'Brez dlake na jeziku' je fraza, s katero bi najbolje označili ustvarjalnega vodjo produkcije MPZ Gorana Hrvaćanina. Jeseničan, ki s svojimi vlogami v spletnih videih spravlja Slovence v smeh, želi z njimi tudi opozoriti na resnične probleme slovenske družbe.
Z novim celovečercem Pr' Hostar tako želijo prikazati pristno življenje malih ljudi, velikih src na slovenskem podeželju. "To bo slovenski film, čeprav ga ustvarjamo sami 'čefurji'," v smehu pove Goran.
Story: Slovence ste navdušili tako z objavami na svojem kanalu na YouTubu kot tudi s sodelovanjem v oddaji Jebella cesta. Zdaj boste storili še korak naprej. Zakaj ste se odločili za snemanje celovečernega filma?
Za ta korak smo se odločili, ker je bil odziv gledalcev izredno dober. Najprej so se za nas zanimali na manjši televiziji, vendar niso imeli dovolj finančnih sredstev. Potem se je za nas začela zanimati še največja televizijska hiša, ki je želela posneti televizijsko serijo. No, potem pa klasična 'fora', ko pride v fazo krčenja sredstev.
Story: To vas je odvrnilo od sodelovanja s televizijo, ne pa od snemanja filma.
Zgodba je predobra, da iz nje ne bi naredili nič, poleg tega pa imamo še dovolj zagona. Skoraj nam je uspelo priti na televizijo, pa so nas potem zamenjali z resničnostnim šovom. Ne izplača se jim ukvarjati z nami, saj je z resničnostnimi oddajami precej manj stroškov kot pa z domačo produkcijo. Očitno na televiziji ni prostora za nas.
Story: Zakaj boste izhajali prav iz Hostarja, in ne iz drugih videov?
Slovenija je ena velika vas, z izjemo Ljubljane. Kamorkoli torej gremo, lahko vidimo malomeščanske ljudi, ki imajo s karakterji Pr' Hostarju veliko skupnega. Mali ljudje in vsakdanje zgodbe, s katerimi se bodo lahko ljudje poistovetili. Vsi liki so sicer netipično slovenski. Dobro, saj se prepirajo, kot se vsi Slovenci, vendar niso statični, temveč se spravijo v akcijo. Mi smo morda nekakšen ventil za Slovence, kakršni bi morali biti. Postaviti bi se morali zase!
Story: Gre za zakotno gostilno na Gorenjskem z receptorjem, točajem in še nekaj nastopajočimi. Od kod ste črpali navdih za ustvarjanje?
Avtorja serije, tako jaz kot Dejano Krupić, sva veliko časa preživela v zabavništvu. On dela v turizmu, sam pa sem šest let delal v casinoju, zato mi je jasno, kakšni so odnosi v teh vodah. Izhajamo predvsem iz tega, kaj bi lahko rekel stranki, pa ne smeš. V vseh teh letih mi je vsak, ki je imel v denarnici pet evrov, lahko rekel, karkoli je želel, in me obkladal s kletvicami. Jaz pa sem moral ostati tiho!
Story: Kakšna pa bo rdeča nit celovečernega filma?
Film nosi grobe zametke četrtega dela Hostarja: pogoltni direktor želi izrabiti naiven kolektiv. Tipična situacija v Sloveniji! Morda prav zato nismo primerni za televizijo, saj bo prav ta celovečerec poziv Slovencem, naj se zbudijo in kaj naredijo. 'Kruha in iger' je moto televizije, saj želi ljudi odvračati od aktualnih problemov. Mi pa delamo ravno nasprotno. Vsi vemo, da nas izkoriščajo, a če se temu nasmeješ, je morda lažje, morda celo dojameš, da lahko kaj narediš. Resnično stanje zapakiramo v celofan!
Story: Obljubili ste tudi nekaj posebnih gostov. Nam lahko zaupate kaj več?
Uf, to pa naj ostane skrivnost. Bomo videli, ali bodo vsi za. Je pa težko določiti, kdo je v Sloveniji resnično zvezdnik. Menim, da že vsak, ki se je dvakrat pojavil v resničnostni oddaji.
Story: S svojimi objavami ste postali pravi spletni fenomen. Zakaj ste zaplavali v vode videoprodukcije?
Nisem imel druge izbire, saj me po besedah mojega očeta ni zanimalo nič drugega. Vedel sem, da brez zveze hodim v šolo in se učim stvari, ki jih v življenju ne bom uporabil. Začeli smo čisto iz zabave, vendar smo bili ob pravem času na pravem mestu. Ob naših začetkih se je namreč pojavil YouTube, leto pozneje pa še Facebook, tako da smo rastli skupaj z mediji. Morda smo prav zato neki pionirčki novega medijskega cirkusa.
Story: Ste nastopanja vajeni že od malih nog?
Seveda, vendar sem imel težave s sramežljivostjo. Vedno sem nastopal pred družbo in starši, pozneje pa sem se naučil svoje izpade kanalizirati in uporabiti ob pravem trenutku. Ne želim izstopati, temveč raje tiho opazujem dogajanje. Nikoli tudi nisem preveč maral javnih nastopov. Problem je, da v Sloveniji vsi počnejo vse, saj je trg izredno majhen.
Story: Če se ne motim, je to vaša edina služba. Že to je velik uspeh za slovensko področje.
