Intervju z Gorko Berden: "Ne bi več živela v Parizu"

Ime Gorka v stari slovenščini pomeni topla, in to ona zagotovo je. Ko je bila najstnica, se je z mamo in sestro preselila najprej v Lizbono, pozneje za štiri leta v Strasbourg in nato še v Pariz, kjer je končala dramsko igro. Takrat je mislila, da bo za vedno v Parizu, a je nato začutila, da mora nazaj. Tako se je konec leta 2010 vrnila v Ljubljano in ostala.

Naši bralci ne poznajo vaše zgodbe in tega, kako ste prišli v Pariz oziroma Strasbourg …

Najprej smo se z mamo in sestro preselile v Lizbono, kjer je moja mama takrat odprla slovensko veleposlaništvo.

Nato smo se prav tako zaradi njene službe preselile v Strasbourg, zatem sta se oni dve vrnili v Ljubljano,

jaz pa sem se preselila v Pariz in vpisala na mednarodno igralsko šolo Cours Florent.

Ste med študijem razmišljali o tem, da se vrnete v Ljubljano ali je to prišlo pozneje?

Med študijem se nikoli nisem hotela vrniti domov, razen za počitnice. Zdelo se mi je celo, da bom kar ostala v Parizu. Zadnje, osmo leto tam pa se je zgodilo veliko sprememb. Predvsem pa so se spremenile moje prioritete. In Pariza sem se dodobra najedla. Sledila sem intuiciji, se vrnila domov in tukaj tudi ostala.

Vam je kdaj žal, da ste se odločili, da se vrnete domov? Glede na to, da imate radi velemesta. Kaj pa prijatelji ...

Nikoli. Vrnila sem se pravi čas in iz pravih razlogov. Znala sem že ceniti prednosti našega mesta in Slovenije nasploh. Vedno se rada vrnem v Pariz ali katero drugo metropolo, da me napolni z vrvežem, kulturo, hrano ... nato pa se rada vrnem domov. V Parizu imam še dva dobra prijatelja, s katerima ohranjamo stike in ki me tudi prideta obiskat v Slovenijo.

Je Pariz res najbolj romantično mesto? Ste sami doživeli kakšno romantično zgodbo?

Zame je predvsem najlepše mesto, in če si tam srečen in zaljubljen, hitro postane najbolj romantično mesto. Sama sem v Parizu preživela svoja dvajseta leta, tako da je bilo to obdobje velikih avantur, zaljubljenosti, romantike in tudi samote, razočaranj in spopadanj z realnostjo.

Kje in kako sta se s partnerjem spoznala?

Je Slovenec, a sva se spoznala v Parizu, kamor je prišel delat kot fotograf. Dolga leta sva bila samo prijatelja, nato pa je preskočila iskrica, in sicer šele, ko sem že živela v Ljubljani. Najina zveza je bila štiri leta na daljavo, on v Parizu, jaz v Ljubljani. No, kmalu pa se je vrnil in zdaj je že tri leta doma.

Če bi zdaj dobili vlogo v tujini? Bi jo sprejeli?

Seveda, z največjim veseljem.

Zelo ste povezani s sestro Čilo, ki je restavratorka in je študirala v Londonu. Kako sta vzdrževali stike, ko sta bili vsaka na svojem koncu?

Jaz sem jo obiskovala v Londonu, ona je prišla v Pariz, predvsem pa sva se videvali v Ljubljani med počitnicami.

Zdaj živiva nekaj ulic narazen in se veliko vidiva.

Kakšne vloge najraje sprejmete? Se vam zdi, da je Ljubljana oziroma Slovenija dovolj velika za igralske izzive?

Različne. Po nekaj vlogah komičnega žanra si resnično želim nekaj dramskega. Nekaj kompleksnega in temačnega. Še najbolj bi bila trenutno vesela res zlobne vloge, ker je daleč od mene. Nisem je še odigrala in bi v raziskovanje te plati res uživala.

