Od prvinske kriminalke, po kateri nosi neobičajen vzdevek, agregatnih stanj ljubezni pa do tega, kako bi morale ženske nagnati moške na koncerte. Iz principa, da ohranjamo ravnovesje. Matevž Šalehar - Hamo se s svojim značilnim žargonskim slogom pripovedovanja z užitkom obregne tudi ob norosti mladosti in svojega 'krivoverstva,' da je nazdravljal koncu Nirvane.
Usoda je hotela, da jutro preživiva v neobremenjenem in multikulturnem vzdušju Kina Šiške, prav kmalu kraju zločina za nesojeni valentinov koncert in svežo bendovsko zgoščenko 3P, ki se bo izpovedovala vsem 'zalublenim' do ušes.
Story: Rana ura, zlata ura ali kako že pravijo? Ste jutranja ptica?
Načeloma nisem, ampak me v to sili kapitalizem. (smeh)
Story: Vas kličem Matevž ali kar Hamo?
Hamo me kličejo vsi, z izjemo mame, ki me še kar vztrajno kliče Matevž. Pa tudi ona se včasih zmoti. Tale vzdevek imam namreč že toliko časa, da je navajena že vsega hudega.
Story: Hamo torej. Že pred časom sem zasledila štorijo, v kateri opisujete rojstvo tega 'odštekanega' vzdevka.
Še davno tega smo odšli v Grčijo na špil. Jaz sicer s takrat še bolj redko brado pa štrikano kapo, 'leder' jakno in sončnimi očali vstopim v zlatarno, da zamenjam denar. Z roko sem segel pod jakno in striček za pultom se je ustrašil. Pritisnil je gumb in spustile so se železne zavese, vse je začelo utripati. Mislili so pač, da bom oropal tisti kotiček. Prijel se me je vzdevek Hamas terorist, kar se je potem generično skrajšalo v Hamo.
Story: Ste si po tem pripetljaju skrajšali brado, da bi se izognili prihodnjim podobnim nevšečnostim?
Načeloma, ko pridem pred 'štacuno' in si kralj ulice misli, da mu bom nekaj prodal, takrat si jo skrajšam.
Story: Toliko o vaših akcijskih podvigih. V kratkem nam obetate valentinov koncert.
Valentinov v narekovajih. Datumi so se po naključju poklopili. Mi imamo valentinovo vse leto, ena sama ljubezen nas je.
Story: Kino Šiška pa zato, ker je z alternativnim vzdušjem pisan na kožo vašemu bendu?
Nekako smo v zadnjih dveh letih obrnili in razprodali vse ljubljanske klube, za nas so enostavno postali premajhni. Mi je kar malo žal, tako rad špilam v manjših.
Story: Zakaj, je tam bolj intimno vse skupaj?
To in boljša komunikacija. Na velikih odrih zreš v daljavo, kaj bo kitarist odigral, na majhnih je bend le tako skupaj, da je že treba paziti, da koga ne udariš s kitaro. Poiskati večji prostor je bil sicer logičen korak, kar se nam zdi blazno dobro. Pred desetimi leti ni nihče niti posumil, da bi nas takšni glasbi uspelo popeljati tako daleč. Je le precej nekomercialna.
Story: Ne ravno primerna, če temu lahko tako rečemo, za široko publiko.
No, to je treba demantirati. Začeli smo kot klubski bend, brez nekih blaznih ambicij. O špilih na Wembleyju in podobno. Delali bomo pač glasbo, ki nam ustreza. Morda nas tudi zaradi tega zdaj obišče toliko ljudi. Dokler bo dobro nam, bo dobro tudi vsem drugim. Traja pa, da se te stvari zgodijo.
Story: Je takšna tudi receptura prihajajočega koncerta? Govorila sva, da ni valentinov, v sporočilu za javnost pa vseeno obljubljate, da je za 'zalublene'.
Težko je delati muziko o vojnah, če si Tribute 2 Love. Naša zgodba se načeloma vrti okoli ljubezni in odnosov, zato je nova plata znova izjemno intimna. Ukvarja se z ljubeznijo v vseh mogočih agregatnih stanjih. Saj veste, ljubezenske pripovedi so vedno srečne in lepe in romantične, neštetih oblik in form, v katerih se da pisati. Sting je nekoč dejal, da poznamo dve sorti komadov: midva se imava rada, pa ona ima mene rada, jaz pa nje nimam več. Še tretja je, plod moje domišljije: jaz jo imam rad, ona je pa prasica. Ja, tudi to obstaja. Skratka, treba je živeti in zgodbe se pišejo same, v nedogled.