Bogat nisem, še vedno vozim isti avto, kot sem ga vozil v prvem videu. Kar zaslužim, porabim v sušnih obdobjih, saj svoje pojavljanje odmerjam in ne delam stvari, ki ne sovpadajo z mojimi načeli. Vendar pa mi ni treba zjutraj vstajati. Mati mi je v osnovni šoli vedno govorila, da se bom moral navaditi jutranjega vstajanja; no, zdaj to ni treba. Pa sem zmagal!
Story: So vaši starši seznanjeni z vašim delom?
Seveda, saj so del tega procesa že ves čas. Na začetku je bila mati morda malo zgrožena zaradi 'čefurskih' likov, s katerimi smo prebijali led. Motilo jo je, da sem bil vedno jaz tisti, ki je pljuval in se grabil za jajca. Poimenovala sta me 'vulganizer', zaradi vulgarnih opazk v videih. Mi ne kažemo ameriških sanj in fikcije, temveč realnost.
Story: Na katero stvar pa ste se v ustvarjanju še posebej osredotočili?
Vedno sem užival v ustvarjanju zgodb iz majhnih, banalnih stvari, ko se na primer dva pogovarjata o šivalnem stroju.
Story: Katerega izmed svojih likov pa bi najraje povabili na kavo?
'Šit', po mojem Jerča. Ja, saj drugi liki so dejansko težaki, v bistvu so skoraj vsi. Tudi sam sem bolj ponižen v resničnem življenju pa tudi on je precej preprost.
Story: Po uspehu v Jebelli cesti je bilo le še vprašanje časa, kdaj se boste vnovič pojavili na televiziji. Ste nad razpletom nekoliko razočarani?
Seveda bi želeli priti na televizijo, vendar ne z njihovimi vsebinami, temveč s svojimi. Tako da smo očitno zaključili. Pri nas je problem v birokraciji, politiki za zabavništvo. Vsaka stvar se zakomplicira, saj obstaja nešteto omejitev. Tako te prej vse mine. Želimo pokazati zgodbo tako, kot mislimo, da bi morala biti. Velik problem pa predstavljajo tudi kletvice. Življenje so kletvice, mediji pa so razvadili ljudi, da teh ni! Kdo se v resničnem življenju pogovarja, kot se pogovarjajo na televiziji!? 'Matija, natoči mi še malo vina, vendar ...' nisem slišal reči še nikogar, pogosteje pa slišiš kletvice. Na televiziji pa teh ne sme biti. No, potem pa ne bomo šli na televizijo, temveč v kino. (smeh)
Story: Pa vendar ob vaših videih številni starši otrokom zatisnejo ušesa.
Otrokom je najslajše tisto, kar je prepovedano. Ni naša naloga, da jih izobražujemo, temveč zabavamo. Starši bi jih morali izobraževati in vzgajati. "Pst, ne preklinjaj!" Ja, veš, da bo prva stvar, ki jo bo izgovoril, prav kletvica. Tudi prek tehnologije lahko pridejo do vseh mogočih informacij, ki jih imajo na dosegu roke. Kletvice so še najmanjši problem!
Story: Otroci bodo torej tako ali drugače slišali tiste prepovedane besede. Pravite, da je torej vse zgolj iluzija.
S socialnimi omrežji se je vse še nekoliko razpaslo, saj smo na Facebooku in Instagramu vsi to, kar bi želeli biti. V realnem življenju pa je 'poden', popolno nasprotje. Mi v svojih delih ne ponujamo fikcije, temveč resničnost. Na Facebooku vsak izmed nas dobi občutek, da je slaven. Ves ta virtualni 'bulšit' nima nič skupnega z realnostjo. Na spletu smo vsi humanitarci, ko podpisujemo peticije, v resničnem življenju pa ni nikjer nikogar. Dokler internet ne bo padel, se ljudje ne bodo več družili in povezovali. Takrat pa bomo padli tudi mi, a če je revolucija, je revolucija za vse.
Story: V nekaj letih ste zaradi objav postali izredno popularni. Ali vas ljudje ustavljajo na ulici?
Ja, vendar sem na začetku nadvse užival v tem, da sem neviden. Tako sem se lahko prosto gibal in opazoval ljudi, zdaj pa sem sam postal opazovan. Za večino sem zblojeni 'čefur', ko pa me vidijo v živo, so lahko razočarani ali pa pozitivno presenečeni. Ljudje ne razumejo, da na ekranih igramo, v resničnem življenju pa smo popolnoma drugačni.
Story: No, pa razčistimo enkrat in za vselej: kdo je čefur?
Uh, sploh ne vem več. Čefur je naš lik Car, naša Carica. Čefur s svojim obnašanjem izstopa in se tega zaveda. Izhaja iz besede 'čifut', ki pomeni 'tujek', 'prišlek'. Težko je razložiti tujcu, kdo je čefur, saj gre za slovenski fenomen. Mi se lahko jezikovno razumemo, nekoč smo si delili skupno državo.
Story: Ste morda s svojimi videi že koga užalili?
Najbolj sebe. Nekateri menijo, da so naši videi na prvo žogo, vendar ni tako, saj gre za trifazni humor. Slovenci se smejejo temu, kako prikazujemo čefurje, ti se znajo smejati na svoj račun, tretji pa vedo, da igramo, da je bilo vse narejeno z glavo.
Napisala Nika Arsovski, fotografije Goran Antley
