Gorazd Žilavec: “Enostavno sva Gorazd in Maša”

Gorazd Žilavec: “Enostavno sva Gorazd in Maša” (foto: Goran Antley, Dejan Nikolič) Goran Antley, Dejan Nikolič
Vir: Story
8. 5. 2016

Že ko sva se pred intervjujem slišala po telefonu, sem vedela, da se bova z Gorazdom Žilavcem ob kavici še veliko presmejala. O njem nam je tako lepo govorila že Tina Gorenjak, s katero trenutno skupaj nastopata v predstavi iLutka, in prav zaželeli smo si, da bi ga spoznali tudi v živo.

Tokrat smo s prekmurskim igralcem poklepetali o njegovih zadnjih igralskih podvigih ter o tem, kako sta s partnerico Mašo v preteklih letih z dobro voljo ustvarila lepo veliko družino.

Story: Pri predstavi iLutka se s Tino Gorenjak posvečate vprašanju, kdo je v resnici popoln partner, kajne? Kakšen pa je za vas popoln partner?

Zame je popolna partnerica oseba, ki je v prvi vrsti moja prijateljica. Torej nekdo, ki mu lahko brezpogojno zaupaš, lahko poveš to, kar misliš, ne da bi moral pri tem oblikovati stavek, ter da je v vseh segmentih življenja sopotnica. Da te razume, da ve tudi, da si človek ... da razume, da kdaj pride do kakšnih slabih trenutkov, predvsem pa, da se pri vsem, kar delata, partnerja zabavata in da se imata fajn. Recimo pri zvezah, ki se začenjajo, ko se partnerja še ne poznata, je najboljši poskus ta, da gresta skupaj na malce daljše potovanje. Tam se razkrijejo stvari, ki jih sicer na zmenkih morda ne opaziš leta in leta.

Story: Kolikor vem, pa se v predstavi iLutka na koncu ugotovi, da ta 'popolnost' pri ženskah moške v resnici spravlja ob živce?

Miro Gavran je tekst za to predstavo odlično napisal. Meni je fenomenalno to, kako je tekst zastavil na začetku. Človek je kreiral neki stroj, ki zna logično razmišljati, in ta stroj je v tej logiki, ki jo je človek sprogramiral, popoln. Nakar se skozi predstavo ugotovi, da nas ta človeška logika, ki jo stroj dobesedno izvaja, nervira in da se v resnici prepiramo sami s svojo logiko. Tekst je komičen in ima ogromno plasti, na koncu pa razkrije, da naša logika ni logična. Velikokrat slišiva odobravanje ali pritrditev med igro, ko kdo v občinstvu reče: "Tak je, ja," ali pa je na določeni točki aplavz. Torej ... izzoveva reakcije in mislim, da je to velika stvar, ki jo igralec skozi svojo interpretacijo lika naredi.

Story: In ko smo s Tino govorili o predstavi, nam je povedala, da sta se v igri odlično ujela. Kako bi vi opisali Tino?

Tina je zelo srčen in topel človek. Ko nastopam na odru, si kot igralec želim to, da bi se počutil varno ob igralskem partnerju. Torej, če gre karkoli narobe, če se kakšna replika izgubi ali če gre včasih kaj mimo scenarija, vem, da si bova pomagala. Da bova drug drugemu priskočila na pomoč in da mi bo Tina vedno stala ob strani ... Zraven nje se počutim varno, in to mi je pri Tini zelo všeč. Pri njej imam to varnost. Večkrat sem ji že povedal, da bi si z njo upal igrati vse vloge, in mislim, da je to največji kompliment, ki ga lahko pokloniš soigralcu.

Story: In če že govoriva o partnerski popolnosti ... Če pogledava na daleč, imate tudi vi tako lepo ljubezensko pravljico doma. Povsod lahko namreč slišimo, kako lepo je videti, da ste tako zaljubljeni v svojo družino.

To je pa res. Mislim, da se vse začne v družini, in lahko imaš blazne uspehe v poklicnem življenju ali imaš veliko prijateljev, vendar se vedno, vsak dan vrneš v družino. Torej, lahko imaš številne uspehe na profesionalnem področju, a če tega ne moreš deliti z družino, se to vse izniči. Mislim, da se spet vse vrača v družino, in jaz sem v svojo res zaljubljen. Močno se imamo radi in iz tega tudi črpam moč za vse druge uspehe in vedno poskušam biti najboljša različica sebe. Če grem zjutraj od doma srečen zato, ker smo se pred službo imeli lepo, je potem vse lažje.

Story: In če se za trenutek spet vrneva k popolnim partnericam. Kaj je vas pritegnilo na vaši soprogi Maši, ko ste jo prvič videli?

Pri Maši je mene pritegnilo to, da sem lahko popolnoma iskren in da tudi od nje dobivam popolno iskrenost. Da ni nekih mask in da ni potrebno leporečenje ter da partnerica točno ve, kam tvoje besede 'dati'. V življenju smo obremenjeni z 'igro', torej se 'moramo' obnašati tako in tako na določenem sestanku, ne smemo tega, moramo tisto ... Pri partnerici pa si želim, in to tudi imam, da ni teh besed, kot sta 'moraš' ali 'ne smeš'. Pomembno je to, da enostavno si Gorazd in da je ona enostavno Maša ter da sva skupaj Gorazd in Maša.

Story: No, Gorazd in Maša sta skupaj ustvarila veliko lepo družino. Če prav razumem, sta imela oba iz prejšnjih zakonov dva otroka, kajne?

