Goran Breščanski, zmagovalec resničnostnega šova Kmetija slavnih, je iz enačbe rokenrol, seks in droge izključil slednje, za katere pravi, da v njegovem življenju ni več prostora. Svojo pozornost namenja glasbi in hčerkama, njegova strast pa ostajajo ženske.
Story: Izkusili naj bi že vse spolne fantazije, v svoji postelji pa ste imeli naenkrat že kar štiri ženske. Pa vseeno ostaja kakšna fantazija še neizpolnjena?
Niti ne bi mogel reči, da sem imel veliko fantazij, zato sem lahko nekaj tistih, ki so bile v moji glavi, toliko lažje uresničil. Užitek ni v sami fantaziji, temveč v osebi, s katero si, ki jo moraš čutiti, zaradi tega je čas, preživet z njo, toliko lepši.
Story: Pa je zgodbica o štirih dekletih v vaši postelji resnična?
Priznam, da je enkrat res prišlo tudi do tega.
Story: Namerno ali ponesreči?
Ponavadi se take stvari ponesreči ne dogajajo, tako da je šlo za namerno dejanje. (smeh) Imeli smo se lepo, je pa vedno tako, da več ljudi se ima rado, lepše se imajo.
Story: Rokerji ste znani po svojem brezskrbnem in pogosto tudi promiskuitetnem življenjskem slogu. Se spomnite, koliko žensk se je znašlo med vašimi rjuhami?
Številke niso pomembne, pomembno je, da se ima človek dobro. Z žensko nikoli nisem bil zaradi tega, da bi se lahko s tem hvalil ali da bi pomenila le novo zarezo na mojem pasu. To se mi zdi popolnoma zgrešeno. Če med dvema človekoma obstaja medsebojna privlačnost, potem ne bi smelo biti nikakršnih zadržkov.
Story: Kako pa so vaše resne partnerice in pozneje zdaj že nekdanja žena sprejele to vašo divjo preteklost?
Ko sem v zvezi, sem zvest, kadar sem samski, pa se prepustim toku.
Story: To vprašanje je namenjeno vsem vašim oboževalkam. Ste trenutno samski?
Trenutno sem srečno samski, ne iščem nič novega, vendar ne bi pobegnil, če bi mi pot prekrižala kakšna mična gospodična. Vesel bi bil, če bi našel kakšno dekle, s katero bi se dobro razumel.
Story: Imate dve hčerki, 8-letno Gajo in 6-letno Zojo. Se je vaš pogled na ženske kaj spremenil, odkar ste ponosni očka dveh deklic?
Sam žensk nikoli nisem dojemal kot spolni objekt, ampak kot osebe z dušo in karakterjem, tako da moj pogled nanje ostaja enak. Mislim, da otroke vsak vzgaja po svojih najboljših močeh, poskušaš jim omogočiti, da postanejo čim bolj samostojni.
Story: Pa bi zase rekli, da ste kot očka zaščitniški do njiju?
Mislim, da trenutno še nista v teh letih, da bi bil do njiju lahko preveč zaščitniški. Otroke moraš naučiti samostojnosti, da bodo nekoč znali razsodno preceniti situacijo in se odločiti v svojo korist, saj je nemogoče, da bi jih čuval vsako uro dneva. Moraš jim dati vedeti, da se jim bo v življenju vrnilo toliko, kolikor se bodo sami potrudili, to pa jim poskušaš pokazati z zgledom. Sam se kot človek s starševstvom nisem spremenil, saj se mi to ne bi zdelo pošteno do njiju. Sem tak, kot sem, in poskušam jima biti za zgled.
Story: Kako pa bi se odzvali, če bi hčerki čez 10 let domov pripeljali fanta, ki bi bil podoben vam pri 18 letih?
O tem raje še ne razmišljam. Ta most bomo prečkali, ko bo prišlo do tega, do takrat pa naj ostane še na stranskem tiru. Mislim, da bosta takrat že sami znali preceniti, kakšno življenje si želita ustvariti in kaj ju veseli, pri tem pa ju bom podpiral. Pomembno je, da bosta znali razmišljati s svojo glavo, saj nikoli nisem bil preveč ukazovalen ‘fotr’.
Story: Leta 2001 ste se za šest let poslovili od glasbenih odrov in se posvetili zasebnemu življenju. Kakšen preskok je bil to za vas, saj ste se tako rekoč čez noč prelevili iz divjega rokerja v družinskega človeka?
Sem zelo prilagodljiv tip človeka in se lahko na različne situacije in življenjski slog hitro privadim, čeprav je popolnoma drugačen, pomembna je le prava motivacija. Otrok, družina in služba se nekako ne skladajo z razvratnim rokerskim vsakdanjikom, čeprav je lahko to življenje zmerno, vendar sam nikoli nisem bil polovičarski in sem se raje odločil za bolj umirjen ritem. Zdaj sta hčerki že dovolj veliki in tudi sam sem toliko bolj zrel, da mi razvrat ni glavna motivacija, v ospredju je samo glasba. Seveda je potrebno usklajevanje, vendar mi tak način življenja zelo ustreza.
Story: Kako pa se je bilo po šestih letih odmora vrniti na glasbene tire? Je podobno kot vožnja s kolesom, ki je nikoli ne pozabiš?
Lahko bi primerjal z vožnjo s kolesom, saj ko se enkrat naučiš voziti, boš to znal do konca. Enako je pri glasbi, čeprav potrebuješ nekaj časa in vaj, da se ‘ulaufaš’ spet v svoj ritem. Seveda pa smo vmes v skupini zamenjali kar nekaj basistov in kitaristov, da smo našli ekipo, s katero se ujamemo. Ko sem se lani vrnil iz Indije, smo začeli snemati ploščo, zdaj pa je tik pred izidom.
Story: Imate po tolikih letih izkušenj občutek, da ste zdaj boljši glasbenik?
Skozi leta z vajo postaneš boljši glasbenik, zdi se mi tudi, da skupina v tem obdobju veliko bolj usklajeno diha, glasba je mogoče bolj zrela, so mi pa novejše skladbe veliko bolj všeč kot nekdanje.
Story: Pa se ženske še ‘mečejo’ za vami kot včasih pod koncertnimi odri?
Bolj kot ženske me zdaj lovijo otroci, ko hčerki peljem v šolo. (smeh)
Story: Katero odločitev ali dogodivščino pa bi izbrali za svojo najbolj ‘utrgano’ in drzno?
Mogoče to, da sem se pri 18 letih odločil, da se želim ukvarjati z rokenrolom. Ker takrat v Sloveniji še ni bil v takem razmahu, nisem imel nobenih zagotovil za uspeh, pa vendar sem si drznil podati se na to pot. Če ne bi poskusil, bi obžaloval do konca življenja.
Story: Si danes sploh predstavljate življenje brez glasbe?
Sploh ne, če pa že, bi bilo življenje brez glasbe zelo dolgočasno.
Anja Kontrec