Goran Lisica-Fox se bo slovenskim gledalcem kmalu predstavil kot žirant v novem resničnostnem šovu Nova zvezda Slovenije.
Je poseben in prav zato še kako zanimiv sogovornik, ki je še enkrat dokazal, da z besedami zna in z njimi tudi ne škrtari. Pred novim resničnostnim šovom v katerem bo Slovenija bogatejša še za kakšen novi talent, vam ga želimo predstaviti prav takšnega, kot je.
Če bi vam dejal, da se predstavite slovenskim gledalkam in gledalcem, kaj bi najprej povedali o sebi?
Dozdeva se mi, da vem nekaj o popularni glasbi in kulturi. Imam rdeče lase v čast rdeče pese iz skladbe Pankrtov, pod nosom pa košate brke. Znam plavati.
V svet glasbe vas je popeljal vaš starejši brat Boris. Nam lahko malo več poveste o tem?
Ko sem bil star 8 let mi je pokazal eno umazano longplejko in povedal: »Poglej, to so Bitli. Bitli in Alan Ford, Tito in Kardelj, boljše ne more biti.« To se mi je zdelo simetrično, skladno.
Vaši začetki so nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kako ste pričeli?
Shodil sem precej hitro, pravijo, spomnim se, da smo mulci začeli igrati poker za denar in kaditi. Kmalu po tem je prišel punk. Potem nekaj let zmede, so-called-war, in evo, pridelali smo demokracijo, Putina in Trumpa.
Skupina Sex Pistols je verjetno na vas takrat napravila poseben vtis. Kako gledate na tiste čase danes?
Skozi popularno glasbo se včasih množično razširjajo napredne družbene tendence, ki so do takrat prisotne v bolj ozkih umetniških in intelektualnih krogih. Punk je odprl kanal skozi katerega je vsak lahko bil družbeno in umetniško angažiran, ne le izbrani. Lahko, da je takrat primarno gonilo le bilo to, da so si punkerji želeli seks, ker so tako kot vsi ostali tudi oni biovozila za razširjanje genov. Moramo se še dogovoriti, kaj je bolj slepo: želja po razširjanju genov ali želja po urejanju posledic taistega.
Ali mislite, da so bili nekoč zaradi »uporništva« pravi časi za rojstvo glasbe, ki je takrat prihajala na plan? Nemalokrat namreč slišimo, da ni več dobre glasbe, ni pravih besedil ...V čem je problem?
Več ljudi kot participira, manj ljudi protestira. Takrat se je prvič začutilo, da je možno množično in legitimno izražati nasprotovanje zunaj institucij. Danes je možno in legitimno množično izražati karkoli, tudi največje neumnosti. Mislim, da vse to zaenkrat ne ovira nastajanje dobre glasbe, ne vemo pa natančno, za kaj je vse skupaj koristno. Ne vemo niti to, ali nam bo koristilo, ko bo Kitajska postala vodilna svetovna velesila. Ne vemo čisto jasno niti kdo smo mi, čeprav imamo isto število zob kot prej.
Živite v Ljubljani. Pogrešate Reko?
Včasih, a bolj pogosto kot kaj drugega, kar pogrešam bolj redko.
Ste lastnik založbe Dallas Records in posledično dosti službeno zadržani. Kako pa preživljate vaš prosti čas z družino?
Vsak dan ob 17:30 pijemo ingverjev čaj, igramo badminton in božamo veverice.
V čem vi kot glasbeni novinar, kritik in lastnik založbe vidite največje razlike med hrvaškimi in slovenskimi glasbenimi ustvarjalci in izvajalci?
Hmmm, hrvaški bolj muljajo, slovenski se obnašajo bolj fair in športno. To je kot nekakšen odraz delovanja hrvaških in slovenskih politikov vezano za problem Piranskega zaliva.
Pred tem ste že sodelovali pri tovrstnem šovu na Hrvaškem. Kakšen vtis je pustil na vas?
Antropološki seminar. Mladina se trudi napredovati, dobrikajo se en drugemu in občinstvu, na koncu radi zarenčijo en na drugega. Zmaga pa itak Nemčija, ko gre za svetovno prvenstvo.
Pri vašem sodelovanju v šovu na hrvaškem, Hrvatska traži zvijezdu, se je izkazalo, da nimate dlake na jeziku. Nekoč ste dejali, da nekomu ne bi dali v varstvo niti narisane ovce. Boste tudi sedaj tako direktni, brez dlake na jeziku?
Če nekdo pride pred občinstvo z željo, da bo performer, vendar nima žara, ni niti vinjen ali pod vplivom mamil, bi mu težko dal v varstvo tudi zgolj narisano ovco. Red mora biti, magari red pršuta in red bulla.
Mislite, da bo šov Nova zvezda Slovenije postregel z nekim novim, pravim talentom? Kakšna so vaša pričakovanja?
Vsi bi se hoteli preriniti naprej, med njimi bo že kdo znal kaj zapeti. In če bo ob tem še izžareval tisto bistveno »longing last longer«, to že diši na uspeh. Pogosto imam videnja na to temo, malo megleno pa vendar ... dolgi lasje plapolajo v vetru, nedoločen spol, v ozadju je konj, steklenica žganja ter kup denarja ....
Na kaj boste kot žiranant še posebej pozorni?
Če kdo škili. Ne maram, če hodi tja, kamor ne gleda.
Ste tudi lastnik založbe Dallas Records. Kako gledate na ne ravno rožnate čase za založbe v današnjem času. Kako ste se spopadli z upadom prodaje plošč?
Ko zasneži, vsi primimo lopate. Tudi Adele, Coldplay, Bruno Mars, Taylor Swift, Avici ... Ne delujejo, kot da bi bili brez ficka.
S čim vas lahko prepriča nekdo, ki bi želel pri vaši založbi izdati ploščo, da bi ga vzeli pod svoje okrilje?
Nobeden več ne pride. Lovimo jih po gmajnah in manjših krajih, kot je Ljutomer. Nismo izbirčni.
Bi želeli še karkoli sporočiti slovenskim gledalcem?
Vse bo še v redu.
Aleš-Rod