Imava otroke, ki so si po letih zelo blizu in že od samega začetka so se ujeli ter postali prijatelji. Na začetku sicer nisem vedel, kaj pričakovati in kako bo, ampak vse se je zgodilo samo od sebe. Nič nisem pričakoval, zahteval ... Otroci si zdaj, ko se vidijo, skočijo v objem, se skupaj igrajo in se na neki način tudi dopolnjujejo. Karakterno so si kar različni in super je, da te dobre strani drug od drugega prevzamejo. Nekateri so malce bolj plašni, drugi malce bolj pogumni in tako skupaj nekako najdejo pravo ravnovesje obojega. Zdaj govorim, kot da je idealno, ampak res sem vesel, da se tako dobro razumejo.

Story: Kako pa je bilo, ko sta jih predstavili drug drugemu?

V resnici se je zgodilo tako, da smo šli skupaj na izlet, in od izleta sva si želela le to, da bi se imeli lepo. Ta 'vzorec', ki sva ga ubrala, ko sva se midva spoznavala, sva na neki način nadaljevala tudi pri tem. Cilj je bil torej, da gremo na turistično kmetijo pogledat živali, kaj dobrega pojest, se malce poigrat ... Na koncu pa smo se vsi imeli tako lepo, da je čas kar zletel mimo.

Story: Zdaj pa živite skupaj?

Na žalost ne. Jaz sem v Ljubljani, ona je v Mariboru, so pa zato naši skupni vikendi in počitnice toliko bolj dragoceni.

Story: Sicer pa vi delate v Kopru, ona pa v Mariboru, kajne?

Ona je igralka v SNG Drama Maribor, jaz sem igralec, zaposlen v Gledališču Koper, živim pa v Ljubljani. Torej so skupne počitnice res težko pričakovanje. (smeh)

Story: Zdaj so pred vrati prvomajske počitnice. Se vsi skupaj kam odpravljate?

Zdaj ne načrtujemo skupnih počitnic, načrtujemo pa skupni oddih poleti.

Story: Pa imate kakšne posebne običaje, ki jih redno izvajate kot družinica?

Vedno, ko gremo na počitnice, ki so malce daljše, vzamemo s sabo ogromno filmov in risank. Radi jih gledamo skupaj, o njih se veliko pogovarjamo ... Da pa ne bo videti, da gledamo samo filme, moram povedati tudi, da si otroci na počitnicah želijo tako morja kot tudi oddiha na Kolpi. Pred nekaj leti smo bili prvič na Kolpi in v Belo krajino smo se zaljubili. Poleg Prekmurja je zame to najlepši del Slovenije. Zelo radi se vračamo tja.

Story: Tako lepo govorite o tem, da moram vprašati, ali se zdaj čuti, kot da so vsi otroci pravzaprav 'vajini'?

Ja, seveda. To so najini otroci. Dobro, seveda razumemo, da jaz nisem oče njenim otrokom in da ona ni mama mojim. Njeni otroci me kličejo Gogi in lepo mi je, ko me tako pokličejo. In mi smo prijatelji. Maša je prijateljica mojim otrokom, jaz pa sem prijatelj njenim otrokom in zdi se mi, da na taki 'bazi' vse skupaj deluje najlepše.

Story: Kako pa se kot partnerja sicer podpirata na različnih službenih dogodkih, predstavah?

Čisto na začetku sva si obljubila, da bova drug drugemu strog kritik, kar se tiče profesionalnega življenja. Torej, ko pride ona na mojo premiero, jaz komaj čakam, kaj bo rekla, ker vem, da bo pri tem stroga, vendar v pozitivnem smislu. In tudi jaz sem strog do njenih predstav in do njene igre, ker mislim, da mora dober igralec ves čas dvomiti in se ves čas spraševati. To, da si igralec misli, da vse zna, je karierni pokop. Ko mi Maša reče: "Ej, dober si bil," vem, da sem bil dober. Moram pa priznati, da so redke tiste vloge, za katero sem dobil oceno 'dober si'. (smeh)

Story: Sicer pa se v zadnjem času posvečate tudi režiji, kajne? Koliko razumevanje režiserjevega stališča pomaga vam kot igralcu?

Pomaga, brez dvoma. Takoj ko enkrat režiraš, že vidiš drugo stran. Po prvi režiji sem imel dosti več znanja o tem in bolj razumeš režiserjeve napotke. Če igralec režira, je to samo plus za igro in razumevanje, zakaj režiser kakšne stvari naredi malce drugače, kot bi jih sam. Razlika med režiranjem in igro pa je v resnici velika, po drugi strani pa ni. Kot igralec moraš vklopiti igralsko domišljijo in razmišljati z njo znotraj svojega lika. Kot režiser moraš prav tako vklopiti domišljijo, ampak za več likov in hkrati za celotno zgodbo. Režiser torej vleče več nitk na isti način.

Story: Prej ste rekli, da z otroki pogledate veliko filmov. Pa ste kdaj dobili občutek, da bi vaša otroka rada stopila v vaše igralske čevlje?

Niti ne. Zelo radi nastopajo, ampak za nas in sami zase. Kakšne filmčke radi snemajo na telefonih, da bi pa kdo od teh štirih najinih otrok rekel, da bi rad bil igralec, še nisem slišal. Hčerki se sicer ukvarjata s plesom, fantka pa s športom. Čeprav tudi fanta znata zelo dobro plesati!

Napisala: Kaja Milanič

Fotografije: Goran Antley, Dejan Nikolič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story18/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story 18/2016

Story 18/2016, od 28. 04. 2016