tudi kot bobnarja skupine Psycho-Path, na intervjuju pa sva spregovorila predvsem o Dominiku in o času takrat, ko se je ljubezen do glasbe v njem pravzaprav začela rojevati.
S starimi starši ste velikokrat peli v cerkvi. Pa ste doma kdaj imeli navado, da kaj zapojete, zaigrate?
Smo. Na kakšnih zabavah se je že zgodilo, da smo skupaj kaj zapeli, ker imamo glasbo vsi zelo radi. Bi bilo pa lepo, če bi to storili večkrat.
Pred vrati so prazniki. Je potem takšno druženje ob glasbi ob tem prazniku navada?
Odvisno od tega, koliko dopušča čas. Ko se tempo malo umiri, je glasba vsekakor prava razvada.
Zasledila sem, da ste si v glasbeni šoli želeli igrati orgle.
V glasbeni šoli v Murski Soboti to takrat ni bilo mogoče, sem se pa namesto tega odločil za drugi največji inštrument – klavir.
Vaša glasba sicer ni ostala le v Prekmurju. In niti samo v Sloveniji, saj ste svoje albume snemali tako na Floridi kot tudi v Nemčiji. Pa je življenje glasbenika na poti takšno, kot si predstavljamo?
S skupino Psycho-Path smo obiskali res veliko koncertnih mest po vsej Evropi. Od Avstrije, Nemčije, Anglije do Balkana. Kar se tiče svobode in 'razvrata', je to predvsem odvisno od benda in glasbe, ki jo ustvarjajo. In če je bila skupina Psycho-Path malce bolj rokerska, malo bolj divja, je bilo včasih tudi dogajanje ob glasbi malce bolj divje.
Življenje glasbenika torej ni 'en samo žur', kot si predstavljamo?
Glasba ni 'en sam žur'. Pred tem žurom je v resnici potrebnega veliko dela. Veliko dela je za tem, da se pride iz prostora za vaje na glasbene odre.
Je pa z Balladerom, če sklepam po slogu glasbe, življenje malce bolj umirjeno. Ali se motim?
Zdaj z Balladerom je mogoče res malce bolj umirjeno. Je pa to povezano tudi s tem, da smo že malce starejši in malce bolj zreli. Drži pa tudi dejstvo, da ta glasba in koncerti ne privabljajo množic, ki bi si obetale divji žur. Vse skupaj ima malce več 'kulturnega' pridiha.
Sicer pa ste pod okriljem projekta Balladero potovali tudi v Miami in v München, kjer ste tudi posneli ploščo ...
Tako je, vsaka pot je vodila k drugi. Mislim, da v življenju ni naključij in da se vse stvari dogajajo z razlogom. Producenta moje prve plošče Balladero Club Deuce Bobby MacIntyreja sem spoznal pri snemanju zadnje plošče skupine Psycho-Path. Ostala sva v stikih in med snemanjem prvenca sem prišel na idejo, da bi ta projekt lahko naredil z njim. Leta 2010 sem šel v Miami za dober mesec dni, kjer sem projekt želel dokončati, kar je bila super izkušnja. Miami je seveda 'vav', drugačna kultura, drugo podnebje.
Kako pa je potekal vaš mesec v Miamiju?
V resnici od Miamija nisem imel kaj dosti, ker sem bil 24 ur na dan v studiu. Mislim, da sva šla v mesecu dni samo enkrat na plažo in enkrat v znameniti lokal Club Deuce, po katerem je dobila ime tudi prva plošča. Toliko o tem, koliko je glasba 'žurka' in koliko delo. Enako je bilo zdaj v Münchnu, ko sem si za snemanje izbral novega producenta Uweja Bosserta. Tudi tam smo delali od jutra do večera oziroma pozno v noč.
Pa ste kdaj na kakšni takšni poti spoznal nekoga, ki vas je pri ustvarjanju glasbe navdahnil?
Vsekakor. Moram reči, da v zadnjem času skoraj premalo hodim na koncerte, kar pa je za obdobje, v katerem pišeš glasbo, precej običajno. Sicer pa mislim, da so me v mlajših letih prav koncerti najbolj zaznamovali. Da sem lahko čim pogosteje šel na katerega od številnih nastopov vrhunskih glasbenikov, ki so bili predvsem v Mariboru in v Ljubljani, sem pod pretvezo članstva in pomembnih tekmovanj v debatnem krožku – član katerega sem v resnici tudi bil, ampak samo v prvem letniku – brez težav in v miru hodil na koncerte.
KAJA MILANIČ
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del