Nekateri ljudje bolezen skrivajo, drugi pa so raje iskreni. Gorazd Dominko je še posebej iskren, saj je o spopadanju z rakom na testisih pisal kolumno že med zdravljenjem, zdaj pa se s svojim imenom izpostavlja, saj bo voditelj in scenarist velikega dobrodelnega koncerta 23. septembra v ljubljanski Areni Stožice.
Story: Z vodenjem koncerta se spet javno izpostavljate kot eden tistih, ki mu je uspelo preboleti raka. Vaša zgodba, ki ste jo pred časom tudi opisovali v kolumnah, je pomembna za vse, ki se spopadajo s to boleznijo, saj ste iskreno iz prve roke povedali tudi tista bolj osebna doživetja. Ste pred odločitvijo kaj razmišljali, ali se tako javno izpostaviti ali ne? Navsezadnje ste kolumne pisali v času, ko se niste vedno dobro počutili in je bilo torej že fizično to velik zalogaj ...
Glede na to, da mi številni pravijo svobodni umetnik brez statusa in s poudarkom na svobodi, veliko premišljevanj o pisanju ni bilo. Če je človek obdan z limonami, pač naredi limonado. (smeh) Ključna je bila reportaža iz Istanbula, ki je bila objavljena v eni od ‘ženskih’ revij, kjer sem opisoval izgubo las po prvi terapiji na tamkajšnjem Galatskem mostu. “Bi pisal kolumne o raku?” se je glasilo vprašanje Melite Berzelak. “Bi!” In posel je bil sklenjen. Treba je bilo namreč plačevati položnice, si kupovati prehranska dopolnila, ostati buden in ‘novinarsko’ fit. Med terapijo so me preganjali datumi oddaje besedil in tako je bilo manevrskega prostora za samopomilovanje ter razmišljanja o bridkem koncu manj, čeprav so mimo moje postelje odvažali preminule.
Story: Kako dolgo zdaj razmišljate o tem, kaj si želite, da si ne bi spet želeli kaj takega, kar ne bi bilo dobro, da se uresniči? Ko je namreč rak prebolevala mama, ste si želeli, da se ona reši, pa čeprav bi potem zboleli vi sami, kar se je tudi zgodilo ...
Ja, ameriški pregovor res pravi, da je treba paziti, kaj si želiš, saj se to lahko uresniči. A sem iskren, manj premišljujem o prihodnosti, skušam namreč živeti iz dneva v dan. Za povzpetnike v pravu ali ekonomiji verjetno živim življenje ‘luzerja’, a po bolezni človeku ni mar za mnenje drugih in tudi ugajati vsem je ideal, ki se je v teh časih razblinil.
Story: Novica, da imate raka, je bila za vašo družino verjetno še hujša prav zato, ker se je malo pred tem komaj pozdravila vaša mama, kajne?
Sprva sem kolebal, se spraševal, ali povedati ali ne. A ker je bila zavarovalna polica ob hudi bolezni napisana na mamo, je prevladala tista v prid priznanja. In ja, veliko huje rak prizadene svojce kot tistega, ki ga razjeda. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Gledati mamo z visečimi steklenicami kemije in zabuhlim obrazom zaradi nje, ni ravno prizor, ki ga želiš ovekovečiti s fotografijo.
Story: Kako ste o smrti razmišljali pred boleznijo in kako se je to med zdravljenjem spremenilo?
Dobro vprašanje. Bili so trenutki, ko nisem več želel ali zmogel živeti in prosjačil za ljubezen tiste, ki sploh niso poznali pomena te besede. Zdaj vem, da je življenje vrlina in da je vredno živeti zaradi nešteto razlogov. Že jutranja kava in cigareta ob petkih s Storyjem v roki so trije.
Več v reviji Story.