Ob pogovoru s košarkarskim velikanom Goranom Dragićem ti kmalu postane jasno, zakaj mu je uspelo.
Velika mera vloženega truda, trdo delo in preprostost, s katero kljub svetovni slavi navdušuje še danes. Ob vsem tem pa še veliko srce, ki z veseljem priskoči na pomoč pomoči potrebnim.
Kako pomembno je za košarkarja na tako visokem nivoju znanje prenašati naprej, na mlajše generacije?
Predvsem proti koncu kariere, ko imaš že dovolj izkušenj, je pomembno, da če se le vidiš v tem, prenašaš pridobljene izkušnje na mlade. Seveda pa je vse odvisno od posameznika. Sam zelo rad delam z otroki, zato sem vesel, da jim na košarkarskem kampu lahko predajam svoje znanje.
Ob vseh teh nadobudnih mladih košarkarjih pomislite tudi na svoje začetke? Kateri spomin je najbolj živ?
Seveda! Ves čas imam v glavi, od kod sem prišel, kje sem začel, kakšna je bila moja pot ... Otrokom moraš vcepiti v glavo, naj verjamejo vase, v svoje cilje in sanje. Potem je vse lažje. Če imaš prepotrebno samozavest, boš prišel še daleč. Najbolj živi so prav spomini iz otroštva, ko smo s prijatelji naredili prve košarkarske korake. Pa tudi osnovna šola, ko sem se prvič srečal s tekmovanji. To je tisto, kar ti ostane v spominu. Pozabiti ne gre niti prve pogodbe, ko sem vedel, da bom zaplaval v profesionalne vode. Veliko je lepih spominov.
Kaj je po vašem mnenju tisto, kar loči najboljše košarkarje od tistih v nižjih ligah?
Teh dejavnikov je veliko. Morda je prav to najtežje. V glavi imaš namreč svoj cilj, in če ti ga ne uspe doseči, moraš preusmeriti svoje misli drugam. Težko govorim o tem, vse, kar sem si v življenju zadal, mi je uspelo doseči. Težko je! Veliko prijateljev je želelo postati profesionalni športnik, zdaj pa so se znašli v povsem drugih vodah. S tem se tako moraš sprijazniti in najti drugačne motive v življenju.
Kolikšen delež je v glavi?
Mislim, da je glava najpomembnejša. Iz košarkarskega vidika se fizično košarkarji med seboj zelo razlikujemo, če pa imaš samozavest, da se kosaš z najboljšimi, lahko narediš vse. V športu telo lahko zdrži do 60 odstotkov, potem pa je vse odvisno le še od glave. Če si trden, lahko daleč prideš. S telesom lahko postavljaš nove meje. So pa eni bolj samozavestni, drugi manj. To se gradi skozi otroštvo!
Kakšno vlogo je imela in ima danes na vaši športni poti vaša družina? Možnost, da se na nekoga zaneseš.
Ogromno! Mislim, da je to najpomembneje. Družina ti da vse, v mlajših letih te izuči. Daje ti podporo in stoji ob strani tako v težkih kot lepih trenutkih. Potem pa v življenju prideš do točke, ko moraš marsikaj narediti tudi sam.
Bi si želeli, da vaši otroci sledijo vašim stopinjam, ali se še predobro zavedate, koliko truda in odrekanj zahteva športna kariera?
Mislim, da ... No, verjetno bi se zlagal, če bi rekel, da ne. Želim si, da bi oba ostala v športu, saj vem, kaj vse ti šport lahko da. Dobiš delovne navade in veliko drugih pozitivnih stvari. Vendar pa ju ne mislim siliti, morda zaplavata v podjetništvo, umetnost ... Kaj veš! Njuna naloga je, da izbereta. Jaz pa jima bom stal ob strani. Mateo recimo sploh ne mara košarke, temveč trenira nogomet. (smeh) Z ženo ju bova podpirala pri vsem, česar se bosta lotila.
Čemu ste se sami odrekli na račun športa?
Uh, veliko stvarem. Čas s prijatelji je bil zelo odmerjen. Oni so šli v kino, na zabave ... jaz pa sem imel naslednji dan tekmo in sem se moral pripraviti. No, saj sem se tudi jaz zabaval, vendar sem veliko zabav izpustil. Včasih je bilo to kar težko, saj smo skupaj odraščali. Vendar sem imel cilj v glavi in ni mi žal. Na koncu se je vse v redu izšlo. Še danes imam v krogu dobrih prijateljev številne prijatelje iz otroštva. Ker sem se preselil na drugo stran Atlantika, se ne vidimo tako pogosto, vendar verjamem, da bo po koncu kariere več časa. Takrat bomo spet zaživeli. (smeh)
Je v vaši zakladnici prijateljev tudi kaj novih prijateljskih vezi? Je težko sklepati prijateljstva, ko postaneš slaven?
Veliko imam prijateljev, ki sem jih spoznal prek košarke. Seveda pa obstaja tudi temna plat tega, da si znan. Ljudje te namreč želijo izkoristiti, ampak vsak pri sebi ve, katera oseba mu ustreza in katera ne. Sam s tem nimam težav. Sem odprt človek in rad spoznavam nove ljudi, vendar pa se še vedno držim starih prijateljev, s katerimi sem odraščal. Oni vedo, kaj sem prestal in od kod prihajam!
Goran Dragić je v sklopu košarkarskega kampa na Rogli s svojo ekipo in podjetjem Adecco organiziral športno poslovni dogodek #gogitalk, ki se ga je udeležilo več kot 100 povabljenih gostov. Na njem je razkril podrobnosti svojega uspeha, zgodovinskega športnega leta in zanimivosti iz zasebnega življenja. V sklopu svoje dobrodelnosti, ki zaznamuje letošnji #gogikamp, je odprl dražbo licitiranih izdelkov za zbiranje sredstev za športnike invalide. V ta namen je daroval originalni dres Miamija, originalni reprezentančni dres
Slovenije, ogrevalko, ki jo je nosil na evropskem prvenstvu v Istanbulu, košarkarske copate in žogo Adidas, vse pa krasi tudi njegov podpis. V dober namen sta k dražbi pristopila tudi Luka Dončić s podpisanim dresom, prav tako pa tudi Nikola Vučević s podpisanim dresom Orlanda.
Foto: Goran Antley, Anže Blaznik