Story: Ne pravijo zaman, da glasbeniki radi črpajo navdih iz travmatskih izkušenj, ljubezenskih polomij. So takšne pesmi boljše?
Lažje je pisati tečne komade. O tem sem prepričan. Pa ne, da je veselih stvari v življenju manj, le težje je o njih filozofirati. V depresivnem stanju si sposoben napisati Vojno in mir in to, kakšna krivica se ti dogaja. Bolje je s pepelom potresati kot pisati o lepih stvareh.
Story: Sicer pa ne spadate med studijske glasbenike, ki raje igrajo v ozadju, ste živi bend - vsaj tako vas opisujejo. Nekakšno 'lubezn' čutite tudi do energije na odru, do tega neponovljivega trenutka, drži?
Rad igram za publiko. Na odru čas teče drugače, sekunde se začnejo raztegovati. Ljudje se sprašujejo, zakaj vsi ti slavni jazzisti igrajo na heroinu. Odpira jim prostor in omogoča drugačno časovno dimenzijo. Jaz ne potrebujem heroina, je glasba dovolj. Koncert je droga, ki deluje, me odpelje. V živo nimaš možnosti kiksa oziroma iz kiksa narediš novo muziko. Ko se nekdo zmoti in se iz tega lovimo, nastaja nov odvod komada. Mi se znamo že zelo dobro reševati. In te stvari ponavadi pridejo na album, ti kiksi.
Story: Dotakniva se še nove plate. Je presežek prejšnje? V katere sfere ste zaplavali tokrat?
Je bolj osebna s stališča mojega pisanja pesmi. Ukvarja se s težkim ljubezenskim obdobjem, o njej, kako odhaja stran od mene, in tako naprej. Po drugi strani pa, kadar je težko, se hitro pojavi boljše - dobili smo dvostransko vinilko, rdeče-modro. Modra, blues, je težja, niti ne žalostna, le malo bolj kompleksna, rdeča srečnejša. Postavili smo si visoke standarde. Odhajamo eno 'štengo' višje.
Story: Pričakujete, da jo bodo vsi dojeli v njeni pravi formi?
Mislim, da se bo ogromno ljudi našlo v njej. Zelo je spevna, zelo melodična. Kolikor je imela prejšnja veliko improvizacije, je ta bolj organizirana. Nič več ni razburkanega morja. Je bolj zrela. No, če sem sploh pravi, da jo ocenim.
Story: Kakšne kritike pričakujete, kakšnih si želite?
Kritik, ponujajočih širšega fokusa za nadaljnje ustvarjanje, je zelo malo. Na splošno jih je premalo. Mora jih biti več, tega si želim.
Story: 3p je okrajšava ...
... za tretjo ploščo, pot ali za trip LSD-jevske narave. Zadeva je na trenutke precej psihedelična. Gre za pot od modrega k rdečemu.
Story: Ste v občinstvu navajeni, da prevladuje nežnejši spol, oziroma kakšno je to ravnovesje?
Ni ga, kar me blazno moti. Ne, ne moti me. Lepo je gledati z odra. Na splošno se dogaja, da fantje ne hodijo na koncerte. Nekoč smo igrali v klubu s kapaciteto stotih oseb, prodanih je bilo 130 vstopnic, v publiki pa sem registriral štiri fante, z natakarji vred. Torej, enega, pa še tega je pripeljalo dekle. Malo zastrašujoče. Kje so vsi fantje in zakaj ne vedo, da je pri nas toliko punc? A igrajo nogomet? V končni fazi je to povsem socialen trenutek. Saj greš tja, kjer so punce, mar ne?
Story: Morda jih žge ljubosumje. Saj veste, kaj pravijo. Da dekleta padajo na fante v bendih pa frontmane.
Ja, vem, ampak pazite - vse do neke mere, ampak sto, 130? To je pa že malo preveč zame.
Story: Vam to nič ne polaska?
Zdi se mi super, da je puncam všeč naša muzika. To, da se fantje ukvarjajo samo z gledanjem filmov, je bolj globalen problem. Ne grejo ven in se ne premaknejo. Še dobro, da dekleta skrbijo za kulturo.
