Gojmir Lešnjak - Gojc je, že vse odkar pomnim, eden od tistih ljudi, ob katerih se mi je zdelo strašansko 'kul' preživljati čas. In ko sem pregledovala slike z dogodkov, predstav, snemanj ..., so se ljudje v njegovi bližini vedno strašansko zabavali.
Posebno pojasnjevanje o tem, da sem se tokratnega intervjuja še posebej veselila, verjetno ni potrebno, k temu pa je s svojo dodatno merico veselja pripomoglo še dejstvo, da sva z izredno simpatičnim 'priseljenim' Kraševcem poklepetala v udobju njegovega 'borjača', kraškega dvorišča, ki ga je z veliko skrbnosti in ljubezni s soprogo Zvonko uredil v zadnjih 20 letih, odkar idilično vasico Škofe imenuje svoj dom.
Story: Gojmir ali Gojc?
Gojc. Gojmir je moje rojstno ime, Gojc pa nadimek, ki ga uporabljajo vsi.
Story: Kdo pa vas je prvi poklical po tem vzdevku?
Na obeh akademijah so me klicali Goje, Gojc pa v resnici ne vem, kdaj je nastal. Moram pa reči, da mi je to bolj domače. Ko sem se pred kratkim srečal s Trebušonom in mi je rekel Goje, mi je bilo kar malce tuje.
Story: Zasledila sem, da se je vaša igralska kariera začela s filmom Ljubezen leta 1984. Kako pa se je vaše poimenovanje ljubezni spremenilo od tedaj?
Najprej seveda to, o čem govori film. Film Ljubezen Marjana Rožanca, mentorja in človeka, ki nam je ponudil ogromno nasvetov, ko sva s soprogo gradila to hišo, ker je bil prav on eden od prvih, ki se je preselil na Kras, v resnici opisuje zgodbo mojega očeta v Zeleni jami med vojno. Ta ljubezen je torej metafora za to, kako lahko ideologija, vojna, sprevrže ljubezen v sovraštvo. In točno to se je pri nas tudi zgodilo. Če smo aktualni - zdaj smo imeli dve proslavi ob dnevu državnosti, kar je skrajno neokusno. Da ne znamo narediti take proslave, ki bi bila vsem Slovencem všeč. Meni pa ljubezen pomeni sok življenja, ki me poganja naprej. Ki mi daje upanje in vero.
Story: Katere pa so trenutno vaše ljubezni?
Poleg moje družine, Zvonke, mojih vnukic, nečakov in nečakinj ter mojih hčera oziroma 'pohčerjenk', ker jaz nisem njihov krvni oče, temveč 'dežurni' oče ali kako bi se temu reklo ... je seveda tudi moj poklic. Zdaj imam trenutno kar veliko ljubezni v predstavi Mamma Mia!, kjer jih imam kakšnih petdeset na kupu (smeh). Pred kratkim pa se je rodila še ena nova ljubezen - predstava Cucki, ki govori o tem, kaj si psi mislijo o nas. Klemen Slakonja, Nešo Tokalič in jaz smo si poskušali predstavljati, kako nas psi dejansko vidijo, in vsi skupaj v njej igramo več kot 18 različnih psov, ki pripovedujejo svoje zgodbe. Gre torej za veliko ljubezen ... med moškimi, tako rekoč (smeh).
Story: In če ravno govoriva o ljubezni do ustvarjanja ... mislim, da je Kras eno od takih inspirativnih okolij.
Ja, poglejte okrog sebe. (smeh) Seveda je in tudi sam črpam navdih iz tega okolja, predvsem iz mira. Mir je potreben, če želiš nekaj dobro narediti. Trenutno sodelujem pri snemanju filma 'Košarkar naj bo' in to je moja druga ljubezen. Filmi in televizija. In da se vrnem ... za menjavanje med posameznimi življenji, osebami, liki, je prav ta kraški mir en tak 'božji dar'. Da se lahko pripraviš na delo, ki te čaka tam v 'velemestu' (smeh).
Story: Sicer pa s Krasa prihaja tudi vaša nona, kajne? Torej ste že kot otrok tacali kraško zemljo?
Res je. Nona je iz Nove vasi pri Opatjem selu. Ko so me starši prvič pripeljali na Kras, sem menda že v osnovni šoli govoril, da bom živel tu, ko bom velik. Uresničilo se je, čeprav nisem kaj veliko delal v tej smeri. V tej vasi, kjer smo zdaj, sem bil dve leti pred mojo soprogo, preden je ona sploh vedela zanjo. Ker je moj profesor z akademije Zvone Šedlbauer naš sosed in smo bili pri njem leta 1982 na zabavi. Moja soproga pa je to hišo kupila leta 1984. Že takrat, ko sem bil prvič tu, sem si rekel, da bi tu živel ...
Story: Kako se je vse lepo 'poklopilo' ...
Res je. Zvonko sem spoznal leta 1986 in ko me je prvič pripeljala sem, mi je bilo vse zelo znano. Tole je bila takrat ruševina in skupaj sva se odločila, da začneva z obnovo, kolikor so čas in sredstva dopuščali. In hiša je še vedno v nastajanju.
