"Ko živiš s plesom, vedno močneje živi v tebi," pravi Gordana Stefanovič Erjavec, plesna pedagoginja, koreografinja in umetniški vodja Plesnega foruma Celje. Sodobni ples ji je v krvi, svoje znanje prenaša na mlade z velikim veseljem, plesalcem pa ostaja v srcih za vedno.
Story: Plesni forum Celje je eden izmed najpomembnejših plesnih centrov v Sloveniji, iz katerega prihajajo nove in nove generacije. Kako so se začeli graditi temelji tega foruma?
Temelji segajo v davno leto 1976, ko se je iz Zagreba v Celje preselil takrat mlad in zagnan plesalec ter koreograf Damir Zlatar-Frey. Celjsko gledališče je v njem prepoznalo velik potencial in mu v prvem letu odstopilo prostore za vaje, da smo lahko začeli izvajati projekte. V zameno smo pogosto sodelovali tudi v njihovih gledaliških predstavah, kar je bila tudi za nas odlična priložnost za pridobivanje dragocenih scenskih izkušenj. Sodelovanje s tedaj najboljšimi režiserji, kot sta Ljubiša Ristić in Dušan Jovanović, pa s koreografinjo Nado Kokotović, s pisateljem Rudijem Šeligo, pesnico Berto Bojetu, skladatelji Krešimirjem Fribecem, Jakobom Ježem in številnimi priznanimi umetniki, nam je že na samem začetku dalo neverjetno ustvarjalno energijo in velik zagon.
Story: Ples na začetku 70. let ni bil tako razvit, kot je danes. Vi ste v Pulju plesali balet, nato ste se posvetili športu. In potem?
V meni je vrsto let, že od otroštva, tlela želja po plesu. Ne vem, od kod in zakaj, saj se nihče v moji družini nikoli ni ukvarjal s plesom. Očitno je ta želja prišla z menoj na svet. Vse skupaj se je začelo v Pulju, kjer sem preživela otroštvo. Še v predšolskem obdobju, ko sem se vsak dan vračala iz vrtca domov, me je pritegnila glasba klavirja v sosednji stavbi, kjer je bila baletna šola. Skozi okno sem opazovala baletke, ki so ob spremljanju klavirja vadile ob drogu. Prizor me je očaral. Ker sem bila zelo živahna in odkritosrčna deklica, sem kar sama stopila do balerine, ki je poučevala skupino in se vpisala v baletno šolo. Seveda, pozneje so me morali uradno vpisati starši, ampak sem še danes ponosna nase in na pogum, da sem že takrat kar sama odločala o svoji usodi.
Story: Z Damirjem Zlatarjem-Freyem ste leta 1976 začeli plesno sodelovanje. On je tudi prvi ustanovil Plesno gledališče Celje. Kako ste zajadrali k njemu?
(smeh) On je zajadral k meni. Ko sem odraščala in se osebnostno oblikovala ter pogrešala ples, je Damir privihral v moje življenje, in sicer iz Zagreba. To je bilo vsekakor nekaj več kot naključje. Najbrž sem ga nekako podzavestno priklicala. Usoda? Klic? Ni razumske razlage. Vem pa, da sem v tistem času potrebovala točno to, energijo plesnega ustvarjanja. Od takrat je v mojem življenju vse drugače. Kot da bi iz nekih stranpoti in iskanj našla pravo pot do sebe. Z eruptivno ustvarjalno energijo in svojo vizijo sodobnega plesa me je prevzel ter me umetniško popolnoma prepričal. Z vso svojo strastjo in včasih prezahtevnostjo pri delu je iz mene izvabil najboljše. Tisto, česar še sama nisem vedela, da zmorem in premorem. Ob njem in naših plesno-gledaliških projektih sem odkrivala sebe. Če se najine poti ne bi križale, bi se moje življenje prav gotovo zasukalo popolnoma drugače.
Story: Ples se je v vseh teh letih zelo spremenil. Določene zvrsti so se precej razvile in mladi koreografi prinašajo z vsega sveta nove koreografije, nove korake. Kako vi sledite tem novim trendom? In kako je na področju sodobnega plesnega parketa?
Ples je živa umetnost, ki se nenehno spre-minja in odslikava čas, v katerem se dogaja. Vsakodnevni tempo in ritem življenja se stopnjujeta, drvimo iz ene obveznosti v drugo, prezasičeni smo z informacijami, veliko časa preživimo na računalnikih ... Vse to se odraža tudi v plesu. Zato tudi mladi plesalci želijo pridobiti čim več znanja in izkušenj v čim krajšem času. Temu je včasih resnično težko slediti, zato pri nas pogosto učijo naši nekdanji plesalci (Tadej Brdnik, Estela Žutić, Boštjan Antončič, Maja Kalafatić, Aja Zupanec), ki so končali plesne akademije v tujini in z veseljem prenašajo pridobljeno znanje na mlajše generacije. Tako spoznavajo paleto različnih plesnih in gibalnih tehnik ter odkrivajo vedno nove in nove možnosti plesnega gibanja ter scenskega nastopanja.
Story: Vsako leto se občinstvu predstavite z novimi projekti in skoraj vsi vaši otroški projekti so uspešnice. Katere bi izpostavili?