Story: Ženske smo torej tiste, ki morajo dati brco v rit. (smeh)
Iz vaših ust v božja ušesa! Potem bi se nam publika še enkrat povečala.
Story: Če se ne motim, praznuje letos Tribute 2 Love 11. rojstni dan. Kakšen je spomin na preteklo ustvarjalno dekado?
Lep, lep. Več kot 500 špilov je bilo odigranih, drži pa, da se je dogajanje zgostilo pred tremi, štirimi leti. Takrat se je začel na publiki kazati vložen trud, obiskovati so začeli koncerte, poznavati in peti komade. Vedno bolj luštno je bilo hoditi na špile.
Story: Izkušeni rokerji ste si za uho zapisali lekcijo ali dve ...
Zagotovo je lekcija 'Več je manj', vsaj kar se tiče glasbe. Posamezniku mora ponujati prostor, da ga zapolni in pokaže nekaj več. Druga stvar, postali smo korporacija. Začelo nas je pet, zdaj medse štejem vse, s katerimi smo predani istemu cilju.
Story: Se zaradi varietete slogov, v katerih se gibate, težko opredelite, kar se tiče zvrsti glasbe?
Ah, to predalčkanje, predalčkanje ... Pravimo, da smo blues bend, čeprav to v klasični maniri sploh ne štima. Morda bolj v kontekstu, da blues vedno jaha neki trenutek. Torej, naš špil ni nikoli identičen. Vsakič postreže z drugo časovno dimenzijo. Nočemo sprejeti forme, nalašč smo odprti, da smo svobodni. Sicer pa recimo, da smo rokerji, ja.
Story: Kateri bendi so vzgajali vas, ko ste bili mlajši? So bili to Gunsi, Nirvana, Peppersi, Pearl Jam?
Prav tečno sem bil nastrojen proti vsemu, kar je takrat obstajalo. Gunsi pa Nirvana, vse mi je šlo blazno na živce. Govorim o specifičnem obdobju, ko sem poslušal Beatlese, Boba Dylana in Stonese, vse bistveno starejše izvajalce. S kolegom sva ob Cobainovem samomoru celo nazdravljala na konec Nirvane ... Glejte, mladost je norost. Oni so bili odmik od 'domače' glasbe, oni so narobe igrali, čudno peli. Skratka, vse je bilo narobe. Zdaj imam vse te plate doma in jih z veseljem poslušam. Vse to je del odraščanja. Zdaj razumem, da so bili dobri zaradi drugačnosti.
Story: Je pa res, da k nam vsa obdobja prihajajo z zakasnitvijo. Težko dojamemo in sprejmemo nekaj, kar se tam že dogaja v polnem zanosu.
V resnici mediji čisto nič več ne vzgajajo, niso kredibilna lestvica za nekaj, kar je dobro in priljubljeno. Že vsaka lestvica pri nas je popolnoma drugačna, brez stičnih točk. Na nekem radiu so Modrijani, na drugem Raay, na tretjem smo morda celo mi. Težko je združiti vse te popolnoma različne žanre in prebrati narod, kaj je v tistem trenutku mainstream. No, Modrijani, oni so mainstream. Ampak v pop-rock ateljeju je težko govoriti ... Morda Siddharta, oni so nekakšni dinozavri. Moji zelo dobri prijatelji, a njihove zgodbe v tem času ne moreš več narediti.
Story: Do poslušalcev lahko tako pridejo zgolj 'mainstreamovci'?
Ni težko, če si vztrajen, veš, kaj delaš, in to delaš dobro. Morda je celo bolje, če plavaš proti toku. Trenutna situacija je nehvaležna do mladih bendov. Tale intervju bo koga pripeljal na koncert iz gole radovednosti, pa še to šele v šestih mesecih. Ko smo začeli, smo imeli Orto poln - sprva 200 prijateljev, na drugem 150, tretjem samo še tri ... Pa ne zato, ker bi bili slabi. Dobivati moraš drugačno publiko. Zadeva gre počasi. Imamo pa prednost pred zmagovalci talent šovov z instantno, kratko in jedrnato medijsko pozornostjo. Oni razprodajo Halo Tivoli, čez 14 dni pa se jih nihče več ne spomni. Publiko zadnjih desetih let bi morali pošteno zavoziti, da bi jo izgubili, pa še to bi nam odpustili. Fantje so pač malo več spili in pokadili, bomo že prišli po svoje drugič.
Napisala Neja Drozg
Fotografije Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