Story: In če sva prej govorila o ljubezni ... vaša ljubezen do filma vas je pravzaprav predstavila vaši resnični ljubezni, kajne?
Točno tako. Z Zvonko sva se spoznala pri filmu Sonce za dva v režiji Boža Šprajca, ki je obenem človek, ki mi je tudi prvi omogočil nastopati v filmu. Torej spoznala sva se leta 1986, prav v teh kraških krajih ... v Lipici.
Story: Kras je torej brez dvoma zaznamoval vajino zvezo. Kako pa se spomnite vajinih prvih trenutkov? Kdaj se je vnela tista 'iskrica'?
Žena mi je rekla, da že pred tem filmom. Da me je enkrat ustavila na televiziji, ker je potrebovala en usnjen suknjič in jaz sem imel enega od očeta. Rekla je, da sem jo presenetil, ko me je vprašala, ali ji ga posodim v zameno za en suknjič iz 'skaja' in sem bil takoj pripravljen na menjavo. In to jo je čisto šokiralo. Rekla je, da sem vse pobral iz njega in ji ga dal. Takrat je ona mene prvič 'zacahnila', jaz pa sem njo pri filmu. Označil sem jo, da je moja in da je ne dam. (smeh)
Story: Ko vas takole poslušam, je videti, da iskrica še vedno močno žari ...
Ja, seveda. Letos je že trideset let od tega. (smeh)
Story: Kar je v resnici precej redko ...
Saj smo šli tudi mi čez grbine, ni vse samo romantično v življenju. Včasih se moškim kaj odpelje, na primer v času nove pubertete, ampak na koncu koncev je vse v redu.
Story: Pa bi rekel, da obstaja kakšen recept za zdrav zakon?
Spoštovanje in tolerantnost. In seveda rad imeti. Zaljubljenost je kratkotrajen proces in šele ko spoznaš partnerjeve temnejše plati, lahko govoriš o zvezi.
Story: Vam je bila zveza vaših staršev tudi v vzor?
Absolutno. Mami in oči sta imela zelo lep odnos, predvsem pa se nikoli v življenju nista prerekala pred sestro in mano. Tega nisem nikoli videl. In vedno sta bila soglasna, pri vseh odločitvah, kar je zelo pomembno.
Story: In če smo govorili o tem, da ste že kot otrok želeli živeti na Krasu ... kakšen je bil Gojc kot najstnik, kot otrok?
Bil je suh. Ful suh. Starši so me vedno pošiljali v kolonije v Kraljevico in na Vransko, da bi me malce poredili. Ma, kaj so mi to počeli ... še zdaj bi bilo vse v redu, če mi ne bi delali teh monad. (smeh) Bil sem zadržan, prav dober v osnovni šoli, v sedmem razredu celo dober. Dejstvo pa je, da sem pri tabornikih kar prevzel pobudo in organiziral skeče. Rad sem nastopal. Ampak to je pa tudi vse. Nikoli se nisem udeleževal dramskih krožkov, ker sem dislektik, in se mi je zdelo totalno nesmiselno, da bi bral pred vsemi. Že to, ko so mi rekli, naj grem na igralsko akademijo, se mi je zdel totalen absurd.
Story: Kako pa ste se kot otrok srečevali z disleksijo?
Imam težave pri razpoznavanju grafičnih znakov, črk. Hudo je bilo v osnovni šoli pri slovenščini. Zdaj govoriva o šestdesetih letih. Takrat o tem niso vedeli nič, ampak ne glede na to. Imel sem tečno učiteljico, ki mi je poskušala priskutiti knjigo in branje. Hvala bogu, sem imel doma zdravo okolje in odnos do knjige, ker je bila moja mami urednica na Pionirskem listu in je bila naša dnevna soba obložena s knjigami in tudi moji novi domovi imajo vsi veliko knjig. Profesorici torej ni uspelo, da bi mi priskutila knjigo, mi je pa zadala velike travme in komplekse. Tudi s tem, ko me je poklicala pred tablo in rekla, naj berem na glas. In seveda se ti sošolci posmehujejo v resnici v najbolj občutljivih letih, ko se začneš spogledovati s kakšno sošolko, ti pa si v njenih očeh videti totalen 'butelj', ki ne zna brati. To niso prijetne stvari. Rad se odzovem na vsa povabila, da se zdaj pogovarjamo s profesorji, učitelji, učenci in starši, da se pogovorimo o disleksiji in odnosu do otrok, ki imajo te težave.
Story: Kako pa so se starši potem spopadali s to težavo?
Mama mi je ogromno brala, da je ohranjala zanimanje za knjigo. Sicer sem po izobrazbi knjižničar in ves pedagoški faks sem preživel v jugoslovanski knjižnici, kjer sem študiral.
Story: Zanimivo, da ste se na podlagi take izkušnje odločili za tako poklicno pot ...
Sam sebi sem hotel dokazati, da je to brezveze. Pa še to srečo sem imel, da sem imel na pedagoški akademiji predavanja iz psihologije in takrat sem v resnici za disleksijo prvič slišal in povezal vse niti mojih mladostnih travm. In stvari so postale jasne.
Napisala: Kaja Milanič
Fotografije: Primož Predalič