Slovenija ima dovolj igralskih izzivov, pogrešam pa avdicije, prek katerih bi lahko različni igralci prišli do vlog.

Se vam zdi, da vas je kakšna vloga zaznamovala, da vas ljudje primerjajo z njo?

Verjetno vloga Miše v Da dragi, da draga!, ker je bila glavna vloga, serija je bila veliko predvajana in zlasti otroci jo še zdaj radi gledajo na YouTubu. Snemanja so bila intenzivna, ampak sem Mišo rada interpretirala.

Kako je koronski čas vplival na vas?

Šla sem skozi veliko različnih stanj, na koncu bi rekla, da še najbolj introspektivno. Ker sem v tem času praznovala tudi 40 let, je bil to čas velike levitve, novih začetkov in spoznanja, da čas resnično mineva in da ga je treba izkoristiti za prave ljudi in za tisto, kar mi je zares pomembno.

Kaj sicer radi počnete, kadar ne igrate in se ne pripravljate na vlogo?

Najraje potujem, drugače pa imam rada izlete v naravo, veliko spanja, branja, filmov, serij in dobrih večerov ter hrane z družino in prijatelji.

Zadnje čase s fantom tudi velikokrat kaj sama prenoviva v stanovanju.

Ste si od nekdaj želeli postati igralka ali ste sanjarili o čem drugem?

Ko sem bila mlada, sem trenirala balet in takrat sem si želela postati baletka. Ko pa sem nastopala v baletu Hrestač v ljubljanski operi, se je pridružila še želja po izražanju in igranju. Pozneje sem za kratek čas študirala modo in notranji dizajn, ampak hitro ugotovila, da je igra tisto pravo.

In zdaj vas lahko gledamo na televiziji v oddaji Znan obraz ima svoj glas, in to v povsem drugi vlogi kot mentorica za igro? Ste kaj oklevali ali ste se hitro odločili za sodelovanje kot učiteljica igre?

Poklicali so me, če bi prišla na avdicijo. Najprej sem si rekla, kako bom jaz kogarkoli učila? Nimam namreč nobene pedagoške podlage in sem se počutila povsem nekvalificirano za vlogo, ki so mi jo ponujali. Seveda sem se za avdicijo dobro pripravila in mogoče so pri meni videli, da imam neki občutek za sočloveka, neko empatijo, da bom znala nastopajoče sprostiti. A bilo mi je res neverjetno, da so sploh pomislili name? Poučevati igro je nekaj povsem drugega kot igrati …

Ko so se dokončno odločili za vas, vas je mogoče popadla trema?

Absolutno me je napadla trema. Dobro je bilo to, da smo imeli priprave, da sem sploh videla, kakšna bo moja vloga pri oddaji. Ko smo snemali prvo oddajo, sem tako prišla že malce 'podložena'. Doma sem si že vse pripravila in napisala, nato pa si pač vržen v vodo in plavaš. Avantura je za vse - tako zanje kot za mene. Miha Krušič in Darja Švajger sta pri oddaji že šesto sezono, jaz pa sem nekako 'uletela'. Sama čutim veliko odgovornost do teh mladih ljudi. Mi je pa velik izziv in po eni strani nekaj zastrašujočega, po drugi pa sem nekako čutila, da sem zmožna to narediti. Če tega ne bi čutila, bi povabilo k sodelovanju zagotovo že takoj zavrnila.

Kako usklajujete svoj čas glede na projekte, ki jih imate?

Sodelovanje v oddaji je prišlo ob pravem času, ko nisem polno zasedena drugje. Z igralko in režiserko Leo Menard sicer pripravljava novo otroško predstavo, drugače pa igram v predstavah, ki so že utečene. In še dobro, saj se moram za vsakega od osmih tekmovalcev dobro pripraviti že doma in potem je tu še snemanje.