V 40 letih smo ustvarili več kot 70 ples-nih projektov, nešteto koreografij in različnih prireditev. Niti sama ne poznam natančnega števila. Ker naše delo temelji na otrocih, so tudi naše največje uspešnice povezane z njimi. Naše nepozabne otroške predstave so vsekakor Rockereta, Krava v cirkusu, Kapljica, Škrat, Sadna opera, Lectovo srce, Čarovnik iz Oza, Vila Čira-Čara in še mnogo drugih. Od naših umetniških projektov za odrasle pa bi rada izpostavila (čeprav je to zelo težko) naslednje: Metamorfoze, Vrata brez vrat, Oninone, Bis, Črvi, Večerja z demoni Davida Čeha, interaktivni projekt Ionosfera v sodelovanju z glasbeno skupino Aperion (2006 in 2009), v zadnjih letih koprodukcijski projekt Meeting point ob spremljavi kitarskega in tolkalskega orkestra Glasbene šole Singen iz Nemčije (2014).
Story: Lani so mladi koreografi Nik Rajšek, Aja Zupanec, Gea Erjavec, katerih začetnice pomenijo ime projekta 'N.A.G.', pri nas ustvarili avtorski projekt, ki je doživel odlične odmeve pri občinstvu in pri strokovni kritiki.
S projekti smo pogosto gostovali po Sloveniji, na Hrvaškem ter sodelovali na številnih festivalih doma in v tujini (Francija, Nemčija, Avstrija, Italija, Irska, Indija, Kitajska, letos se odpravljamo v Belgijo). Moja najboljša skupina je vedno tista, s kate-ro ustvarjam najzahtevnejše projekte. To so tisti plesalci, ki so sposobni ves svoj prosti čas preživeti v dvorani in vaditi, ustvarjati, raziskovati. To so ta pravi. In na srečo, skozi leta preizkušenj in dela, se vedno izkristalizira skupina takšnih zanesenjakov.
Story: Ob tem, da ste tako zelo uspešni, pa vam pomaga tudi mož Dušan, tukaj pa sta še Gea in Gruša, ki sta obe vpeti v ples. Kaj vam pomeni družina in kako se medsebojno podpirate pri projektih?
Tudi brez družine ne bi bila to, kar sem. V prvi vrsti mi stoji ob strani, že skoraj od samih začetkov, mož Dušan, brez katerega Plesnega foruma Celje prav gotovo ne bi bilo. Že vrsto let mi pomaga predvsem po organizacijski in tehnični plati, za kar sem jaz antitalent. Opremil je in s svojimi idejami realiziral večino prostorov, v katerih sem delala. Najzahtevnejši zalogaj zanj je bila prav gotovo današnja stavba Plesnega foruma Celje, ki je bila razpadajoča in predvidena za rušenje, z njegovo iznajdljivostjo in spretnostmi pa je to danes privlačen umetniško-scenski prostor, v katerem potekajo vse naše dejavnosti, ki so postale pomemben del kulturno-umetniške ponudbe našega mesta. Ob vseh naših projektih in programih PFC Dušan že skoraj 30 let v naši 'dnevni sobi', kot v šali rečemo naši dvorani PFC, redno organizira tudi koncerte in prireditve. V vseh teh letih se je zvrstilo že več kot 300 koncertov in gostili smo resnično vrhunske izvajalce (Arsen Dedić, Rade Šerbedžija, Vlado Kreslin, Svetlana Makarovič, Iztok Mlakar, Massimo, Gibonni, Josipa Lisac, Maksim Mrvica, Irena Grafenauer, Matija Dedić Trio, Doug Hammond Trio, Juan Garcia Herreras ...). Vsi so bili vedno znova navdušeni nad našo majhno, a barvito in prijetno dvorano, v ka-teri se izvajalec kar stopi z občinstvom. To je neverjetno doživetje tako za občinstvo kot tudi za izvajalce, zato se k nam vsi vedno znova radi vračajo.
Story: Pa hčerki?
Gea in Gruša sta plesali že v mojem trebuhu. (smeh) Dobesedno, saj sem pri obeh do zadnjega dneva plesala, poučevala in ustvarjala, da so me ponavadi iz dvorane odpeljali v porodnišnico. Obe plešeta in nastopata, že odkar vesta zase. Zato se je Geina pot nekako logično nadaljevala v plesni smeri. Diplomirala je na Akademiji za ples Ljubljana in dobila status samozaposlene v kulturi. Je vsestransko aktivna, pleše, ustvarja, koreografira, sodeluje s Teatrom Pozitiv, s Plesnim forumom, Teatrom Ponorelii. Upam le, da bo s svojim delom lahko preživela. Mlajša hčerka Gruša pa je izbrala likovno smer. Je študentka zadnjega letnika Visoke šole za risanje in slikanje v Ljubljani. S plesom deloma ohranja stik, saj mi pomaga pri delu z otroškimi skupinami. Za obe si želim samo to, da v življenju delata tisto, kar ju bo veselilo in izpolnjevalo. Da sledita svojim sanjam in sebi. Da bosta v svojem delu srečni.
Napisala MIMA
Fotografije Osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
