Goran Dragič: "Strah me je, da svojih otrok ne bom videl odraščati"

Goran Dragič: "Strah me je, da svojih otrok ne bom videl odraščati" (foto: Goran Antley, Profimedia) Goran Antley, Profimedia
Vir: Story
18. 8. 2017

Najbolj obleganega slovenskega košarkarja Gorana Dragiča sem spoznala nekaj minut, preden je vlak zapeljal mimo železniške postaje v Laškem.

Pozdravil me je s prijaznim nasmehom, ne meneč se za neizprosno vročino in utrujajoča vprašanja novinarjev.

Story: Po koncu klubske sezone ste imeli na voljo nekaj tednov počitka, kmalu pa ste si že nadeli reprezentančni dres in začeli priprave na prihajajoče evropsko prvenstvo. Kakšna je po vašem mnenju največja razlika med klubom in izbrano vrsto?

V reprezentanci zaigraš s prijatelji, z nekaterimi se poznam že od otroštva, druge sem spoznal šele pred časom. V dresu reprezentance predstavljaš državo, zato so naši nastopi dosti bolj čustveni. V klubu se namreč igralci neprestano menjajo, zato se le s težavo resnično povežeš. Klub je namreč kot služba!

Story: Kaj pa občutite ob zvoku Zdravljice?

V tistem trenutku se moje telo naježi. Če se spomnim evropskega prvenstva na domačih tleh, me prevzamejo neverjetni občutki. Vsa dvorana je v en glas pela himno, celotna energija pa te tako dvigne, da brez težav lahko odigraš celotno tekmo na zelo visoki ravni.

Story: Kašen pomen pa imajo za vas nastopi za izbrano vrsto? Dejali ste sicer, da so tekme v reprezentančnih barvah dosti bolj nabite s čustvi.

Seveda, vendar mislim, da je to odvisno predvsem od posameznika. Sam sem se veliko naučil od starejših reprezentantov, zato verjamem v pripadnost državi. Na to gledam tako: rodil sem se v Sloveniji, tukaj odraščal in se šolal. Vsakič, ko obiščem dedka v Bosni, me užalostita trpljenje in pomanjkanje tamkajšnjih ljudi. Mislim, da bi morali biti ponosni na državo, vse, kar mi je v življenju dala, poskušam vrniti z nastopi v reprezentančnem dresu.

Story: Si sploh predstavljate življenje brez košarke?

Uf, dobro vprašanje! Kaj bi počel, če ne bi imel košarke?! Veseli me delo z otroki, zato bi morda končal v trenerskih vodah ali v vrtcu. Težko si zamišljam življenje brez košarke. Ne predstavljam si, da bi se zjutraj zbudil, šel v pisarno in osem ur sedel za računalnikom ali pa v tovarni, kot to počno moji starši. Vajen sem na svoj dnevni ritual, ki se razlikuje od klasičnega delavnega urnika. Če pa ne bi imel izbire, bi seveda moral tudi to.

Story: O katerih poklicih pa ste sanjali kot otrok?

Joj, vsak teden je bilo drugače. Vse od gasilca, policista, pilota ... Imel sem obdobje, ko sem želel postati lopov. Saj veš, kako je s tem, ko si otrok. (smeh)

Story: Seveda, še kako dobro. Ste tudi sami v mladosti oboževali junake in se zgledovali po njih?

Moj oče je moj vzornik že vse od malih nog. Kot otrok pa se seveda zgleduješ po različnih risanih junakih. Tako sem sanjal, da se bom preobrazil v Popaja, če bom pojedel dovolj špinače. (smeh) Ko pa sem presedlal v košarkarske vode, sem se začel zgledovati po velikih košarkarskih imenih.

Story: Kmalu pa ste z njimi zaigrali na parketu.

Ko sem imel 12 let, sem se zgledoval po Raši Nesteroviću, ki je že igral v ligi NBA in nas je obiskal med treningom na Iliriji. Mislil sem, da je bog ... Čez nekaj let pa sva skupaj zaigrala za reprezentanco. V mladosti si želiš postati kot vzorniki, ko pa raven dosežeš, se počutiš osvobojenega, lahkega. Vse življenje garaš za določen cilj, ko pa to dosežeš, je občutek naravnost magičen.

Story: Dejali ste, da ste že kot otrok kovali starše v zvezde. Česa sta vas naučila? Za kaj ste jima še danes hvaležni?

Učila sta me spoštovanja do drugih in trdega dela. Naučila sta me, da sem ostal prizemljen, takšen, kot sem. Ko sem odraščal, namreč nismo imeli veliko, živeli smo v garsonjeri. Veliko časa smo preživeli skupaj, zato sem bil v tistih časih resnično srečen. Kaj mi pomaga, če imam dovolj denarja, čudovito družino, ko pa jih zaradi službe vidim le malokrat? To je slaba stran košarkarskega poklica. Še pet let igranja, potem pa bom tudi sam lahko več doma. Mislim, da me žena ne bo vajena. (smeh)

Story: Želite vzgojo vaših staršev prenesti tudi na otroka?

Zavedati se moram, da živimo v drugačnem času, okolju in družbi. Kljub temu ju z Majo poskušava vzgajati, kot so najini starši vzgajali naju. Poskušava ju vzgojiti v človeka, ki bosta spoštovala druge in bila pripravljena tudi trdo delati. S tem menim, da je mogoče doseči vse, kar si želijo. Mislim, da si bosta morala marsikaj izboriti tudi sama, saj se bosta na ta način navadila pluti skozi življenje.

Story: Kaj pa napake staršev, za katere ste govorili, da jih nikoli ne boste ponovili?

Uh, na to se pogosto spomnim. (smeh) Šele zdaj vidim, kako težko je to v resnici. Na vzgojo vpliva veliko zunanjih dejavnikov. Veliko je pritiska, ko reagiraš v določeni smeri, čeprav si tega ne želiš. Moj največji strah je, da ne bom videl odraščati svojih otrok. Strah me je, da ju ne bom dovolj dobro poznal, saj sem pogosto odsoten.

Story: Bi želeli, da vaša otroka sledita vašim stopinjam in stopita na športno pot? Kljub vsem oviram, ki ste jih izkusili sami.

Zagotovo bi! Vem, kaj vse sem dobil s športnimi navadami. S 17 leti sem šel v tujino in tam dozorel. Po drugi strani pa ju ne bi želel siliti v profesionalni šport, podprl pa ju bom ne glede na to, kateri poklic bosta izbrala.

Story: Nekaj več časa ste z malčkoma lahko preživeli po koncu klubske sezone.

Seveda, večino časa smo preživeli doma, odpravili pa smo se tudi na dopust. Imamo veliko srečo, saj je trenutno doma razširjena družina, skupaj z babico in stricem. Velikokrat se pogovarjam z mami, ki je vesela, da smo preskrbljeni in da imajo naši otroci vse za lepo otroštvo. Kljub temu pa ji je tudi težko, saj nas vidi le enkrat na leto, ko pridemo nazaj v Slovenijo. Takrat druženje izkoristimo kar se le da, zato pa se je potem težko vrniti nazaj. Enostavno se navadiš na družinsko življenje in se vrneš v svoje otroštvo, potem pa se moraš spet posloviti od družine.

Nika Arsovski

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story33/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 33/2017

Story 33/2017, od 10. 08. 2017