Nasploh veljate za umetnico, ki se vsaki svoji vlogi povsem posveti …

Res je, sama se zelo rada posvetim stvarem. Rada imam čas za ljudi in projekte, ki jih sprejmem. Vidim, da če imam preveč stvari naenkrat, to zame ni najbolje. Imam občutek, da se ne morem osredotočiti, ampak da se razparceliram na vse konce in kraje in da to ne pelje nikamor.

Torej nimate te ženske lastnosti, da lahko počnete več stvari hkrati?

Ne, res ne. V teh stvareh sem zelo moška. Da bi se recimo pogovarjala z nekom in zraven še kuhala, to mi nikakor ne gre. Ali pa če bi vozila avto in imela zraven še neko poglobljeno konverzacijo, bi verjetno hitro prišlo do nesreče. Imam dober fokus, a le za eno stvar naenkrat.

Kako s fantom usklajujeta poslovno in zasebno življenje?

Ko je delo, se dela, in ko je konec dela, grem domov in nastopi moje zasebno življenje. Oba poskušava delovni stres pustiti pred vrati. Ker pa sva oba v umetniškem poklicu, ki te lahko celega preplavi, je včasih to težko. Povsem nekaj drugega pa je, če gre recimo za predstavo, ki jo že dlje igramo in je utečena. Tu nimam težav, grem, odigram, odstavim. Ko pa si sredi študija nove vloge in moraš vložiti ogromno sebe, takrat je drugače. Takrat o delu razmišljam tudi doma.

V katerem jeziku pravzaprav razmišljate?

Večinoma v slovenščini. Se pa zgodi, da kdaj preklopim na francoščino, zlasti s sestro, s katero sva se obe šolali v Franciji. Kdaj se pogovarjava v francoščini ali pa imava tako neke čudne besede, ki so francoske, a nekako poslovenjene. Včasih je v francoščini lažje najti pravi izraz za nekaj. Takrat se zalotim, da razmišljam v francoščini, drugače pa ne. Mogoče sem več prva leta, takoj po vrnitvi, zdaj pa sem tu že dvanajsto leto. Minilo je res hitro. Zdi se mi, da čas teče čedalje hitreje.

Si kdaj želiš, da bi se vrnila v Francijo?

Ne, ne želim si. Zanimivo je, da sem bila včasih nora na Pariz. Za počitnice sem recimo prišla v Slovenijo, a vedno sem bila srečna, ko sem se vrnila v Pariz. Ko pa sva začela hoditi z mojim fantom, je on še živel v Parizu. Takrat sem že živela v Sloveniji in k njemu sem vedno prišla za dlje časa, do tri tedna, tako da sem imela tam drugi dom. In takrat sem počasi ugotovila, da to ni več zame.

Bila sem vesela, da sem tam, a ni bilo več tako kot nekoč. In če zdaj razmišljam, da bi šla nazaj, ni šans. Tam sem preživela najboljša študijska leta, bila so čarobna. Mlad si, svež, poln energije, ljubi se ti voziti po metrojih, porabiti več kot eno uro, da prideš na drugo stran mesta. Velemesto te hrani. A to so bila moja dvajseta. Pri tridesetih pa se umiriš in zdi se ti nesmiselno porabiti ogromno časa že samo za premike v največji gneči. Ne bi hotela biti mravlja v prenatrpanem mravljišču.

Se pravi, da je Ljubljana zdaj tvoj center?

Ja, že vseskozi sem v centru mesta, imam kolo, v desetih minutah sem povsod, kamor se odpravim. Tako sem se hitro razvadila na to, da je vse blizu. Kakovost življenja je tu neprimerno boljša. Vedeti je tudi treba, da sem imela pri dvajsetih finančno podporo staršev. Če pa bi se potem morala sama preživljati, pa ne bi več šlo tako zlahka. Nore najemnine, draga hrana, nočno življenje ... Za kakovostno pariško življenje potrebuješ veliko denarja. Da bi pa tam životarila, to pa ne.

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik